slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Sočutje notranjemu otroku: primanjkljaji, bolečine iz otroštva - kaj me je v otroštvu mučilo? • Naše otroštvo • Psihoterapija forum

Sočutje notranjemu otroku: primanjkljaji, bolečine iz otroštva - kaj me je v otroštvu mučilo?

O izvorih težav, temeljih, ki so nas oblikovali v zgodnjem otroštvu - iskanje vzrokov, vzgibov, zametkov naših težav in strahov.

Re: Sočutje notranjemu otroku: primanjkljaji, bolečine iz otroštva - kaj me je v otroštvu mučilo?

Odgovor scorpion čet. 17.jun.2010 11.55

Ha ha..Drama je biti mama. Lahko jo ti napišeš :D . Jaz sem tudi oče in ravno danes sem imel hude težave v zvezi z mojim sinom, ki so me spravile v histerično razpoloženje in sem ga nahrulil iz dna grla. Kljub treutni krizi mi še na misel ni prišlo, da bi sinu rekel "kako moram trpeti ob njem, kako je težko biti oče in kaka žrtev sem"...V bistvu me njegov obstoj zelo osrečuje in navdaja s ponosom in radostjo.

Drama je biti starš. JA. Vendar sem jaz tisti, ki sem si to izbral, ker sem odgovoren, odrasel človek. Otrok si ni izbral svojega rojstva in v tem smislu ne more biti odgovoren. Starši niso nobene žrtve svojih otrok. Tega ne maram, ker sem kar naprej poslušal kolk so morali moji trpeti zame.

A ja tvoj znanec je pa zdaj v mojih očeh čisto nekaj drugega. Praviš, da je veliko delal na sebi..seveda. Torej ni prišel do te stopnje kar preko noči.

Preteklost nas determinira in obvladuje, če to zavestno hočemo ali ne. Več, kot vemo o njem , ga podoživljamo in ozaveščamo, manj bomo trpeli v sedanjosti..in naši bližnji. Praviš, da je pametneje živeti ZDAJ. Hmmm...Mnogi mislijo, da živijo zdaj pa živijo v preteklosti, zato ne zmorejo videti svoje partnerje, otroke itd., kot osebe, ki z njihovo preteklostjo nimajo nobene zveze.
scorpion
 
Prispevkov: 47
Član od: čet. 10.jun.2010 7.52

Re: Sočutje notranjemu otroku: primanjkljaji, bolečine iz otroštva - kaj me je v otroštvu mučilo?

Odgovor la luna čet. 17.jun.2010 19.24

Ojla --<--@ !

Ja, mogoče pa kdaj res napišem dramo o mamah :) , nikoli ne reci nikoli. Saj, se strinjam, da je starševstvo polno lepih trenutkov in si tudi sploh ne predstavljam več kako je ne biti mama, nikakor ne mislim, da smo mame žrtve svojih otrok.

Otroci so eno posebno darilo. Za nas ženske je pa še en poseben privilegij spremljati kako raste otrok v našem telesu in se hrani iz naših prsi. Pa res smo jih sami spravili na ta svet, saj zato pa je odgovornost še večje in jih nekako poskušamo pripeljati do samostojnosti in tega, da bi nekoč lahko sami skrbeli zase. Vendarle je ta pot, to starševstvo večkrat dramatično in polno preiskušenj. Kako ravnati kadar sem utrujena, otrok pa hoče, da mu preberem še četrto pravljico? Ja, povem mu, da je bilo dovolj, da ne morem več, da rabim še kaj časa zase... To je nekako normalno, se ti ne zdi, jaz sem tudi svoj človek, nisem samo mama. Bo zaradi tega doživel zavrnitev? Upam, da ne, saj ne zavračam njega, le povem mu, da sem utrujena in pač ne zmorem.

