Ponovno odkrijte sebe!

[Soncika]

Pozdravljeni!
Moja zgodba je kar zapletena.V bistvu sem mislila, da vse skupaj ne bo vplivalo name, ampak na žalost je.
Da kar začnem, od začetka.
Ko sem bila stara pribl. 7 let, sta se starša ločila (oče si je našel drugo in nas pustil v dolgovih).Mami si je zatem našla partnerja, ki pa je bil alkoholik, pretepal jo je, nas psihično maltretiral itd.Vmes smo enkrat spali pri njegovih starših in ker me je bilo strah , sem šla spat k tem staršem.Očimova mama je zjutraj odšla, njegov oče pa me je spolno zlorabil (ni prišlo do direktnega spolnega odnosa, ampak do otipavanja itd).Seveda sem takoj povedala (takrat sem bila stara okrog 9 let).Mami mi je prisolila klofuto, očim pa me niti pogledati ni hotel v smislu da se lažem (očimov oče je sicer že bil v zaporu zaradi posilstva).
Ampak dobro, življenje mi je teklo dalje.Dokler me niso začele tlačiti more itd in sem se odločila, da svoje težave zaupam pedagoginji v oš.Ta je primer predala na socialno.Nekajkrat sem šla na pogovor.Očim je potem izvedel kam hodil, vplival je na mami ta pa name, da se moram zlagati, da sem si vse izmislila, da bi pridobila pozornost.Seveda sem bila jezna, ampak sem se zlagala na socialni, kjer mi je delavka rekla naj malo pazim kaj govorim, ker imajo pametnejše delo.Ker me je vse to potolklo, sem v 6. razredu hotela storiti samomor s tabletami oz vsaj zaspati za nekaj časa, ampak sem vzela napačne in sem fasala samo prebavne motnje, bruhanje.
Nekaj časa zatem sta se mami in očim razšla, ker več nismo zdržale njegovega poniževanja, pitja, ustrahovanja (vedno je prišel pijan domov, nam razbijal po vratih in grozil, tudi ko sta šla narazen).
Ampak dobro, tudi to sem prebrodila vse do srednje šole, dokler spet nisem imela grdih misli itd in sem šla na razgovor k šolski pedagoginji, ki me je napotila k psihologinji, s katero pa se nisem ujela, ker sem dobila občutek, da sem za njo samo naloga v smislu da mi je kar dala napotke za pisanje dnevnika itd, občutek sem imela, da me sploh ne posluša.
Tako da sem šla tja samo še enkrat in nič več, ker nisem občutila varnosti itd, s tem ko sem se ji zaupala.
Zatem sem vse to pustila za sabo.Spoznala sem fanta, ki sem mu lahko vse te stvari tudi zaupala, dajal mi je občutek varnosti.Potem pa sem po nesreči zanosila.Najprej otroka ni hotel, potem pa si je premislil.Vmes sem imela splav, kar me je čisto potolklo, posebej prizor v bolnišnici, kri na rokah.V gl, travmatična izkušnja.Doma o tem nisem povedala.
Zdaj pa so se sanje o zlorabi prenehale, zamenjale so jih pa sanje o otroku v smislu sanj o dojenčkih, o sinu, ki mi govori da me pogreša, v gl, strah me je zaspati, da ne bi sanjala, tako da raje bedim oz spim na obroke, torej dremam.
S fantom sva furala naprej, dokler na njegovem tel nisem našla smsov, ki si jih je dopisoval z nekim moškim.Po vsebini sodeč sta se dobivala, tako da je bil to samo končni udarec.D niti ne omenjam mojih zdr. problemov.
v glavnem.Vse skupaj se mi je nakopičilo, spet imam grde misli.Okrog sebe imam ljudi, ki jih imam rada (tudi mami se je zelo spremenila, imava dober odnos) ampak zgodile so se mi stvari, ki jim jih ne zmorem povedati.
Upam, da boste imeli kakšen nasvet zame.Zadnje dni samo jokam in imam grde misli, v smislu da itak nima poante da živim...tako da se zavedam, da potrebujem pomoč od nekoga od zunaj.Če ne drugače, sem se s tem, ko sem to spisala, osvobodila vsega skupaj.Upam, da mi bo šlo, ampak zavedam se, da potrebujem pomoč.

[Soncika]

Pozabila sem napisati-stara sem 20 let, študentka, ampak se bom v kratkem zaposlila.Živim na svojem izven svojega domačega kraja.

[Darja]

Soncika, pozdravljena.

Zelo sem vesela, da si se odločila z nami podeliti svojo zgodbo. Obenem pa si ubesedila svoje misli, kar, kot si že sama omenila, prinese nek občutek olajšanja oz. osvobojenosti.
Ko sem prebirala tvojo zgodbo, sem začutila žalost. Tudi zato, ker nisi dobila zaščite in podpore, povsod tam, kjer bi jo morala oziroma si imela pravico do nje.
Vem, da bi si želela nasvet, ki bi odgnal neprijetne misli, prinesel spanec, predvsem pa razrešil tvoje težave. Žal ti takšnega nasveta, magične besede ne morem dati. Kdaj in kako uspešno boš razrešila težave je odvisno od tebe in tvoje pripravljenosti, da se soočiš s seboj, s svojimi čustvi in prepričanji.
Predlagam, da si, glede na travmatične izkušnje, ki si jih doživela in posledično vrsto težav, s katerimi se soočaš, čim prej poiščeš psihoterapevta in enkrat za vselej opraviš s svojo preteklostjo. Pot do cilja bo morda naporna, vendar je vredno poskusiti in vztrajati do cilja.

Držim pesti, da ti uspe!
Lp, Darja

[Soncika]

Hvala za odgovor in lepe besede...ker pa sem na tem področju čisto nova, me pa zanima, ali to moram do os. zdravnika ali kako drugače?Ne poznam ravno postopka, bi pa končno rada terapije z nekom, ki mi bo dejansko hotel pomagati.
Hvala in lp

[Darja]

Soncika, živjo.

Pri osebnem zdravniku lahko dobiš napotnico za psihiatra oz. za nekatere psihoterapevte, ki imajo koncesijo. Pri slednjih je praviloma čakalna doba nekaj mesecev. Ostali psihoterapevti so samoplačniški, a te vzamejo ponavadi takoj. Več informacij o psihoterapevtih lahko dobiš na spletu ali mi pošlji e-mail na tarion@siol.net.

Lepo bodi.
Lp, Darja