Ponovno odkrijte sebe!

[Metuljčica]

Lep pozdrav vsem.
V mojem otroštvu, oziroma v družini je bil oče velik pesimist in psihičen bolnik, usmerjen vase in depresivno naravnan, mati pa polna strahu in tesnobe. Kot deklica se nisem smela jeziti, drugače nisem bila vredna ljubezni in posrkala sem ogromno družinskega strahu. Če se spomnim svojega otroštva, je bilo v njem veliko izjav zaskrbljenosti mojih staršev kot so KAJ BODO PA DRUGI REKLI?
LE KAJ BO S TABO?
KDAJ TE BO PAMET SREČALA? in podobnih negativnih nezaupljivih izjav.
Še danes kot odrasla se učim in imam težave pri zanašanju nase, na sebe, prevzemanju odgovornosti za svoje življenje in za svoje odločitve, borim se bolj ali manj uspešno s smiljenjem sami sebe oziroma samopomilovanjem in ugotovila sem, zadnje čase,še posebno, da je moje duševno stanje oziroma psihično trpljenje izrazito večje in tudi simptomi so veliko hujši, ko podležem ozki zagledanosti v lastno temo in pretiranemu poglabljanju o lastnih napakah in problemih.
dejstvo je, da imam nekaj tega v genih, veliko je pa tega priučenega z vzgojo in s posnemanjem mojih staršev, še posebno očeta.
rada bi presegla te negativne vedenjske in miselne vzorce, ki mi jemljejo vero in upanje in moč za spopadanje z anksiozno depresijo in hudim trdovratnim tenzijskim glavobolom.
Kako vi presegate negativne vedenjske vzorce staršev, kako se sami vzgajate in poskušate narediti močne, samozavestne, odločne, aktivne in odgovorne odrasle osebe???
Lep pozdravček vsem, veliko moči in pozitivnih odločitev v naše dobro želim nam vsem skupaj!!!
Hvala že v naprej!!!
Aha pa lepe prvomajske praznike, čim več sončka in dobrega počutja in miru v duši!!!

[pestrna]

Zelo podobno otroštvo kot pri meni. Meni je psiholog rekel, da se moram rešiti notranjega tirana. Tirana v meni. Malo p o malo, da se še bolj ne ranim, da bi hodila v otroštvo in ga predelovala. Tudi mene zanimajo izkušnje drugih, kako so presegli vzorce iz otroštva?

[Calath]

Metuljčica, tole kar pišeš me pa nemalo spominja na moje starše, moje probleme...
Kaj bodo pa drugi rekli?
Kdaj te bo pamet srečala?
Kaj bo s tabo?
Zakaj ne moreš biti tak kot drugi?
Pa pogosto čuden/debilen/nespoštljiv odnos med staršema... no, sta se pa znala potem zelo ujeti v kritiziranju svojih otrok (mene in brata).

Če se smilim sam sebi?... jaz tega ne zaznavam na ta način. Jaz to doživljam/razumem kot moj problem velike nesamozavesti, nezaupanja, nejasnosti, zmedenosti v življenju... v odnosu do... pravzaprav bolj ali manj do vseh stvari (odnosi z drugimi, samoaktualizacija, zaznavanje življenja...)