Dajati otroku občutke krivde in izpostavljati svojo požrtvovalnost pa se tudi meni zdi mimo, čeprav če malo pogledaš krščanstvo je polno tega propagiranja žrtev in žrtvovanja. :ni šans:

Glede izbiranja ali neizbiranja staršev je pa v psihologiji res rečeno, da si ne izberemo družine v katero se rodimo. iZberemo si partnerja. Pa ni zanimivo, da otroka tako na čisto poseben način ljubiš in bi naredil vse zanj? Da ti že čisto na začetku tako priraste k srcu? No, verjetno si že slišal za ezoterične teorije, da si otrok sam izbere svoje starše, ker potrebuje določene izkušnje v življenju, ki bo jih lahko doživel v prav taki družini? Ne trdim da ta teorija drži, lahko pa se poigraš v svojih mislih s tem, kakšne starše bi si pa pravzaprav ti izbral, v kakšni sredini bi hotel odraščati in potem še- ali bi bil ti še vedno ti, isti človek kot si zdaj, če bi bila tvoja družinska izkušnja čisto drugačna, mogoče bolj idealna?

Zanimiv mi je tvoj zaključek, da ljudje mislimo, da živimo sedanjost, pa v resnici ne. To je žal dostikrat res. Ljudje itak težko živimo ta trenutek, vedno smo nekje nazaj ali naprej, pa tudi če to včasih nima nobene veze z našim otroštvom. Želim ti čimveč prisotnosti v sedanjosti in naj bo lepa in srečna.
--<--@
la luna
 
Prispevkov: 39
Član od: pon. 17.maj.2010 20.24

Re: Sočutje notranjemu otroku: primanjkljaji, bolečine iz otroštva - kaj me je v otroštvu mučilo?

Odgovor scorpion pet. 18.jun.2010 0.37

Hvala Luna za lepe želje glede sreče. ..v sedanjosti.

Moje mnenje je, da nismo odgovorni za to kar se nam je dogajalo v otroštvu smo pa 100% odgovorni za popravke v odrasli dobi. Poznam precej ljudi, ki bodo ponavljali kaj vse so jim naredili starši, da so še vedno lahko nesrečne žrtve, kot so. To je res le izgovor.

Kar se tiče teorije o tem, da si duša izbira starše v vsaki ponovni reikarnaciji, pa menim, da je zadeva lahko izgovor za starše, da pač niso odgvorni za zlorabe otrok saj so si jih le-ti sami izbrali. Odgovornost se tako prenese na otroka kar je že lahko zloraba sama po sebi. Jaz potrjujem misel Millerjeve:otrok je nedolžen. Rodi se nedolžen in ne z obremenjenostjo in grehom. Ta misel se mi zdi bolj poštena in optimistična.

Menim, da smo si , kot otroci zaslužili vse najbolje, ker smo bili dragoceni sami po sebi. Tega si nam ni bilo treba zaslužiti. Ljubezni si ni treba zaslužiti. Seveda to ne pomeni, da bomo zardi tega zatrli vse svoje potrebe v vlogi staršev. To je medvedja usluga sebi in otrokom.

Kaj pa je tebe motilo pri tvojih starših, Luna? Česa nisi smela čutiti? In kakšne starše si bi želela za razliko od tistih, ki si jih imela?

Ko sem zadnjič gledal lastnih slike iz otroštva, svojih staršev in naše družine, sem za katero sliko vprašal prisotne v skupini kaj doživijo ob gledanju posamezne slike. Zanimalo me je kaj vidijo. Njihovi odzivi so mi pomagali potrditi dejstva, da so bili starši na slikah "srečni" oz.da jim je ogromno pomenila "lepa in idelana slika", njih samih in družine. Bili so odlični igralci.Če kdo, ki ni občutljiv gleda te slike, je zahko zaveden, da je to čudovita družina. Pogled na otroke na slikah pa kaže da je resnica popolnoma drugačna:slike otroških obrazov brata in mene, so, predvsem v zgodnjem otroštvu, polne jeze, strahu in žalosti, se pravi čustev za katere nisva imela podpore za izražanje. Teh žalostnih obrazov svojih lastnih otrok, ni nihče v resnici videl.

Viden je velik razkorak med zaigranim in resničnim. Pri vsem tem pa smo bili otroci le podaljšek narcizna lastnih staršev, Kot razstavni eksponati, mrtvi predmeti za razkazovanje njihovega narcizma.

Kot osebe smo bili pomebni le, kot podaljšek osebnosti staršev, njhovega narcizma, medtem ko realnost otroških, mojih potreb, ni bila upoštevana skoraj nič. Dober zgled je bila mama, ki je igrala srečno osebo in ženo, hkrati pa nam otrokom dajala zgled žrtve in podrejanja lastnih potreb svojemu možu, očetu svojih otrok. Oče je bil edini priznan, kot nekdo, ki ima neomejene pravice do spoštovanja, pa naj naredi karkoli, da ga je treba brezpogojno upoštevati. Je bil center h kateremu se mora zlivati vsa družinska energija, da on lahlo živi in funkcionira.

