Ponovno odkrijte sebe!

[scorpion]

Nevenka, se strinjam z vsem kar si napisala, seveda.

Moja pot nevrotičnih težav je zelo dolga, preko trideset let. V vseh teh letih nisem naletel na terapevta, ki bi resnično omogočal stik z ranjenim otrokom, z doživljanjem in izražanjem potlačenih čustev v zvezi s tem.

Imel sem čudovito možnost doživljati individualno in skupinsko Primalno terapijo v Los Angelesu,katerega ustanovitelj je Arthur Janov, ki še vedno vodi ta center. Verjetno sem bil edini Slovenec, ki je videl in doživljal te vrste terapijo. Tam sem videl čudežne zadeve, neverjetne. Videl sem kako MOČNA so potlačena čustva, kako razdiralno lahko delujejo, če niso prepoznana in izražena. Ta čustva so dobesedno psihotična, kot je tudi psihotično vse kar nevrotični ljudje doživljajo v svojem trpljenju in simptomatiki. Jaz sem bil na tej terapioji en sam mesec in potem sem moral zaradi finančnih težav domov. Seveda nisem naredil skoraj nič. ker je bilo prekratek čas.

Videl sem odralse ljudi, ki so v svojih čustvih podoživljali bolečino dojenčka, in res so jokali z istim glasom. Štirideset let stara ženska joka, kot dojenček; to je nekaj kar je, ko to vidiš in slišiš, neverjetno, nedoumljivo in kaže na to kako otrok v nas še vedno živi in vpliva na naše sedanje življenje, če mi to hočemo ali ne.
Ko sem kontaktiral Janova in ga vprašal za nasvet kako delati v skupni na podoben način , je bil previden, ker odpreti tak močan arzenal čustev ni mačji kašelj, če nimaš s tem bogatih izkušenj.

Na skupini, ki jo imamo in je še zelo majhna, imamo temeljno načelo:podpirati druge v njihovem čustvovanju, brez tega, da bi silili ljudi v čustva. Siljenje v čustva lahko naredi probleme. Jaz osebno sem pred kratkim doživel super občutek take podpore, ko sem z gledanjem svojih fotografij iz otroštva lahko podoživljal odnos svojih staršev do mene v otroštvu za katerega sem čisto zmotno mislil, da je bil ljubeč. V bistvu sem bil čustveno zanemarjen, prezrt in podhranjen, kljub lepi sliki, ki jo je družina dajala navzven.

Pri tem mi je zelo pomagal odziv članov skupine, ki je prepoznaval kako škodljivo so starši, nevede, delovali. Njihov odziv je bil podora za JEZO, ki jo človek lahko nosi v sebi desetletja, ker je nihče ne prepozna. Jeza je naraven odziv na zlorabe, ki pa so včasih težko prepozane, ker so družine delovale "vzorno". Mogoče je zadeva bolj jasna pri drastičnih odnosih.

Jeza je na površju, potem pa se pojavijo tudi vsa duga čustva odrinjenosti, osamljenosti, zapuščenosti, žalosti, strahu, bolečine..skratka neljubljenosti..

Osebno zelo verjamem v pomebnost PRIČE in zagovornika notrnajega otroka,kot ga omenja Alice Miler, ki omogoča, da čuti nekdo ćustveno podoro za vse tisti kar se je škodljivega in krivičnega dogajalo otroku. In take priče so lahko le razumevajoči in sočutni ljudje, ki pa sploh niso nujno strokovnjaki.

[Majchy]

Vredna večnosti


Se spomniš ko si hodila po travi, sončni žarki so te božali po tvojih lepih licih,
pravzaprav si skakala, zraven si prepevala in se srčno smejala,
otrok sonca si bila.

Nekje na poti se je to izgubilo,
izgubila si iskro,
radost.

Vsak otrok je otrok sreče in radosti,
nihče se ne rodi nesrečen, žalosten in potrt,
tudi ti se nisi.

Hrepenenje po tisti neskončni ljubezni ni nikoli zapustilo tvojega srca,
vedno si iskala in mislila da ti nekdo to lahko podari,
ampak praznine ne zapolni nihče
razen tebe.

Ampak nekje je ta večna ljubezen, resnično obstaja
kako lepo je to vedeti, mar ne,
draga moja, v tebi je,
v meni si.