Ja, malo po malo... na dolgi rok, to mi je že kar nekaj časa jasno... nekaj let sem se precej zaganjal in močno trudil, da bi se spremenil in zaživel, recimo temu normalno zaživel... Precej sem uporabljal, pravzaprav ogromno, afirmacije pa tudi vizualizacijo... in določene spremembe sem res dosegel. veliko sem tudi kolesaril... eno z drugim, v glavnem moje stanje se je precej izboljšalo... huda depresija, želja po smrti... to je šlo skoraj popolnoma, včasih se malo vrne. Anksioznost, socialna fobija sta se precej zmanjšali...
Hkrati pa je v meni še vedno veliko sranja ostalo... negativni vzorci, slaba samopodoba... stvari, ki me zadržujejo... da živim manj polno kot bi zelo verjetno lahko... brez zavor, frustracij, sramu, strahov....
Zdaj pa že nekaj časa sploh nimam nobenega smisla več, da bi sploh karkoli naredil, da bi se spremenil... tudi psihoterapevtskih ur nimam več... prepuščam se življenju, naključjem, ki so mi dala neverjetno veliko... recimo toliko, da sam ne vem kako bi to lahko dosegel, potem pa mi kar pade po slučaju (v tem primeru gre za službo, ki si je nisem sam zrihtal, ker sem že prej obupal z iskanjem)... no, saj, to je še ena stvar, ki jo težko razumem v tem življenju... itak nič kaj dosti ne razumem.. vse je tako čudno... človek mora tako ali drugače imeti tudi srečo..., če pa ima kaj preveč nesreče, lahko vanj tudi strela trešči pa je zaključil...
Načeloma si še vedno želim sprememb in sem na njih tudi pripravljen... le idej nimam več, kako naj jih dosežem...
Prebiral sem psihološke bukvice za samopomoč, kar dosti sem jih prebral... fina reč kar se mi je zdelo, da lahko uporabim, sem poizkusil, zlasti že omenjene afirmacije( s katerimi se mi sicer že davno ne da več ubadati, pa še vedno menim, da so mi takrat pomagale do določenih sprememb in v tem smislu pomagale kolikor so mi lahko) in tudi sicer spremeniti načine, vzorce razmišljanja... in to počasi poteka še danes in bo potekalo najbrž še dosti časa... zavestno že lahko kakšne vzorce včasih spremenim in s tem občutke... nekateri se še vedno upirajo...
Prebral sem mnogo zanimivih razmišljanj, teorij pa načinov in metod za samopomoč, osebnostno rast, spreminjanje...
A moje življenje se le počasi spreminja... in to je najbrž normalno...

Ah, skoraj bi pozabil..., lep pozdrav vsem v tem mojem prvem prispevku... in veliko sreče, seveda

[gaia]

Tudi moje otroštvo je bilo polno pritiskov...zdi se mi, da sem že v vrtcu trpela zaradi prezahtevnosti do sebe. No, moja psihoterapevtka pravi, da se otrok pač ne rodi s tem, da povzame samo vzorce staršev ali pa hoče staršem ugajati. Najbrž je to res... V osnovni šoli sem bila nesrečna, ko je bila moja prva ocena namesto treh zvezdic samo dve zvezdice , no, kasneje pa so mi doma očitali že oceno -5 (Zakaj pa ne 5? Kaj počne ta minus? )... No, in tako naprej... Seveda sem se začela upirati in sem faks vlekla kar precej časa in še zdaleč ne z nadpovprečnimi ocenami, ampak tu se je moj upor končal... Nikakor ne morem izpreči iz tega, neprestano me preganja beseda "moram" in od tu menda tudi moja anksioznost.
Sicer pa pravijo, da je anksioznost tudi posledica nakopičene jeze in te se je v mojem otroštvu prav gotovo veliko nabralo...
No, zdaj hodim na skupinske terapije, pa na individualne in se borim po svojih močeh. Saj pomaga vse skupaj in to zelo, ampak včasih je še vedno težko in še vedno se sprašujem, ali bo tega sploh kdaj konec....

Lep večer želim vsem

[la luna]

Ojla

Všeč mi je ta tema- in sicer iz razloga PRESEGANJA. To preseganje se mi zdi nujno zavoljo nas samih in našega počutja, žitja in bitja, pa tudi zato, da sami ne ponavljamo istih vzorcev in isto delujemo do svojih otrok. Ali še celo slabše.