Še danes, ob redkih obiskih, svoje družine, lahko vidim tam odnose med očetom in mamo, ki sedaj nimata več ob sebi otrok, ki mejijo na zlorabo, izkoriščanje človeka po človeku, neupoštevanje temeljnih človeških pravic drugega, mazohizem, sadizem, dominantnost, podrejanje, energetski vampirizem, popolno odvisnost, simbiozo, nerazvito osebno samostojnost in indiviulanost, it.

Ko vidim, da oče 75 letno mater, ki je trenutno na berglah zaradi zlomljenega kolka in komaj hodi, mirno pošlje po stopnicah v kuhinjo, naj mu naredi sendvič :jao

Ko vidim, da oče čaka v pižami, da mati opravi vse delo v kuhinji in mu potem postelje posteljo za spanje. Ko vidim kako mati strže očetu z vsemi štirimi, mu kuha, lastnoročno daje hrano na njegvo krožnik, ker tega očitno sam ne zna in kako potem še sama skoči v klet po vino :jao .To dela z mazohistično vdanostjo in je vedno delala. S takim načinom pa pri nas odraslih otrocih ne vzbuja le prezir, temveč tudi bes.

Pre letom me je presunilo kako mu je kavalirsko odprla vrata v nek lokal. Ženska odpira vrata svojemu možu in on ji to dopusti. Kako se naj človek počuti ob tem ko to gleda. Ta materina podredljivost in mazohozem, je bila vzrok, da nas ni zaščitila, ko je oče svojo psihopatsko naravo izživljal nad nami otroki. Sedaj njegovo psihično maltretiranje doživlja ona osebno, ker ni več otrok, ki bi bili strelovod. In se ne upre.

Nekakšne nevrotične zamenjave vlog: mati igra moško vlogo, igra mazohistično, materinsko vlogo očetu, ki je v bistvu dojenček in zna svojo pozicijo obdržati tudi s silo in dominanco, otroci igrajo vloge v katerih morajo čustveno negovati svoje starše, jih tolažiti, itd., starši od svoji otrok pričakujejo podoro, itd., kar dosežejo tudi s telesnim nasiljem, če ne gre drugače.

Pri vsem tem so na prvem mestu potrebe staršev, so popolnoma zaverovani vase in jih otroci, kot taki, njihove potrebe, čustva, ne zanimajo. Ugodni pogoji za razvoj patologije.

Mogoče boš rekla na klasičen način:to je treba pozabiti. Mi lahko pozabimo. Nikoli pa takih stvari ne pozabi naše telo. Odziva se na čustva in dejstva in ne na naše iluzije.
scorpion
 
Prispevkov: 47
Član od: čet. 10.jun.2010 7.52

Re: Sočutje notranjemu otroku: primanjkljaji, bolečine iz otroštva - kaj me je v otroštvu mučilo?

Odgovor scorpion pet. 18.jun.2010 10.03

Zame je bilo kar šokantno in hkrati osvobajajoče, kot sem spoznal, da je moj oče po osebnostnih lastnostih zelo podoben znanim diktatorjem:Hitlerju, bivšemu romunskemu diktatorju itd. Precej podobne lastnosti ima tudi s Fritzlom...Sicer zadeve niso bile tako dramatične in šokantne, zloraba in narcistična naravnanost pa je bila na podobnem principu.

Za narcizem je značilno, da človek ne zmore videti potreb drugih okoli sebe in jih vampirsko uporablja za lastne potrebe. Diktator,v družini ali državi, ne razume , da se komu ob njemu slabo godi saj je preveč zaverovan vase.

Menim, da je narcistična motnja v osnovi vseh duševnih in družinskih motenj. Vase zaverovani straši, narcistični, neobčutljivi, na svoje otroke delujejo strupeno škodljivo. Spominjam se kako je oče od naju z bratom, pri najinih osmih letih zahteval, da poklekneva pred njim. In to v družbi drugih odraslih, ki so mu navdušeno ploskali kak dober pedagog da je :jao

Če je nasilje zakamuflirano za lepo fasado pa so lahko zadeve še bolj prikrite in težko prepoznavne.
scorpion
 
Prispevkov: 47
Član od: čet. 10.jun.2010 7.52

Re: Sočutje notranjemu otroku: primanjkljaji, bolečine iz otroštva - kaj me je v otroštvu mučilo?

