Zadnje čase se mi vse kar se dogaja, vse gre samo navzdol. Nikjer ne vidim rešitve, vse je samo slabo... ne vidim več izhoda.
Najhuje pa je ker sem zaradi pomanjkanja denarnih sredstev in ker nisem našla stanovanja iz prejšnjega pa so me tako rekoč vrgli na cesto, sem morala priti domov k družini... ker ni nikjer nikogar danes da ti pomaga, še najbolj žalostno pa da tega več niti ni pri družini..
Mati nikoli da mi ni skušala pomagati, ostala sem na cesti, brez prevoza brez vsega, niti je ni brigalo, rekla samo da niti ona nima da ni njen problem.
Družina - tista, najbolj čista vrednota, ki je zmeraj zate tu - še ko ni nikogar drugega bo zmeraj tam.... tudi tista je izginila v današnjem času. Vsakič ko mi je težko se zatečem k družini, ampak kaj kmalu ugotovim da me tukaj nihče ne razume.. Še vedno sem najslabši otrok in počutim se kot da nisem vredna ljubezni, ves čas se sprašujem kaj sem bogu naredila takega da me tako kaznuje..
Očim me že od nekdaj ne mara, kadarkoli sem hotela kam iti - sem bila najslabša, kadarkoli staršem nisem ugodila jim dala denarja, posodila ko sem ga imela karkoli sem bila spet najslabša. Očim mi je vedno govoril ko sem šla v mesto s prijatelji da se ''kurb**arim na okoli.. In to me ubija, nima pravice tako govoriti z mano. Nima :'(! Niti mi ni v sorodu, pa slišim takšne besede, ki me bolijo... ne morem pa nič... Jaz sem človek s čustvi, nisem kar nekdo ki ga srečaš na ulici - pa še tistih se ne ponižuje. Mene pa vedno znova samo ponižujejo...ponižujejo. In karkoli rečem nikoli mi ne verjamejo, vedno me imajo za neumno, nesposobno... In samo zato, ker ponavljam en letnik, tudi najboljšim kdaj ne uspe, pa kaj... sem zato nesposobna, neumna? Ker sem tako daleč, mi ne preostane druga kot da delam... In vedno mi govorijo, samo delaš kaj pa šola? Ja oprostite, če moram si vse sama plačevati
denar za stanovanje preživetje se ne naredi iz neba, kar sam od sebe... In spet nikoli mi ne verjamejo, kar koli se dogaja okoli mene, nikoli me ne vprašajo kakšna je moja situacija - kakšno je moje občutje nikoli!! Vsi drugi so zmeraj bolj pomembni kot jaz, vsi drugo so bolj pametni in bolj sposobni. In karkoli imajo za reči proti meni majo prav. Ker očitno sem jaz najbolj nesposoben otrok kar so jih kdaj videli, najslabši in najbolj problematičen... Zaradi tega imam zelo slabo samopodobo, se obremenjujem, jočem vsak dan, postajam vedno bolj občutljiva ter nikoli ne zaupam dovolj v ljudi - saj mi že moja družina obrača hrbet, zmeraj.
Kadar me kdo prizadane, sem vedno sama kriva, ko se mi zgodi krivica vedno mi rečejo da sem krivec jaz. Z usemi drugimi se bolj strinjajo, nikoli me ne zagovarjajo. Kakšno mnenje sploh imajo o meni? Me imajo sploh radi? To zame ni ljubezen, če človeku niti ne stojiš ob strani... Vsak dan me to ubija... duši, takšni odnosi me dušijo, uničujejo. Sem res tako slaba? Sem res tako nesposobna?
Počutim se najslabša in kot da nisem vredna ničesar... Celo razmišljam da bi si kdaj kar naredila, se začnem pretepati, tepsti, gristi.. In iščem okoli mene kašen oster predmet da bi si kaj naredila.. Če ne bi bilo fanta bi že zdavnaj kaj poskusila. Najraje bi se odselila ter jih za vedno zapustila... ampak mi moja sredstva ne dopuščajo tega...Resnično grozno shajam iz dneva v dan..
Res bi mi prišel prav kašen odgovor: kaj bi vi drugi dejali na to.
. Tu ti težko še kaj svetujem, ker te premalo poznam, zato te vabim na našo brezplačno skupino za pomoč pri depresiji in anksioznosti, pa se bova še tam kaj več pogovorili v živo.
