Hvala Luna za lepe želje glede sreče. ..v sedanjosti.
Moje mnenje je, da nismo odgovorni za to kar se nam je dogajalo v otroštvu smo pa 100% odgovorni za popravke v odrasli dobi. Poznam precej ljudi, ki bodo ponavljali kaj vse so jim naredili starši, da so še vedno lahko nesrečne žrtve, kot so. To je res le izgovor.
Kar se tiče teorije o tem, da si duša izbira starše v vsaki ponovni reikarnaciji, pa menim, da je zadeva lahko izgovor za starše, da pač niso odgvorni za zlorabe otrok saj so si jih le-ti sami izbrali. Odgovornost se tako prenese na otroka kar je že lahko zloraba sama po sebi. Jaz potrjujem misel Millerjeve:otrok je nedolžen. Rodi se nedolžen in ne z obremenjenostjo in grehom. Ta misel se mi zdi bolj poštena in optimistična.
Menim, da smo si , kot otroci zaslužili vse najbolje, ker smo bili dragoceni sami po sebi. Tega si nam ni bilo treba zaslužiti. Ljubezni si ni treba zaslužiti. Seveda to ne pomeni, da bomo zardi tega zatrli vse svoje potrebe v vlogi staršev. To je medvedja usluga sebi in otrokom.
Kaj pa je tebe motilo pri tvojih starših, Luna? Česa nisi smela čutiti? In kakšne starše si bi želela za razliko od tistih, ki si jih imela?
Ko sem zadnjič gledal lastnih slike iz otroštva, svojih staršev in naše družine, sem za katero sliko vprašal prisotne v skupini kaj doživijo ob gledanju posamezne slike. Zanimalo me je kaj vidijo. Njihovi odzivi so mi pomagali potrditi dejstva, da so bili starši na slikah "srečni" oz.da jim je ogromno pomenila "lepa in idelana slika", njih samih in družine. Bili so odlični igralci.Če kdo, ki ni občutljiv gleda te slike, je zahko zaveden, da je to čudovita družina. Pogled na otroke na slikah pa kaže da je resnica popolnoma drugačna:slike otroških obrazov brata in mene, so, predvsem v zgodnjem otroštvu, polne jeze, strahu in žalosti, se pravi čustev za katere nisva imela podpore za izražanje. Teh žalostnih obrazov svojih lastnih otrok, ni nihče v resnici videl.
Viden je velik razkorak med zaigranim in resničnim. Pri vsem tem pa smo bili otroci le podaljšek narcizna lastnih staršev, Kot razstavni eksponati, mrtvi predmeti za razkazovanje njihovega narcizma.
Kot osebe smo bili pomebni le, kot podaljšek osebnosti staršev, njhovega narcizma, medtem ko realnost otroških, mojih potreb, ni bila upoštevana skoraj nič. Dober zgled je bila mama, ki je igrala srečno osebo in ženo, hkrati pa nam otrokom dajala zgled žrtve in podrejanja lastnih potreb svojemu možu, očetu svojih otrok. Oče je bil edini priznan, kot nekdo, ki ima neomejene pravice do spoštovanja, pa naj naredi karkoli, da ga je treba brezpogojno upoštevati. Je bil center h kateremu se mora zlivati vsa družinska energija, da on lahlo živi in funkcionira.
Še danes, ob redkih obiskih, svoje družine, lahko vidim tam odnose med očetom in mamo, ki sedaj nimata več ob sebi otrok, ki mejijo na zlorabo, izkoriščanje človeka po človeku, neupoštevanje temeljnih človeških pravic drugega, mazohizem, sadizem, dominantnost, podrejanje, energetski vampirizem, popolno odvisnost, simbiozo, nerazvito osebno samostojnost in indiviulanost, it.
Ko vidim, da oče 75 letno mater, ki je trenutno na berglah zaradi zlomljenega kolka in komaj hodi, mirno pošlje po stopnicah v kuhinjo, naj mu naredi sendvič
Ko vidim, da oče čaka v pižami, da mati opravi vse delo v kuhinji in mu potem postelje posteljo za spanje. Ko vidim kako mati strže očetu z vsemi štirimi, mu kuha, lastnoročno daje hrano na njegvo krožnik, ker tega očitno sam ne zna in kako potem še sama skoči v klet po vino
.To dela z mazohistično vdanostjo in je vedno delala. S takim načinom pa pri nas odraslih otrocih ne vzbuja le prezir, temveč tudi bes.
Pre letom me je presunilo kako mu je kavalirsko odprla vrata v nek lokal. Ženska odpira vrata svojemu možu in on ji to dopusti. Kako se naj človek počuti ob tem ko to gleda. Ta materina podredljivost in mazohozem, je bila vzrok, da nas ni zaščitila, ko je oče svojo psihopatsko naravo izživljal nad nami otroki. Sedaj njegovo psihično maltretiranje doživlja ona osebno, ker ni več otrok, ki bi bili strelovod. In se ne upre.
Nekakšne nevrotične zamenjave vlog: mati igra moško vlogo, igra mazohistično, materinsko vlogo očetu, ki je v bistvu dojenček in zna svojo pozicijo obdržati tudi s silo in dominanco, otroci igrajo vloge v katerih morajo čustveno negovati svoje starše, jih tolažiti, itd., starši od svoji otrok pričakujejo podoro, itd., kar dosežejo tudi s telesnim nasiljem, če ne gre drugače.
Pri vsem tem so na prvem mestu potrebe staršev, so popolnoma zaverovani vase in jih otroci, kot taki, njihove potrebe, čustva, ne zanimajo. Ugodni pogoji za razvoj patologije.
Mogoče boš rekla na klasičen način:to je treba pozabiti. Mi lahko pozabimo. Nikoli pa takih stvari ne pozabi naše telo. Odziva se na čustva in dejstva in ne na naše iluzije.