Odgovor la luna pet. 25.jun.2010 15.31

Ojla scorpion --<--@ !

Hvala za tvoje besede in nazorne opise nekaterih stvari, ki so se dogajale v vaši družini. Menim, da je čas, da ti kaj odgovorim, čeprav ne vem ali sem sposobna najti prave besede, saj se trenutno sama ne počutim najbolje v svoji koži.
Žal mi je, da imaš takšno izkušnjo s svojima staršema- takšen model odnosa med njima in način delovanja do tebe in brata. Verjamem, da so te takšni dogodki in odnosi zaznamovali in da so vedno prisotni, tudi zdaj, ko si odrasel. Na srečo imaš zdaj orodja in izbiro, tako, da zmoreš delovati in verjemem, da tudi dati svojemu notranjemu otroku tisto, kar mu je nekoč manjkalo. Verjamem pa, da te še vedno jezi odnos, ki ga imata starša med sabo- in zgleda, da je ta njun odnos kar simbiotičen, saj sta se navajena kakršna sta in zgleda, da se mama ne ukvarja s tem, da bi bilo kaj narobe, ampak je čisto ponotranjila delovanje v smislu strežbe in ugajanja očeta. To je kot nekakšen deal- verjetno se ne bi znašla naenkrat živeti drugače, ali kaj meniš ti?

Nisi mi odgovoril na vprašanje, ali meniš, da bi bil ti še vedno ti, če bi se rodil drugim staršem v drugi družini, oziroma kakšne starše bi si želel zase?

Ti si mi zastavil podobno vprašanje. Namreč kakšne starše bi si jaz želela. In sem razmišljala o tem. Ko sem bila otrok sem večkrat čutila, da nimata dovolj časa zame, da ju vedno priganja delo in obveznosti, torej sem včasih hrepenela, da bi mama lahko legla z mano in mi povedala pravljico- to sem večinoma dočakala samo takrat, ko sem bila kaj bolna, sicer je za take stvari zmanjkovalo časa. Oče je težko izražal svoja čustva, bil je vedno- in je še- bolj tih in vase zaprt, čeprav me je velikokrat imel v naročju, dokler sem bila še manjša...

Evo, tu vmes sem napisala še nekaj reči, vendar sem jih izbrisala, očitno še nisem tako svobodna, da bi jih lahko podelila na nekem forumu. Rečem lahko še to- nisem imela drugih staršev kakor te, ki jih imam. Imajo svoje napake in svoje prednosti. Čeprav je bil oče tih in ni kazal svojih čustev, se je vedno postavil za nas in sem vedela, da se nanj lahko zanesem. Mama je prinašala milino in nežnost. Oba skupaj sta delovala vedno spoštljivo med sabo in njuno povezanost še vedno čutim po vseh teh letih- Ker sta imela vedno bolj malo časa, sem imela veliko "svobode"- nista se vmešavala v moje življenje, sama sem morala poskrbeti za naloge, učenje in tudi marsikaj pomagati doma. Zelo dobro se mi je zdelo, ker se nista vtikala v moje reči in mama mi je vedno dala občutek, da mi zaupa, kar me je tudi držalo pokonci...
Jaz menim, da bi ob drugačnih starših verjetno odrasla v drugačno osebo kakršna sem zdaj. To si pa zdajle težko predstavljem, namreč sama sebe sem navajena kakršna sem, po svoje se imam rada in uživam v tem kaj sem in sploh si težko predstavljam, da jaz ne bi bila jaz.

Okej, mogoče sem malo zabluzila, pa naj mi bo ne, lepo se imej in javi se še kaj --<--@
la luna
 
Prispevkov: 39
Član od: pon. 17.maj.2010 20.24

Re: Sočutje notranjemu otroku: primanjkljaji, bolečine iz otroštva - kaj me je v otroštvu mučilo?