In tukaj sem zdaj, spominjam se travnika v soncu ko si skakala in prepevala,
ta trenutek je večen,
ta ljubezen je večna.

Pridi torej k meni v moj objem,
objem čiste ljubezni,
tvoje iskrive oči in prisrčen nasmeh,
kako žariš.

Vredna si večnosti, vredna ljubezni,
vredna srčnosti,
saj ti si otrok sonca,
in za vedno boš v meni.

Majchy

[Sky]

Majchy, hvala ti, da si podelila to pesem z nami, všeč mi je in se kar najdem noter v tem opisu o izgubljenem stiku z našo otroško dušo.

Mislim, da bi vsakemu od nas pomagalo, da se spomni kaj je kot otrok najraje počel, kaj ga je navduševalo, osrečevalo, ko je bil še čist majhen, radoživ, vedoželjen, ustvarjalen,... ...in še toliko bolj v stiku s seboj.

Razmišljam da v svojem najglobjem BISTVU smo vsi, vedno, že srečni, živi, ustvarjalni, enkratni, "razsvetljeni", "prebujeni", povezani z vsem,...
Žal pa smo kot odrasli večina zelo odtujeni od tega in smo vse to zakopali, izgubili stik s tem.
Pot izgubljanja sebe, naše duše, stika z našim globjim bistvom, notranjim otrokom, se začne že v zgodnjem otroštvu, ko otrok ne dobi potrebne ljubezni, pozornosti in ostanejo njegove osnovne potrebe po ljubezni, bližini, povezanosti s starši prezrte in nas brez pravega sočutja, empatije "vzgajajo" in "socializirajo" ipd.

Potem pa se sedaj, kot odrasli, sprašujemo zakaj imamo psihološke težave in od kod izvirajo?
Če raziščemo malo naše ozadje praviloma odkrijemo, da so zadaj za to našo nesrečnostjo, stisko, močne potrebe, velika, neizpolnjena hrepenja po ljubezni.
Kaj nam sporočajo te potrebe, hrepenenja? Potrebe so glas duše, ki bi želela živet pa ne more.
Ja, naša duša ostaja neizpolnjena nekje globoko zakopana in se edino še tako lahko izrazi oz. oglaša skozi "bolezen", da izsili, če ne gre drugače, sicer pa v najhujšem primeru ustvari/prerase celo v smrtne bolezni (npr. rak), z željo, da bi odšla, če ji/nam ni več za živet, če se že leta ne more se uresničevati, realizirat, a obenem nam te bolezni dajejo zadnjo možnost, da nas pripelje do spremembe in poti do sebe.

Ali pa če drugače rečem; resnica vedno najde svojo pot; telo ne laže, bolezni so sporočila in vodilo, da smo na napačni poti... Sami sebe lahko lažemo, lahko živimo neskladno s seboj... ...a rešuje nas to, da telo ne laže, naša narava kot živega bitja ima principe, ki nas uravnovešajo, delujejo v smeri, da bi bili to kar smo. Če se vedemo preveč zlagano do samega sebe nam pa telo sporoča svoje: zategnjeno telo, mišice izdajo našo notranjo stisko na telesnem nivoju...
Sicer pa o tem (kako telo ne laže in kako vse potlačeno, nerešeno ostaja zapisano v nas) piše Alice Miller v knjigi Upor telesa.

[Sky]

Imel sem čudovito možnost doživljati individualno in skupinsko Primalno terapijo v Los Angelesu, katerega ustanovitelj je Arthur Janov, ki še vedno vodi ta center. Verjetno sem bil edini Slovenec, ki je videl in doživljal te vrste terapijo. Tam sem videl čudežne zadeve, neverjetne. Videl sem kako MOČNA so potlačena čustva, kako razdiralno lahko delujejo, če niso prepoznana in izražena. Ta čustva so dobesedno psihotična, kot je tudi psihotično vse kar nevrotični ljudje doživljajo v svojem trpljenju in simptomatiki. Jaz sem bil na tej terapioji en sam mesec in potem sem moral zaradi finančnih težav domov. Seveda nisem naredil skoraj nič, ker je bilo prekratek čas.

