Ponovno odkrijte sebe!

[scorpion]

V tej temi si lahko damo duška o pozitivnih lastnostih naših staršev. Kaj je tisto zaradi česar jih spoštujemo, kaj smo lepega doživeli v otroštvu z njimi, zakaj menimo, da so dobri in v redu ljudje? Kaj cenimo na njih?

[scorpion]

Spominjam se dogodka s svojim očetom. Star sem okrog tri ali štriri leta. Nahajava se na travniku pod hišo. Oče mi pokaže čmrlja na cvetu. Zelo zelo nežno se ga dotakne in ga prime z dvema prstoma. Njegov nežen prijem ne odžene čmrlja temveč ostane v njegvoi roki ne da bi ga pičil. Čudim se očetovi nežnosti in temu kako zna lepo ravnati z živalmi in naravo.

slikca iz mojega spominskega otroškega albuma

[bikica]

Pozdravljen scorpion
Sem komaj zbrala korajžo, da kaj napišem in sem se odločila da prvo izberem bolj 'pozitivno' temo. Sicer se me mogoče spomniš iz prejšnjega foruma, ampak sem imela drugačen vzdevek. No, niti ni pomembno...

Skratka...Kako lepa 'slikica iz tvojega otroškega spominskega albuma'!
Povej, kaj pa si ob tem čutil, ko je oče pokazal nežnost, ki je drugače pri njem nisi bil navajen?

Tudi jaz imam nekatere take lepe spomine iz otroštva (poleg tistih, ki mi sedaj grenijo življenje). Sedaj se niti ne morem spomnit kakšnega konkretnega primera. Vem pa, da so mi tisti redki trenutki, ko so moji starši si dovolili in pokazali tudi malo tistih pristnih (nežnih, razigranih, pravzaprav, da so si dovolili biti otroci) čustev (ne samo narejenih) bili zame kot balzam za dušo. V bistvu so bili kot hrana za mojo dušo in sem potem ob tistih negativnih stvareh se zatekala v takšne lepe trenutke. Upala in čakala sem, da se ponovno zgodijo. Takrat sem se pač počutila mogoče malo negotovo, ker nisem bila vajena takšnih nežnosti, odprtosti za pogovor, odkritosti s strani staršev.

Uf no led je prebit...

objem, bikica

[scorpion]

Hvala draga Bikica. Lepo je, če nekdo začuti nekaj ob mojem lepem otrošekm spominu. Čeprav bi bil vesel, če bi kdo vsaj malo začutil tudi stisko tistega majhnega otročka, ki je pogrešal mamo in ga je tako prizadela, ko se je delala popolnoma hladno ob prihodu. Takrat ni bilo nobenega, ki bi to začutil, ki bi sočutvoval s tistim otročkom in tako je ostal v svoji rani za celo žviljenje sam.

Midva z bratom sva najinega očeta oboževala. Znal je biti tako nežen, bil je tako čustven do narave, do živali, tako igriv je znal biti. Z nama se je sankal, imel je čudovit smisel za humor, peljal naju je na morje, veliko smo potovali. Kako lepi so bili trenutki, ko smo s fičotom potovali na morje, preko Vršiča in prespali v Gozd martuljku. Spominjam se kako smo se prebudili in skozi okno zagledali gore. Moje otrošvo je bilo polno tudi zelo prijetnih, zanimivih in lepih čustev.

Z bratcem, sva že zelo majhna bila odbesedno zaljubljena v najinega očeta. V mamo ne toliko. Mama ni bila tako zanimiva in karizmatična. Bila je dolgočasna s svojo pretirano skrbjo in deloholizmom. Sicer sva jo tudi imela rada.
Problem je bil, da so bila ta najina globoka in močna čustva, zlorabljena. Oče naju je pridobil in uporabil, ter čustveno izkoristil. V bistvo ga ni nikoli zanimalo nič drugega, kot ON SAM SEBE. Vsi drugi smo bili priveski njega samega.

Zato je bilo tako težko prepoznati zlorabo in je trajalo tako dolgo. Ker noben terapevt ni v resnici nikoli pomagal pri prepoznavanju zlorabe in ni znal pokazati sočutja za otroka.
Zato toliko ljudi, ki imajo duševne težave, misli, da so bili ljubljeni v otroštvu, v bistvu so pa bili zlorabljeni. Ljubljen je le tisti otrok, katerega čustvene potrebe so bile zadovoljene zaradi njega samega in ne zaradi staršev.

[bikica]

...scorpion
seveda sem začutila tudi tistega malega fantka, ki je bil takoo osamljen in je potreboval mamino pozornost in ljubezen...znamenje do konca dni, ker je bil tako globoko razočaran,ranjen...in seveda poznam stisko otroka, ki je bil zavrnjen, verjemi...
vsekakor se strinjam, da otroka morajo starši imeti brezpogojno radi in ljubezni ne smejo pogojevati z raznimi dosežki in pridnostjo otrok...še hujše pa je če starši/oče zlorablajo otroke v svoje narcistične namene, aaauuuuu, ja to pa boli...še bolj pa boli dejstvo, da se kot otrok tega ne zavedaš in misliš kako si ljubljen..

...no tale tema je namenjena bolj prijetnim in lepšim spominom na naše starše, bomo rajši pod temo ki je temu namenjena pisali o naši jezi, besu in žalosti na starše...