Odgovor scorpion ned. 27.jun.2010 4.20

Nebi rekel,da si zabluzila, Luna. Fajn bi bilo le, da bi napisala kaj bolj konkretnega o svojem življenju s starši. Le konkretni dogodki kažejo na resnični odnos s starši in pravo sliko, ki je povzročila, da tvoje potrebe niso bile zadovoljene in da si zbolela. Verjamem, da se boš sčasoma počutila bolj svobodno.

Kakšne starše bi si želel? Zanimivo vprašanje.Hmmmm. O tem sem se že večkrat spraševal. Pri tem se mi zdi pomembno to, da je znak, vsaj zame, da smo se izvili iz bolnih, nevrotičnih vezi s starši ta, da jih nimamo potrebe več spreminjati in jih poskušati narediti "boljše", kot so. Videti jih realno, si priznati svoje resnične občutke v zvezi z njimi in jih sprejeti takšne kot so. Jaz ne verjamem, da je smiselno staršem, ki so že stari in so morda postali na stara leta bolj mehki, govoriti kako grozni so bili in jih zaničevati. To nikamor ne pelje. Tudi oni so bili v otroštvu prikrajšani in so zato, nazavedno, vso bolečino prenesli na lastne otroke. Pa še predsodki so bili tiste čase v zvezi z duševnimi motnjami in psihoterapijo, veliki.

Vendar jim to ne jemlje odgovornosti, ker so bili odrasli, mi pa otroci, ki smo jih potrebovali, predvsem čustveno.

V mojem primeru niso bile stvari zelo jasne, da gre za zlorabo. Nisem bil vsak dan tepen in bilo je veliko lepih trenutkov. Poleg tega smo se nenehno fotografirali in v tej množici slik smo vedno "happy family". Zlorabo je bilo težko prepoznati. Bistvo zlorabe vidim v SMERI v katero je naravnan odnos. Če je naravnan predvsem na na potrebe staršev, otroci pa morajo služiti tem potrebam, potem je družina nefunkcionalna in škodljiva za otroke. To pa ni vedno jasno. Lahko imamo , na videz zelo skrbne starše, ki se veliko ukvarjajo s svojimi otroci, pa so njihovi otroci vseeno nesrečni. Zakaj?

Moja mama, npr. ni slaba oseba, je zelo skrbna, se rada žrtvuje, streže itd...Vendar sem vedno čutil, da tega ne dela toliko zaradi mene oz. svojih otrok, temveč da zadosti lastni potrebi po tem, da bila "dobra mama". Zato nisem nikoli mogel čutiti resnične, iskrene hvaležnosti saj sem čutil, da me omejuje, si me lasti, me kontrolira, je ne zanima moje življenje in moja sreča. Ona je želela sebi dokazati, da je dobra mama, ko pa je šlo za mojo srečo, kot tako, pa je to ni zanimalo.

Praviš, da mene še vedno jezi ta bolni, sadomazo odnos med strašema. Zdaj me niti ne jezi več, ker starše vidim le dvakrat, trikrat na leto. Sedaj ga opazujem iz distance in vidim v kakšnih bolnih realcijih sem živel. Ni čudno, da sem zbolel. Tisto kar je bilo zame pomembno je bilo takrat, ko sem bil neveden in odvisen otrok in ne sedaj, ko sem odrasel. Tisto pa žal čuti moje telo celo življenje, v obliki simptomov. Potlačena čustva iz preteklosti in NE iz sedanjosti. Telo je jasno in vedno govori resnico, čeprav si mi večkrat lažemo.

Nisem potreboval supermenov v podobi staršev, Luna, temveč le preproste, dobre in resnične ljudi, ki ne igrajo in se kar naprej ne sprenevedajo. To je vse.

Nekaj me zanima Luna: Kako se počutiš,če svojih staršev ne obiščeš dolgo časa? Te muči občutek krivde?
scorpion
 
Prispevkov: 47
Član od: čet. 10.jun.2010 7.52

Re: Sočutje notranjemu otroku: primanjkljaji, bolečine iz otroštva - kaj me je v otroštvu mučilo?

Odgovor la luna ned. 27.jun.2010 14.22

Pozdravljen scorpion --<--@ !