Videl sem odralse ljudi, ki so v svojih čustvih podoživljali bolečino dojenčka, in res so jokali z istim glasom. Štirideset let stara ženska joka, kot dojenček; to je nekaj kar je, ko to vidiš in slišiš, neverjetno, nedoumljivo in kaže na to kako otrok v nas še vedno živi in vpliva na naše sedanje življenje, če mi to hočemo ali ne.
Ko sem kontaktiral Janova in ga vprašal za nasvet kako delati v skupni na podoben način , je bil previden, ker odpreti tak močan arzenal čustev ni mačji kašelj, če nimaš s tem bogatih izkušenj.

Na internetu je tudi krajši video prispevek (v angleščini) o psihoterapiji podobni primalni terapiji - da si lahko predstavljate kako je videti tovrstna "globinska čustvena" (deep feeling) terapija, ki se ukvarja s potlačenimi, izrinjenimi čustvi, bolečini, travmami iz otroštva, ki se odkrivajo, razkrijejo in "pridejo na površje" iz nezavednega, ter izražijo na način kot ga je že Scorpion opisal.

video prispevek: Deep feeling therapy: Healing emotional pain with dr. Paul Hannig

Je kar dramatično, a tako nekako izgleda primalna terapija oz. terapija, kjer se res gre v čustvovanje in se povsem prepustimo, predamo, globji bolečini, skriti, pozabljeni, zakopani v nas in si dopustimo v celoti občutiti vso žalost, jezo, jok, obup, strah,... in vseh čustev, ki so ostala v nas iz preteklosti že dolga leta nedotaknjena in skrita, nedokončana, nepreboljena, neprežalovana oz. nezaceljena.
Tako se skozi odkrivanje in odpiranje starih, nedokončanih ran in bolečin s podoživljanjem dokonča in preboli ter zaceli nepredelano bolečino v nas, ter se tako, posledično, počasi obuja otopelo čustvanje v nas, da postanemo bolj čuteči in čustveno bogatejši, da bolj čuteče, polneje doživljamo življenje.

OPOZORILO: Video ni za osebe s slabimi živci

[scorpion]

Ja, nekaj takega sem doživljal v živo en mesec. S tem, da je bila to skupina z najmanj tridesetimi ljudmi, ki so podoživljali svojo bolečino.Vsi jokajo, tulijo, kričijo ali le tiho ječijo... Najbolj se me je dotaknila globina joka nekaterih. Ljudje so, na tleh, jokali po uro dve in nazadnje se je slišal tudi dojenčkov jok., pravi visoki, pristni dojenčkov jok. Najprej sem mislil, da je nekje v prostoru dojenček ..V živo sem videl resnico, da v nas res živi zelo majhen otrok, da so to izredno močna čustva in da je v nas celo morje nepodoživljene bolečine, ki se je sploh ne zavedamo. In nujno mora slej ko prej to ceno plačati telo.

Vemo le, da nam nekaj manjka, da smo nezadovoljni, nesrečni itd...krivi so pra drugi...

[scorpion]

O.k. pustmo Primalno terapijo. Če nisi strokovnjak so lahko z globokimi čustvi težave še posebej, če skušamo čustva izsiliti ali prisiliti. Lahko se znajdemo v svetu, ki ga ne obvladamo. Zato Janov svari pred laiki, ki se imajo za prevelike poznavalce.

Primalna terapija me je naučila ene zlo pomebne stvari: ZA ZDRAVILNI PROCES SO NADVSE POMEMBNA ČUSTVA, njihova predelava in podoživljanje. Pa ni treba, da gremo ravno do travme rojstva, kot gredo v Primalnem centru v L.A-ju.

Milijon razumskih spoznanj in uvidov te ne reši nevrotične simptomatike in težav, če niso vključena čustva.

Po mojih spoznajih in izkušnjah so pomebne tri osnovne stvari pri zdravem razvoju otrokove osebnosti: ČUSTVA, TEMELJNE POTREBE in KOMUNIKACIJA. Vse to je pomebno kasneje tudi pri terapevstkem procesu. Zbolimo zaradi nezadovoljenih potreb v otroštvu, še posebej to velja za zgodnje otroštvo. Nezadovljne potrebe pomenijo zatrta čustva in potlačeno bolečino. Čustva so le znanilci potreb. Če niso zadoovljene čutimo neugodje in bolečino. V otroštvu se odrežemo od velike bolečine, če nismo resnično ljubljeni, kar ne pomeni nič drugega, da so bile zadovljene naše temeljne razvojne in čustvene potrebe, po bližini, pogovoru, dotiku, sočutju, tolažbi, izražanju, varnosti, svobodi, itd, itd, itd,...

