Pozdravljeni!
Vrtim se vedno v istem krogu. Bolj ko se trudim, da bi razumela, kaj se je zgodilo, da sta se moja starša po začetnem dokaj srečnem skupnem življenju, tako zasovražila, da se niti pogovarjati nista več mogla. Nikdar se nismo odkrito pogovorili. Nismo se mogli, saj nista bila ne eden ne drugi sposobna odkritega pogovra. Vedno ko sem se hotela pogovrit o mojem ostorštvu in naših odnosih sta vse razumela kot napad nase. Jaz pa sem obupno želela tega pogovra in seveda opravičila z njune strani za vse napake in krivice, ki sta mi jih storila, da bi lahko zaključila to poglavje svojega življenja in znova zaživela. Bolj sem se trudila, da je to pomembno zaradi mene in da jih ne obsojam več, manj uspešna sem bila. To me boli toliko bolj ker pa nimam več te možnosti, saj sta oba že pokojna. Mene pa še sedaj preganja misel, da sem jim jaz s svojim vztrajanjem pomagala v dokaj rani grob.
Naj malo opišem moje občutke in videnja iz otroštva.
Po tem, ko sem uspela jezo na starše obvladat in jo razumeti, se je pojavilo do staršev neko sočutje in razumevanje. To razumevanje in sočutje sem pač morala razviti, da sem lahko sploh razumela vse nijihve zablode pri mojem odraščanju.
Zlasti to sem čutila do očeta, ki je bil vse moje otroštvo nekak odsoten, pa ne v fizičnem smislu. Do očeta čutim močno sočutje, ker je bil drugače zelo čustven človek. Nikoli nisem videla mame jokati zaradi čustev. Mama je ponavdi kadar je jokala,jokala zaradi jeze in nemoči, ker se ji pač življenje ni odvijalo po njenem scenariju. Oče pa je bil bolj umetniška duša, rad je ustvarjal, pisal in bil zelo navezan na naravo. druga njegova plat pa je bila malo manj prijetna, saj je ljudi rad poniževal. Ampak ne na način, da bi dosegel da ima on vedno prav in se mora vse njem podrejati. Mislim, da je on dajal pozornost nekomu na način, da ga je užalil. Skratka izražal se je na malo čuden način. Tak način pa je bil precej žaljiv zame in zlasti za ljudi ki jih je imel rad. Ni se znal izražat. Iz družine se je čutil nekako odrinjenega, ker si je mama ustvarila kakonaj bi zgledal idealni mož in sprejemala očeta takega kot je. In potem se je odmaknil iz naše družine in živel sam zase, za svoja ustvarjanja. Pogosto je bil v svoji delavnici in ustvarjal. Videla sem ga smzvečer ali pa zjutraj preden sem šla v šolo. Skratka se z nama s sestro ni čisto nič ukvarjal. Kot otrok sem ga zaradi tega obsojala, saj nisem razumela zakaj je tako. Želela sem si očeta, ki bi bil prisoten pri moji vzgoji, odraščanju. Vendar nikdar (razen kot se spomnim v zelo zgodnjem otroštvu) se ni zanimal za nas otroke in vendar smo živeli skupaj. Ne vem mogoče se sliši nerazumljivo, ampak takoje bilo. Vse informacije o hčerkah mu je pač posredovala mama, pa še to ne zato, ker bi sam pokazal zanimanje, ampak ker je ona vztrajala. Zelo sem si želela očet na katerega bi se lahko obrnila, bi me podpiral, spoštoval, mi stal ob strani. Takrat sem se zaklela do dna duše da nikakor NE BOM KOT MOJI STARŠI. In tako se je takrat tam nekje v najstniških letih začela moja pot odkrivanja krivic in poglabljanja zakaj nisem srečna kot bi moral otrok biti. Zaradi tega sem še danes 'črna ovca' naše družine. sestra se je pač podala po isti poti in sama verjame kako je imela skrbne in ljubeče starše. Raje živi v nevednosti, kot bi pogledala resnici v oči in si priznala da njini starši pa niso bili nikakršni bogovi in so ga pri najini vzgoji presneto biksali. Pogovor z očetom je ponavadi potekal tako, da se je izražal samo na način, da naju je poniževal (pa kaj boš ti...samo poglej se nič ne znaš...nimaš pojma...) Dobila sem občutek manjvrednosti in seveda tako se je počasi namesto da bi se moja samozavest krepila propadala. Na začetku srednje šole sem imela tako uničeno samozavest in samospoštovanje, da sem se bala lastne sence. In potemje šlo vse samo še navzdol. Kaj se zgodi, starši namesto, da bi mi pomagali, da bi se pobrala so videli moje probleme kot lastno sramoto (glej kaj nam delaš...). seveda tega nisem počela namerno ampak je bilo posledica tega neszdravega odraščanja. In ko bi se morala ukvarjat s svojimi problemi, sem morala reševat njun problem. V bistvu sem bila jaz mama svoji mami in moja katastrofa se je stopnjevala. Mama je bila pa nevrotična razvalina in je očetu stregla na sto in en način. Midve s sestro pa sva to njeno žrtvovanje morale razumeti. Ne nikdar nisem tega razumela in nisem hotela razumeti, ker se mi je zdelo izkoriščevalsko in hinavsko. Mama se je na ta način samo potrjevala in ker ni dobila potrditve svoje lastne vrednosti tam kot bi jo morala je to počela s pretiranim delom in skrbjo za očeta. Otroci so bili samo postranski problem, ki pa je uf in oh bilo z njimi smo delo in skrbi. To sta lepo dosegla, da sem se do nedavnega počutila dolžno svojim staršem. Kako je lahko otrok svojim staršem kaj dolžan? Tako lepo odraščaš v veri, da so tvoji starši pa vsemogočni in ti si samo ena navadna smet, ki jim je lahko hvaležna, da so mi omogočili, da sem sploh lahko zrastla. Halooo pa kdo jih je prosil za tako nevzdržno, nesrečno otroštvo. Če je kdo komu kaj dolžan so oni meni ne jaz njim!!! Mislim, da bi mi pomagalo, da zaključim poglavje otrošva, če bi starša uspela videti, kako sem se počutila jaz in se mi opravičiti za vse krivice. Žal pa to več ni mogoče in se bojim, da bom to premlevala v nedogled.
Upam, da nisem pisala preveč nesmiselno in boste uspeli razbrati iz tega moje sporočilo.
Želim vam lep dan.
bikica