Evo mene tukaj, preživljam proste dni v postelji in po dolgem času čisto sama- otroka sta na počitnicah in moram ti odgovoriti na tvoje vprašanje- ne, nimam slabe vesti, če dolgo ne obiščem svojih staršev- čeprav pravzaprav v tvojem pomenu besede dolgo- pri meni ni, ker jih vsekakor obiščem večkrat kot ti. Rada jih obiščem, največkrat to zame pomeni tudi pobeg iz mesta na deželo, v gozd...pogovore z mamo, ki mi zaupa to in ono, skupen sprehod...

Ampak ravno včeraj me je mama klicala po telefonu in me povabila domov, pa sem ji rekla, da počivam za nazaj in naprej in ne vem če mi bo...je rekla da naj se sama odločim in vem, da ni zamere, pač želela mi je rečti, da sem dobrodošla. In ne, nimam slabe vesti, ker sem se odločila za izležavanje.

Praviš, da ne bi zbolele, če bi bilo v mojem otroštvu vse okej. Zdaj ne vem kaj točno s tem misliš. Verjetno sem res kaj bolna (če ne druga sem hipohonder), čeprav nimam neke diagnoze vsaj ne psihiatrične in ne jemljem zdravil, sem pa nagnjena k tesnobnosti, vse skupaj se je začelo po drugem porodu- travm iz otroštva se res ne spomnim, morebiti so res kakšne bile, imela sem pa dve dost travmatični izkušnji v odrasli dobi.

Ja, sem pa fenica Reicha, Lainga, Millerjeve, Szasza, Janova...., psihiatrija, otroštvo in patologije so me zanimale že zdavnaj, ko mene še kaka tesnoba na daleč ni povohala. LOL

Želim ti lepo nedeljo in napiši še kaj --<--@
la luna
 
Prispevkov: 39
Član od: pon. 17.maj.2010 20.24

Re: Sočutje notranjemu otroku: primanjkljaji, bolečine iz otroštva - kaj me je v otroštvu mučilo?

Odgovor scorpion pon. 28.jun.2010 8.24

Veseli me, Luna, da se pogovarjava, torej res komunicirava, izmenjujeva misli in stališča, brez tega, da bi se poskušala na vsak način prepričati v svoj prav. Na forumu Nebojse sem imel izkušnje, da so ljudje takoj napadali z vso silo ko je bilo govora o starših ali celo kritiki njihovega ravnanja. Veliko ljudi je idealiziralo svoje starše. In to predvsem tisti, ki so bili polni agresivnih vsiljivih misli, kar je zame jasen znak potisnjene agresivnosti, ki ima svoj izvor v družini.

Ja, hmmm, bolezen.Bolezen je lahko, tako kot nevroza, zelo pritajena zadeva. Tesnoba je simptom psihičnih težav, kot tudi depra, anskioznost itd..Je pa to zelo zahrbtna in neulovljiva bolezen, ker si in hkrati nisi bolan, si in hkrati nisi zdrav. Dejstvo je, da je tesnoba zelo neugodna in da človek nekje v sebi trpi, se ne počuti dorbo. Jaz sem sam sebi kar priznal, da sem bolan, ker si tega nisem mogel več tajiti saj sem dajal skozi hudo kalvarijo. Sicer pa me to priznaje ne obremenjuje, nasprotno, osvobaja me. Priznati sebi svoje slabosti meni pomeni biti neobremenjen in ni se mi več potrebno braniti. Veliko je zelom bolnih ljudi, ki pa se imajo za zdrave in to hočejo dokazati drugim, pa je resnica radikalno nasprotna.

Zanimivo se mi zdi, da si se zanimala za Janova, Millerjevo, Reicha , itd., ko tvoja tesnoba še ni bila v tvoji zavesti. Verjetno si imela takrat težave bolj z ljudmi in ne sama s sabo. Vsaj tako se ti je zdelo, da so ljudje v tvoji okolici vzrok tvojih težav. Jaz verjamem, da so ljudje v naši dorasli dobi le ogledala za našo otroško pretkelost in nikakor ne vzrok naših težav. So le ogledala naših ran in nezadoljenih potreb.

Ne verjamem, da se za omenjene avtorje zanima nekdo, ki nima v zvezi s tem dosti za predelati. Kaj te je sploh pritegnilo pri Janovu in Millerjevi, npr.? Kaj se te je dotaknilo?