Biti odrezan od svojih čustev nam je sicer pomagalo preživeti, ko smo bili majhni, nam pa hkrati sedaj povzroča težave v odraslem življenju in nas dela globoko nesrečne.

[scorpion]

>Hm...nihče se ne odzove na moje pisanje. Sprašujem se ali pišem kaj takega, da se zdi vsem čudno, če že ne bizarno. Sem pa že tega navajen. Nekaj podobnega pravi Katrina Nedlog v intervjuju:"Ko sem kakemu psihiatru začela pripovedovati o otroštvu, je gledal tako, kot da govorim, da so na mojem vrtu pristali marsovci."

Hkrati pa jo globoko razumem ko pravi, da se ji zdi, da kot OTROK nE POTREBUJEŠ NIČESAR DRUGEGA, KOT NEKOGA, KI TE ZARES POSLUŠA in , da začutiš, da te razume. Poslušanje je le tehnični del razumevanja. Verjetno otroci in tudi mi odrasli, potrebujemo nekoga, ki nas bo resnično razumel, ko bomo začutili, da razume kaj želimo povedati,kaj čutimo in kakšne so naše resnične misli in potrebe.

Podobno pravi Alice Millerjeva v Uporu telesa:"Vedno sem sanjarila o tem kako lepo bi bilo, ko bi našla človeka, ki bi me SPREJEL z vsem kar sem, z vsem kar bi mu povedala, ki me nebi hotel pitati z moralo.."

[la luna]

>Hm...nihče se ne odzove na moje pisanje. Sprašujem se ali pišem kaj takega, da se zdi vsem čudno, če že ne bizarno. Sem pa že tega navajen. Nekaj podobnega pravi Katrina Nedlog v intervjuju:"Ko sem kakemu psihiatru začela pripovedovati o otroštvu, je gledal tako, kot da govorim, da so na mojem vrtu pristali marsovci."

Hkrati pa jo globoko razumem ko pravi, da se ji zdi, da kot OTROK nE POTREBUJEŠ NIČESAR DRUGEGA, KOT NEKOGA, KI TE ZARES POSLUŠA in , da začutiš, da te razume. Poslušanje je le tehnični del razumevanja. Verjetno otroci in tudi mi odrasli, potrebujemo nekoga, ki nas bo resnično razumel, ko bomo začutili, da razume kaj želimo povedati,kaj čutimo in kakšne so naše resnične misli in potrebe.

Podobno pravi Alice Millerjeva v Uporu telesa:"Vedno sem sanjarila o tem kako lepo bi bilo, ko bi našla človeka, ki bi me SPREJEL z vsem kar sem, z vsem kar bi mu povedala, ki me nebi hotel pitati z moralo.."

Ojla scorpion !

Tvoje pisanje ni niti čudno niti bizarno. Pred leti, ko se brala janov primalni krik sem bila navdušena, prav tako kot mi je bila blizu alice miller in wilhem reich z analizo karakterja sploh...Res je, vse te stvari so globoko resnične in tudi ti čisto verjemem, da ljudje gredo "nazaj" in govorijo oziroma jočejo z glasom dojenčka in to vsekakor je pretresljivo. Ti ljudje so odlični in v njihovih delih sigurno je resnica. Zdaj pa se sprašujem kako dolgo naj človek podoživlja svojo otroštvo, kako dolgo naj daje svojemu notranjemu otroku tisto kar mu je manjkalo v otroštvu, kako dolgo ta proces traja??? Verjetno za vsakogar drugače.

Se je pa nekaj spremenilo v vsem tem času. Tudi jaz sem mama in verjetno nisem sposobna 24 ur na dan res zbrano poslušati in razumeti enega ali drugega otroka. Kaj zdaj? Kako ločiti med pomembnimi in manj pomembnimi sporočili, kako sploh biti dovolj dobra mama potem ko ti na vseh področjih življenja ni uspelo? To je pa verjetno že druga tema, ki bi jo morala odpreti- namreč o duševnem zdravju mam, da ne bodo naši otroci morali skozi primalno terapijo in bodo bentili kako smo jim uničil-e življenje.

