slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Boli me odnos s hčerko • Odnosi v družini • Psihoterapija forum

Boli me odnos s hčerko

Zlorabe (psihične, fizične, spolne), izguba bližnjega -
proces žalovanja ...

Boli me odnos s hčerko

Odgovor John sr. 1.apr.2020 19.04

Pred petimi leti sva se z bivšo partnerko po 23 letih sporazumno ločila. Do najinega zakona, v bistvu, sploh ne bi smelo priti. Oba sva stopila vanj z napačnimi pričakovanji. Po dveh letih se nama je rodila hči. Vso energijo sva vložila vanjo. Prvo leto je bilo - seveda - naporno. Za partnerko sem nehal obstajati - ukvarjala se je samo z hčerko - meni pa je - priznam - to odgovarjalo. Tudi sam sem izgubi kakršnokoli interes zanjo. Pazil sem da je bila družina varna, da nam ni nič manjkalo, veliko sem se ukvarjal s hčerko, takrat pa še nisem dojel da hči vsak dan vidi in čuti oddaljenost in hlad med mano in partnerko. tako smo živeli vse do hčerinega 17. leta, ko mi je nekega dneva predlagala, naj uredim odnos z njeno mamo, ker tako, kakor živimo zdaj, nima nobenega smisla. Po enoletnem razmisleku sem se odločil, da ima prav. Drugače bi bil še vedno poročen, ker - po mojem - družine ne zapustiš, ker si zanjo odgovoren.
Ločitev ni lahka. S bivšo partnerko si nikoli nisva izrekla žal besede a vseeno je bilo težko. Zapustil sem hišo ki smo jo komaj končali, dom in odšel. Klasična zgodba: najem stanovanja, življenje iz kartonskih škatel. Po štirih leti sem se spet sestavil, zadihal in v dobri energiji spoznal sedanjo partnerko. Poročila sva se in se zelo dobro razumeva. Na najini poroki so bili ob nama samo najina otroka.
Od prejšnjega življenja pogrešam samo hči. Zelo. Parkrat smo šli skupaj na kosilo. Do naju je bila vljudna, prijazna, drugače pa zame nikoli nima časa. Ko jo kličem, se ne odzove. Če ji pišem odgovori ali ne. To me zelo boli. Počutim se odrinjenega in kaznovanega. Nočem ničesar zahtevati, se ji vsiljevati, mislim pa, da si zaslužim malo več spoštovanja. Nekje globoko v sebi čutim krivdo, za to, da ni odraščala v popolni družini, da se nismo več smejali, da nisem bil boljši partner njeni mami. Od obeh je dobivala ogromno podpore, pozornosti, ljubezni. Prav zaradi te krivde si ne upam začeti odkritega pogovora, jo vprašati zakaj se do mene tako obnaša.
Kaj naj naredim?
John
 
Prispevkov: 3
Član od: sr. 1.apr.2020 19.01

Re: Boli me odnos s hčerko

Odgovor Nevenka čet. 2.apr.2020 19.38

Pozdravljeni,
Iz sporočila sklepam, da ste zelo odgovoren in skrben človek, ki odnose in svoje dolžnosti jemlje zelo resno.
Pravite, da ste se na novo poročili. Kako je to sprejela vaša hčerka? Ali je možno, da ji to ni prav? Vidim, da se veliko sprašujete, kaj se dogaja in si marsikaj očitate, kljub temu pa se vam na koncu poraja več vprašanj kot odgovorov.
Težko vam odgovorim, zakaj se vaša hčerka tako obnaša, tudi moji odgovori bi bili samo ugibanja. Vsekakor pa bi vam svetovala, da jo vprašate kar sami. Pravite, da si zaradi krivde ne upate načeti pogovora. Kakšne krivde? Saj je hčerka sama predlagala, da se z bivšo ženo ločita in to pri 17-tih letih, ko ni bila več mali otrok. Pravite tudi, da je od obeh dobivala veliko podpore in ljubezni.Veliko odnosov se konča z ločitvijo, pa čeprav gremo v odnos z najboljšimi nameni in se tudi trudimo. Dajemo, kolikor pač zmoremo, ampak včasih je tudi to premalo. Vaša krivda precej temelji na nekih domnevah, razmišljanjih. Nič niste napisali o tem, da bi vam hčerka karkoli kdaj očitala.

Jaz mislim, da brez pogovora ne bo šlo. Pravzaprav imate samo dve možnosti in sicer: da se še naprej krivite in obremenjujete ali da preprosto preverite in se pogovorite z njo. Kaj se vam pa lahko zgodi? Verjetno je vse boljše kot negotovost. Tudi če se bo izkazalo, da vam kaj v resnici zameri, se bosta vsaj začela pogovarjati. Pogosto se bojimo konfliktov in se umikamo pred njimi, pri tem pa pozabljamo, da pravi konflikti in njihovo reševanje ljudi zbližujejo ne oddaljujejo. Soočanja, v katerem si povemo, kar nam gre in vržemo ven vse skrite misli in zamere, povečujejo iskrenost in intimnost med nami. Skrivanja, ignoriranje in odmikanje pa so psihološke igrice, ob katerih se počutimo slabo, pa čeprav se to začasno zdi varna rešitev.

Pokličite jo, povabite nekam in se pogovorita na štiri oči. Čim bolj preprosto, brez dolgih kompliciranih stavkov, npr: »Ej, rad bi se pogovoril s tabo. Težko mi je, ker mi ne odgovarjaš na klice in sporočila. Povej mi, ali mi kaj zameriš?« Lahko se zgodi, da bo odgovorila nekaj takšnega: »Ma ne, vse je v redu.« Jaz bi v takšnem primeru še enkrat poskusila: »Ne vem, tak občutek imam, povej mi, kaj se dogaja...«... Tudi če se ne bo dalo pogovoriti, bo bolje kot nič, ste vsaj naredili vse, kar se je dalo. Mogoče pa je preprosto samo stara 23, 24...let in se počuti malo samozadostna in obremenjena z vsem drugim razen s svojim očetom... Koliko pa ste se vi v teh letih ukvarjali s starši?

Želim vam veliko poguma in vse dobro --<--@
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 656
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana


Vrni se na Odnosi v družini

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 1 gost