Nisi mi odgovorila na vprašanje še od prej ČESA NISI SMELA ČUTITI v otroštvu? Katera čustva so bila v vaši družini nezaželena? Nekaj si omenila že, da si morala nekako zatreti svojo potrebo po bližini svojih staršev, ker ni bilo časa. In kaj še?
scorpion
 
Prispevkov: 47
Član od: čet. 10.jun.2010 7.52

Re: Sočutje notranjemu otroku: primanjkljaji, bolečine iz otroštva - kaj me je v otroštvu mučilo?

Odgovor la luna pon. 28.jun.2010 14.12

Pozdravljen --<--@ !

Ja, nisem ti odgovorila na stvari, ki me jih sprašuješ o otroštvu, ker jih težko ubesedim. Ko sem bila nekako napol odrasla, sem čutila olajšanje, da nisem več otrok. Zdelo se mi je, da je tako težko biti otrok in ko sem dobila v roke knjigo Alice Miller je bilo tam to ubesedeno- vsi ti občutki, kako sem se sama počutila kot otrok- prepuščena drugim, brez zavesti o tem, da strah mine...Ko si otrok pač so starši zate bogovi, ki obvladajo svet in ljudi, ti sam pa ga ne obvladaš, si nekako izgubljen v njem.

Spominjam se kako sem nekoč slišala teto, ki je rekla, da ji nekaj manjka in sploh ne ve kaj ji manjka, v tistem trenutku (mogoče sem imela kakšnih pet let), sem točno čutila kaj naj bi to pomenilo, občutila sem, da se tudi jaz kdaj tako počutim, da je to neko občutje praznine, ki ga čutiš ne znaš pa ga opisati, veš da ti nekaj manjka, ne moreš pa rečti kaj ti manjka...Ja, in kot odrasel imaš mnogo načinov za pobeg od močnih čustev od tabletk, pijače, družbe...ko pa si otrok lahko samo čakaš, kdaj te bodo opazili, vzeli v naročje... Potem se spominjam, da me je včasih pazila babica, ta je imela hude reči za povedat, vcepila mi je mnogo strahov- namreč govorila mi je zgodbice, ki sem jim seveda verjela in se jih na smrt bala. V obdobju, ko sem začela hoditi je mama hudo zbolela in obležala, imela je ukleščen živec in me sploh ni mogla vzeti na roke, bila je okupirana s sabo in svojo bolečino ter strahovi kako bo poskrbela za vse nas...kam je šla moja želja, da me vzame v naročje? Pa jo mar morem kriviti za to, da jo je doletelo kar jo je???Ali morem kriviti očeta, da je težko izražal svoja čustva, čeprav so me imeli za njegovo ljubljenko, ko je sam v svojem otroštvu mnoge noči prespal na seniku, da se je izognil udarcem svojega očeta?

Spominjam se dolge poti, ki sem jo morala prehoditi, da sem prišla v šolo in nazaj domov, imela sem hude strahove, da se bom izgubila, vendar jih nisem znala povedati, čeprav so me tlačile nočne more. Ustvarila sem si svoj domišljiski svet v katerem sem pač bila bolj srečna. Ni bilo zaželjeno dotikati se svojih spolovil, to so mi jasno povedali, čeprav je bila seksualna želja v meni močno prisotna. Sigurno, da me millerjeva in ostali ni fascinirala za brezveze, sigurno se del mene zaveda ključnega pomena otroštva in njene besede, da je paradosks kako se mora otok odpovedati svoji živosti zato, da preživi oziroma dobi eno neznatno stvar kot naj bi materinska ljubezen- če kaj takega obstaja- bila, je zadel žebljico na glavico.

Tisto česar sem se zavedala in sem najbolj pogrešala, je bilo to, da me niso naučili, da se moram postaviti zase. In se dolgo nisem znala, ko sem prišla v šolo so se lahko otroci mirno izživljali nad mano, ker se nisem znala braniti. Zdaj pa razumi odkod otrokom to, da znajo biti prave zlobe. Rodili se sigurno niso taki. ;)

Po drugi strani sem imela kot otrok en čisto svoj svet v katerega ni nihče vstopal, veliko miru in samote, dolgih pohodov po naravi in raziskovanj, čudežnih svetov v mojih mislih...