Hočem reči, skorpion, otroštvo je pomembno, rojstvo je travma, ampak poznam vsaj enega človeka, ki je bil hudo čustveno zanemarjen otrok, očeta nikoli ni sploh poznal, mati je bila prostaška, več let preživel po rejah...ja, ampak veš da je danes krasen človek, ki je opravil s svojim otroštvom in je človek ki bi rekla ima nadpovprečno razvit čut za etiko. Kako mu je to uspelo, kako je lahko prerasel travmo otroštva? Kaj ti misliš kako?
To je mogoče edina stvar, ki me pri nekaterih ki so doživeli nasilje , zanemarjenje, zlorabe...v otroštvu moti- namreč to, da kakor bi uživali, da ne gredo naprej ampak se večno ukvarjajo z to travmo preteklosti. Prav je, da se travma predela, ampak naj se gre potem naprej. Zavoljo našega življenja, ki je dragoceno in edinstveno.

Drugače pa pozdravljam tvoje pisanje, ne me narobe razumeti, pisanje o tem je potrebno in Janov je res avtoriteta na svojem področju. Tako da z zanimanjem pričakujem tvoje nadaljne zapise!

[scorpion]

Hmm..ja zanimiva vprašanja Luna .Ne bom rekel, da si jih tudi jaz občasno ne zastavljam. Dvom o potrebnosti predelave otroštva je o.k., vendar zakaj bi dvomili preden sploh resnično govorimo o svojem otroštvu? Če je tole tema, ki daje možnost iskrene izpovedi, potem naj bo v tem smislu.Brez zavor in brez dvomov.

Pa vendar...

Ja razumem tvoje dvome. Človekova psiha je kompleksna in zelo neulovljiva zadeva. ljudje lahko funkcioniramo zelo dobro in "normalno" navzven, pa v sebi nosimo veliko bolečino. Psihična bolečina pa ne deluje le v smeri nevrotičnih simptomov, strahov, panike, depre, itd itd., temveč deluje kvarno tudi na naše odnose z bližnjimi in pa tudi na naše telo. verjetno si koga takega poznala, Luna. Takega, ki je zgledal super človek, etičen, je pokal od zdravja itd., kot praviš za svojega znanca, ki je imel težko otroštvo. in tak človek lahko potem kar naenkrat zboli, dobi raka ali ga v najlepših letih ubije infarkt.

Mnogi se tudi začudimo ko tak "urejen" in super človek kar naenkrat noro pretepe svojega otroka, ali celo ubije ženo ali naredi samomor ali ali...ali leta spolno zlorablja svojo hčer. Mene ne preslepi več lepa slika navzven, ker sem v lastni družini doživljal kaj pomeni dajati lepo, brezhibno sliko navzven, da bi prikrili gnilobo in praznino navznoter.

Bolan biti ne pomeni le, da imaš nevrotične simpotome...Če jih imaš si že na dobri poti h ozdravitvi..

Tudi tvoj znanec je lepa slikca navzen..In mora jo imeti, da preživi, ker se bi drugače lahko zlomil. S temi obrambnimi mehanizmi pa lahko naredi veliko škode, nehote, svojim bližnjim, ker se verjetno ne bo nikoli hotel soočiti s svojo preteklostjo.

zelo se strinjam z Alice Miller, da ne bomo prenesli, ali kar se da malo, trplejnja naprej , na svoje otroke,le če bomo priznali in ozavestili trplejnje, ki smo ga bili deležni.


Ti imaš očitno težnjo po tem, da bi bila popolna mama, ki bo vedno na razpolago svojim otrokom. Sploh ne gre za to. "Idealni" starši ali taki, ki se imajo za take, so največji problem. Starši, ki se žrtvujejo delajo veliko škodo svojim otrokom, ker jih naredijo nesrečne in v bitsvu sebi dokazujejo, da so dobri straši. Gre za njihovo potrebo si dokazati , da so o.k.

Meni se zdi pomembno sebi dopustiti, "biti le človek" in ne nadčlovek in odlično je če znamo to otrokom odkrito pokazati.Kolk se čudno sliši vendar je zdrava sebičnost najboljši garant za dobre odnose s svojimi otroci. Poskrbeti zase in enako dovoljevati otrokom. Sem spada tudi prepoznavanje lastnih otroških potreb in zmede, ki jo lahko delajo v odnosih z otroki. Prepiri med otroki in starši, še posebej mamami, včasih izgledajo, kot prepiri med otroki in ne odraslimi in otroki. Starši morajo vzopstaviti dober stik z lastnim, notranjim otrokom, če želijo dovolj dobre odnose z lastnimi otroki.

