Odraščala sem v tipični kmečki družini. Nobenih pogovorov, izkazovanj čustev, nobene pohvale. Edino, kar je bilo pomembno so bili rezultati. Da je nekaj narejeno in da je dobro narejeno. Kot vsak najstnik sem odkrivala meje do kod lahko grem. Prvič sem se zaljubila, prižgala prvi cigaret, šla prvič ven. Jasno, brez vednosti staršev, ker si enostavno nisem upala povedati/vprašati. Starši so to po času izvedeli in začeli s sankcijami. Priznam, so se trudili pogovoriti, vendar nam to ni šlo od rok. Pa so začeli z drugimi vrstami – pretepanje, kričanje, prepoved druženja. Pretepena sem bila tako, da se par dni nisem mogla sploh premakniti, vendar jih nisem obsojala za to. Počutila sem se krivo. Najbolj me je prizadela prepoved druženja. Bila sem stara slabih 14 let in nisem imela nikogar na tem svetu. Celo kakršne koli pogovore s takrat štiriletno sestro, ki sem jo imela in jo imam neizmerno rada, so mi prepovedali, češ da bom slabo vplivala nanjo. Tudi z babico nisem smela komunicirati, ker mi je baje dajala potuho. Da o prijateljih ne govorim. Nobeden ni bil dovolj dober zame.
Končalo se je s poskusom samomora. Pojedla sem celo pakiranje babičinih tablet za srce in se odpravila v posteljo. Po nekem čudnem naklučju je mama to izvedela in pristala sem na urgenci. (Na srečo) sem ostala samo s psihičnimi posledicami. Oče se je zaprl vase in nikoli spregovoril besede o tem. Mama se še vedno včasih norčuje iz tega dejanja. Češ da, kaj sem sploh hotela dosežti.
Zaprla sem se vase in v svoj svet, svojo domišljijo. Delala pa tako kot so hoteli in pričakovali. Uspešno sem končala srednjo šolo in končno prišla v Ljubljano. Prvo leto tukaj je bilo popolno. Našla sem nekaj ljudi, s katerimi sem se ujela, legalno sem pobegnila staršem, počela sem kar sem že od nekdaj želela. Končno sem se znebila občutka, da sem jim kar koli dolžna, kajti začela sem skrbeti sama zase. Drugo leto sem se nasmrt zaljubila. To je pomojem tista prava ljubezen, ki se ti naj bi zgodila enkrat v življenju. Ampak kaj, ko on ni čutil isto kot jaz. Eno leto sem potrebovala, da sem ugotovila, da bodo to res samo avanture in nič več. Potem se je ponovno začelo. Ko sem dojela, da sem ga izgubila oz. da ga sploh nikoli nisem imela, sem prejokala tedne in tedne. Pojavili so se glavoboli. Bilo je neznosno. Ponoči nisem vedela kam se naj dam, skoraj sem bruhala od bolečine. Ponovno sem začela razmišljati o samomoru. Vendar sem misel opustila, ker nisem želela, da bi mi še kdo očital sebičnost.
Potem sem spoznala sedanjega fanta, kateremu gre največja zasluga, da mi je uspelo. Spomnem se, da sem kot spužva vpijala njegove besede. Ker študira filozofijo, je tudi dober (so)govorec. Z njim se učim pogovarjati. Ima pa tudi ne-pozitivne strani. Celo jaz sem se naučila bolje izražati čustva od njega (tudi ni imel popolnega življenja), v določenih stvareh je tak perfekcionist, da groza, velikokrat je preveč iskren in včasih sovražim to njegovo filozofijo, ki »ima odgovor na vse«.
Odpravil je moje srčne težave, pokazal mi je nov pogled na svet, ostalo pa… Te njegove slabosti me v mojih občutljivih dnevih skoraj pahnejo čez rob. Zaskrbljajoče je edino to, da so ti »občutljivi dnevi« zadnje čase nekam pogosti. 1 do 2 dni v tednu mi uspe preživeti brez solz in misli na samomor. Uspelo mi je celo izdelati načrt, ki nikogar ne bo prizadel. Vem, da tako več ne morem naprej. Vem tudi, da imam samo dve rešitvi – izpeljati načrt ali se pa še enkrat izvleči iz tega, tokrat dokončno.
Takrat, ko je res hudo, ko se počutim popolnoma ničvredno, nesposobno, brez kančka samozavesti niti pomislim ne na ta »dokončno«. Potem sem začela razmišljati, da je mogoče v moji glavi nekaj, zakaj ne morem normalno delovati v tem svetu, zakaj ne morem biti srečna. Največja ironija je, da sem že bila. Na tej točki sem si postavila vprašanje kaj je bilo takrat drugače od danes. Prvi mi je na misel prišel fant, kajti on je običajno tisti, ki me spravi v to stanje. Pa sva se pogovorila. Moram priznati, da ima prav. Polna sem fobij (strah me je, da ostanem sama, bojim se postaviti zase, bojim se staršev in njihovih reakcij, bojim si iti ven iz mojih navad, bojim se narediti napako itd.) in če samo namigne na katero, sem jaz na dnu. Ker največ časa preživim z njim, je jasno velika verjetnost, da on reče kaj takega. Razmišljala sem naprej.
Moja najljubša sestra je po desetih letih najstnica. Ker sem se že odkar je bila otrok trudila, da bi ji dala to, kar meni niso starši, imava prijateljski odnos. Ve, da mi lahko zaupa, da sem tu zanjo, obenem sem pa na nek način avtoriteta. Je pa radoveden najstnik, ki se išče v svetu (tako kot vsi). Pred dobrima dvema letoma se je zaljubila v učitelja. Ker je to majhen kraj, je bil ogenj v strehi. Potem se je samo stopnjevalo – Emo trend, cigareti, alkohol… Starši so jasno reagirali isto kot v mojem primeru. Poskušala sem govoriti z njimi, vse kar sem dobila je bilo: »Bodi tiho, kdo pa si, da mi govoriš kakšen starš naj bom? Boš že še videla!« In se več ne vmešavam. Vseeno pa grem nehote še enkrat čez najtežji del mojega življenja. Ponovno me je vse bolelo od udarcev, ki jih je tokrat dobila sestra, počutim se ničvredno, ko jo primerjajo z menoj in jočem z njo, ko ji govorijo, da tako ali tako nikoli ne bo nič iz nje. Za razliko od mene ima sestra na svoji strani šolsko psihologinjo in nekoga, ki ji lahko pove kaj izmed početja staršev je prav in kaj ne. Ve, da bo tu vedno prostor zanjo.
Jaz pa ponovno tonem… Ker bi res rada bila ponovno pozitivna, srečna oseba, sem se odločila, da poiščem pomoč. Vem, da sama ne bom zmogla, torej kaj naj naredim? Naj grem na polikliniko? Plačane pomoči si namreč ne morem privoščiti. Je sploh moj problem primeren za to? Kajti bojim se, da bom ponovno zavrnjena, mogoče ponižana, potem ko bom zbrala ves pogum, ki ga premorem.
Hvala vnaprej za vse komentarje in nasvete!
!