Ja, še ena stvar mi je bila hudo boleča. Morala sem biti priča, ko je oče pretepal najstarejšo sestro, ker jo je hotel s tem prevzgojiti, da se ne bi dobivala z moškim, ki je bil poročen in splošno poznan. Ona je to prenašala precej flegma, vsaj navzven, smejala se je svojim modricam in se s tem tipom še naprej dobivala, meni pa so bile te scene res grozne, ker ji nisem mogla pomagati- razumela sem pa to v stilu vzgajanja tudi nas ostalih, kaj nas čaka, če se spustimo v kaj tako družbeno nesprjemljivega kot so seksualni stiki z nekom neprimernim. Po navadi so se udarci prenehali na mamine prošnje. Ko sem bila že odrasla sem mamo vprašala zakaj se je morala to dogajati in zakaj sem morala jaz to gledati in kako me je bolelo. Rekla je, da ve,da to ni bilo prav in da tudi nič ni delovalo, da po sta z očetom menila, da je to način, da obvarujeta hčerko sramote in uničenega življenja???? :jao Potem pa se je to nehalo oziroma je sestra itak šla od doma in si našla novega partnerja.

Vidiš, sigurno nisem imela prav idelnega otroštva, čeprav vem, da so mnogi imeli še hujšega. Bila sem priden otrok, naredila sem dosti stvari, ker so me potem pohvalili in imeli radi. Po Millerjevi še en dokaz a odrekanje svoji živosti? Kakorkoli, ko razmišljam o razmerah v kakršnih sta živela moja starša, je moj položaj napram njunemu bil naravnost idealen. Zato pravi, da ne morem občutiti neke globoke zamer do njuju ali ju obsojati za napake ali zgolj za tisto kar pač nist znala in zmogla narediti boljše kot sta. In čeprav se mi zdim da mi ne boš verjel, ju imam rada in danes čutim, da me zdaj sprejemata takšno kot sem, ne trudita se me spreminjati niti me ne obsojata, ampak nekako čutim njuno zaupanje, d abom zmogla svoje življenje. Ker sem ga zmogla že od vedno?

Dobro, naj bo dovolj za zdaj, lepo se imej, pa se beremo kaj --<--@
la luna
 
Prispevkov: 39
Član od: pon. 17.maj.2010 20.24

Re: Sočutje notranjemu otroku: primanjkljaji, bolečine iz otroštva - kaj me je v otroštvu mučilo?

Odgovor scorpion tor. 29.jun.2010 6.24

Redko berem tako lepo napisane stvari Luna o sebi, lastnem doživljanju otroštva, Luna --<--@ . Čudovito napisano.

Prebral sem večkrat in še bom, preden ša napišem kaj več v svoj odgovor. Veliko mi je dalo razmišljati. Lahko rečem le to, da je tisto majhno dekletce, ki je sedaj odrasla ženska s tesnobo, živelo v hladu in samoti. Ni bilo prave človeške topline, objema, dotika, naročja. Ljudje okoli nje ji niso bili sposobni dati tiste pristne človeške bližine. Ali je čudno, da se je potem bala življenja in da ni imela zaupanja v ljudi?

Tista majhna deklica ni znala in mogla povedati, da potrebuje naročje, da jo je strah, ker je tudi nihče ni imel časa in energije slišati. V bistvu je bila sama med temi odraslimi ljudmi. Zatekla se je v svoj bogati notranji, sanjski svet in med nevidna bitja narave. Le tam se je malo potolažila.

In pri vsem tem ni imela nobene priče lastnega življenja, nobene odrasle osebe, ki bi jo začutila z vso toplino srca, ki bi bila ob njej, jo poslušala in kdaj objela. Jo potolažila, zaščitila. Take osebe ni bilo. Le narava in ..morda bog..sta bila priča njene samote.

Začutil sem sočutje do tiste majhne deklice. Ni mi bilo težko, ker imam tudi sam štiriletno deklico in se pogosto sprehajava tako, da me drži za roko in mi pripoveduje, sprašuje. Medtem ko jo držim za tisti drobno, toplo ročico čutim neizmerno ljubezen do tega dekletca, ki mi tako zaupa in za vsako težavo kliče:"Oči..oči...oči..". Moram biti tukaj z njo in zanjo. Potrebuje me. In to je tako lepo zame, nekaj čudovitega.
scorpion
 
Prispevkov: 47
Član od: čet. 10.jun.2010 7.52

PrejšnjaNaslednja

Vrni se na Naše otroštvo

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 1 gost

cron