Moram reči, da na srečo moja starša nista bila negativistična do mene in mojih dosežkov, vedno se spomnim, da mi je mama govorila- in delovala tako- da mi zaupa in da ve, da bom že tako naredila, da bo prav. To njeno zaupanje me je nekako spremljalo, čeprav sem v življenju preiskušala marsikaj ...nekje sem se vedno ujela nazaj na svoje noge. Bila sem pa otrok, ki je moral biti precej samostojen, nista imela ravno preveč časa zame. Mogoče pogrešam vzgojo v smeri čvrstitve samozavesti, dokler nisem prišla v šolo mi ni nihče povedal, da se je treba boriti in postaviti zase (nisem obiskovala vrtca) in prihod v šolo je bil zame velik šok. Potrebovala sem nekaj let, da sem se lahko začela postavljati zase.
In problem je bil, ker staršema nisem znala povedati kaj me mori, zakaj ne maram hoditi v šol, česa me je strah...čeprav so me prav more tlačile.

Torej, če že vidimo in občutimo, da starši niso prav delovali do nas, presezimo to in bodimo drugačni do svojih otrok, dajmo najprej vse tisto svojemu otroku, kar je pogrešal- na kakršenkoli način že- preko terapije ali meditacije, ali branja ali joge...in dajmo svojim otrokom tisto, kar zares potrebujejo. lp

[joinmeinlife]

Še vedno se spomnim enega dogodka, ko sem imela kakih 10 let. Na neki proslavi sem recitirala pesem. Po koncu nastopa veselo priletim k mami, v upanju, da me bo pohvalila. Ona pa: Ah, tole pesem pa ja že vsi poznamo. A nisi mogla kako drugo? Še vedno po tolikih letih nekje v sebi čutim tisto razočaranje in žalost ob teh besedah. Zdaj vem, da ni mogla drugače, toda tista mala deklica je želela pohvalo, navdušenje. Šele kasneje sem se začela zavedati, kako sem se celo otroštvo borila, da me ne bi starši jemali kot nekaj samoumevnega. Ampak da bi me pohvalili, mi rekli, da sem pomembna, najboljša. In da me imajo najrajši na svetu.

Lp vsem

[bikica]

Mene pa zanima, če kdo (ki ima otroke) presega in se trudi ne delovati po tistih negativnih vzorcih svojih staršev? In seveda kako mu to uspeva? Jaz se namreč trudim in vzgajam svoje otroke drugače kot so vzgajali mene moji starši, vendar ....saj veste ... vzorci so pa le vzorci, ki smo jih bili deležni vse svoje otroštvo. Ker pa tudi sama sedaj živim in delujem v nekem ne ravno zdravem odnosu in v tem okolju se tudi trudim DRUGAČE vzgajati svoje otroke...Po eni strani se mi zdi da mi to uspeva, po drugi strani pa ne vem no, če jih ravno s svojim načinom življenja ne okupiram s starimi ponavljujočimi se vzorci?!

[benjaminka70]

Pozdravljena bikica,

ja, jaz se trudim in zaenkrat mislim, da mi uspeva

Kako mi uspeva?? Ko nastopi problem, se najprej spomnim reakcije svojih staršev, torej bi rekla, da sem se naučila kontrolirati. Ne misli pa, da to pade z neba. Niti slučajno. Tudi jaz še delam napake (kdo pa jih ne), vendar vedno manj. Trudim se obdržati avtoriteto, hkrati pa se s hčero (novembra bo stara 5 let) ogromno pogovarjam. Tudi če se kdaj neupravičeno razjezim ali napak odreagiram, se ji opravičim in ji povem zakaj sem tako odreagirala (oprosti, imam slab dan), pri otroku pa vidim, da naredi enako, ko se njej zgodi kaj takega.

Nič nisi napisala kakšne starosti so tvoji otroci in kaj pomeni nezdrav odnos v katerem si. Jaz sem pred kratkim nezdrav odnos prekinila, sicer še ne čisto, je samo odseljen, zdaj sva celo poiskala pomoč, ampak že zdaj se počutim dosti boljše, bolj sem zadovoljna s seboj, kar opazi tudi otrok.

Res je, da od staršev prinesemo marsikaj, ampak jaz sem še vedno mnenja, da s pomočjo psihoterapije, poglobitvjo v sebe in s samokontrolo lahko vzorce zelo, zelo spremenimo ali se jih otresemo.

Napiši še kaj.....in imej lep sončen dan