Za konc pa še misel Ericha Formma, ki veliko pove:"Najlepše darilo, ki ga mati lahko da svojemu otroku je, da ljubi samo sebe."

Bodi lepo...

[la luna]

Ojla scorpion !

Hvala, ker si se tako potrudil s svojim odgovorom.
Najprej glede mojega znanca. Res je eden redkih, ki mu je uspelo, a mu je. Ni več mlad, tako da stabilno živi že več let in je daleč od tega, da bi navzven kazal nekaj kar ni- ker niti na svoj videz ne daje kaj dosti, o družinski patologiji navznoter in celofanu navzven pa sam preveč ve...Šel je čez neke vrste psihoanalize in predelal svoje travme preden je sploh lahko začel partnerstvo saj sam priznava, da ni bil sposoben nobene bližine in pravega odnosa. Torej ni tako, da bi on kar naenkrat postal etičen človek, kje, še preveč nazorno opisuje "svinjarije", ki so se mu dogajale in tudi kakšna čustvena nula je bil sam...Torej, sam je imel veliko dela s sabo, toda ko danes govori o svoji preteklosti ni več čustvene konotacije in trpljenja v tem, tisto je bilo in je predelano in zdaj ne moti njegove sedanjosti vsaj ne tako, da bi nezavedno uhajali vragci, s katerimi se ni soočil. Moj namen ni, da bi te prepričevala o tem, da je on zdaj že vrsto let okej, sama pa pač vem, ker sem ga imela priložnost precej dobro spoznati- kot prijatelja sva se družila vrsto let, danes z družino živi na drugem koncu Slovenije, čeprav je nekoč menil, da družina kot najbolj patološka celica družbe ni zanj

Skratka, želela sem povedati, da obstajajo ljudje, ki jiim travma preteklosti ni izgovor za patološko sedanjost. Se pa globoko strinjam, da je najprej treba to travmo predelat in svojemu otroku dati tisto kar nekoč ni dobil in je moral razviti razne strategije preživetja. Toda potem je čas, da gremo naprej, da nimamo večnega izgovora za svoje nepremike v sedanjosti, izgovore v drugih, v mamah predvsem, ki niso bile tukaj za nas, ko smo jokali in želeli v njihovo naročje...

Ne želim si biti idealna mama, ker vem da takih itak ni. Je pa tako, da vidim, kako se življenje spremeni, ko dobiš otroka...Najprej te potrebuje skoz, ga dojiš in sanjaš kako bo enkrat cela Amerika, ko bo prespal noč, ker se tudi ponoči hoče dojiti in se pridno prebuja...Potem pridejo še pametnjakoviči s svojimi nasveti, za katere nisi prosil- recimo, da ga razvajaš, ker mu ponoči ponudiš dojko, ko se zbudi, pa ker ga vzameš kar k sebi v posteljo, ker se hočeš malo naspati in nočeš non stop vstajati- ker se je dogajalo, da sem ga položila v posteljico, pri meni je zaspal, kakor pa je bil sam se je spet prebudil...no, potem začno pametovati, da je pa že prevelik za dojenje, da mora doživeti separacijo...Skratka- vsak je zase najbolj pameten, najhujši so pa tisti, ki hočejo biti najbolj pametni še za druge in jim rihtati lajf...Sigurno pa- čeprav skušaš slediti sebi in svoji intuiciji- te okolica včasih spravi v dvome, pa ne samo to, sigurno narediš par felerjev, za katere si prepričan, da si takrat naredil prav, pa če upoštevaš še različnost otrok, ker pri enem nekaj deluje pri drugem pa sploh ne...Skratka, sigurno delam napake kot mama, saj jih delam tudi kot človek in sigurno mi ni vseeno, če bodo otroci zavoljo mene zatravmirani ali so zatravmirani, toda preprosto je nemogoče, da bi jim bila sposobna nuditi vse v idelanih razmerjih in okoliščinah...Zato pravim, da bi poleg knjige Drama je biti otrok mora obstajati še knjiga Drama je biti mama.

Toliko na kratko, lepo se imej pa se kaj beremo, vsaj upa, da še kaj napišeš!