slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Potreba po dotiku • Naše otroštvo • Psihoterapija forum

Potreba po dotiku

O izvorih težav, temeljih, ki so nas oblikovali v zgodnjem otroštvu - iskanje vzrokov, vzgibov, zametkov naših težav in strahov.

Potreba po dotiku

Odgovor Sky pet. 23.apr.2010 0.00

Zanima me ali se kdo spominja, da so ga kot otroka božali, objemali, ga držali v naročju, ljubkovali?
Kako je bilo z dotiki v vaši družini?
Uporabniški avatar
Sky
 
Prispevkov: 54
Član od: pon. 12.apr.2010 22.32

Re: Potreba po dotiku

Odgovor Hator pet. 23.apr.2010 17.22

Ojla!
Zanimivo vprašanje!!! Bila sem izjemno crkljiv otrok (še zdaj sem :)) Ne morem rečt da se prav spomninjam točnega dogodka, vem pa da sem se veliko precrkljala, prelubčkala, objemala oz to počnem še danes čeprav sem stara 27 let. Mogoče za nekatere bolano. Vendar priznam kako terapevtsko name deluje če se na kavču stistnem k mami ali očetu in se pogovarjam. Pri meni mi je interesantno ravno to da še zmeraj npr v partnerskih zvezah zelo hlepim po dotikih, crkljanju. Saj to vsakemu paše boste rekli. Verjetno res hehe samo meni ni nikoli dosti. Zato sem bila silno nesrečna v eni imed preteklih vez, ko je bilo cartanje na vrsti le bolj redko. Dotik je nekaj resnično magičnega in z ljudmi, ki jih imam rada se veliko dotikam. S prijatelji objem, poljub na lica, s starši ravno tako ipd..
Uporabniški avatar
Hator
 
Prispevkov: 15
Član od: tor. 13.apr.2010 19.26

Re: Potreba po dotiku

Odgovor pestrna pon. 26.apr.2010 12.06

Se ne spomnim nobenega izraza naklonjenosti in ga verjetno tudi ni bilo. Še za rojstni dan mi ni noben voščil in mi dal lupčka. Moja mati je enkrat rekla, da otroku ne smeš pokazati, da ga imaš rad. Hodila je le v cerkev, tako da je lahko po moje samo tam zvedela za ta vzgojni recept. Ve kdo, od kod to izvira?
pestrna
 
Prispevkov: 7
Član od: pon. 26.apr.2010 11.18

Re: Potreba po dotiku

Odgovor Majchy pet. 30.apr.2010 9.49

Spominov na dotike v otroštvu nimam. Pravzaprav sem imela v svojih preteklih partnerskih zvezah s tem precejšnje težave. Nisem znala prva objeti, se dotakniti, čeprav sem ga (partnerja) imela rada. Verjetno se tega nisem naučila nikoli. Se pa sedaj poskušam naučiti dotikov pri prijateljih, saj trenutno nimam partnerja. Zanimivo pri meni je, da bi mi bilo objeti mamo ali očeta nekaj najtežjega. Tega preprosto v naši družini že od nekdaj ne počnemo.
Majchy
 
Prispevkov: 12
Član od: sr. 14.apr.2010 13.01

Re: Potreba po dotiku

Odgovor gaia pon. 3.maj.2010 16.16

Mene so v otroštvu veliko božali in me objemali, v času odraščanja pa je to praktično izginilo. Zdaj se počutim zelo neprijetno, ko me mama objame, ko mi npr. čestita za rojstni dan, skoraj bi raje, da tega ne bi bilo. Tudi pri partnerju večinoma počakam, da me najprej objame on, šele nato si ga upam objeti tudi sama. Ne vem, zakaj se mi to dogaja. Kam je izginila tista mala deklica, ki se je rada božala in objemala?
gaia
 
Prispevkov: 14
Član od: tor. 20.apr.2010 20.42

Re: Potreba po dotiku

Odgovor scorpion čet. 1.jul.2010 6.47

Kaj meniš ti Gaia, kam je izginila?

Jaz se objemanja ne spominjam, ni bilo časa...Pri očetu pa sedaj vidim, da ima hudo blokado pred telesnim stikom. Boji se bližine.

Imam pa spomin ko sem bil star pet let. Ta slika v mojem spominu bo vedno živela. Dnevna soba, večer je, mama naju z bratom spravlja spat. vrata spalnice so odprta, jaz pa sem ob očetu, ki sedi na kavču in ga nežno objemam. Božam ga po tistih njegovih skodranih, črnih laseh in on se prepušča temu božanju z vidnim ugodjem.

Bil sem zelo nežen do svojega očeta in sem čutil močno ljubezen do njega v tistem trenutku. Teh občutij se dobro spominjam.

Je pa zanimivo, da je bilo to božanje, ta nežnost izključno iz moje strani, enostransko. Oče me ni božal nazaj in ni bilo vzajemne nežnosti. On je le jemal in se prepuščal ljubezni, ki mu jo daje petletni sinček.

Na fotografijah pa, zanimivo, vedno oče drži mene in brata v objemu. To je le fasada, predstava za tiste, ki bodo gledali slike. Ko sem odraščal me je oče velikokrat pretepal in me maltretiral. Kot otroka me ni nikoli, se ne spominjam.

Če bi se spomnil tistega božanja ko mu sinček izkazuje svojo nežnost in ljuebzen verjetno nebi nikoli dvignil roke name. pa je pozabil kot marsikaj drugega.
scorpion
 
Prispevkov: 47
Član od: čet. 10.jun.2010 7.52

Re: Potreba po dotiku

Odgovor gaia pet. 2.jul.2010 17.14

Pravzaprav, Scorpion, ne bi vedela, kam je izginila tista majhna deklica, ki se je rada božala in stiskala k staršem. Ne vem, kaj se je zgodilo in zakaj ta blokada. Občutek imam, kot da me je sram objeti mamo..., očeta pa tako nimam več :( ... Pa si jo včasih želim objeti... Ko jo gledam, se mi včasih zazdi kot majhen, naiven otrok, čeprav je stara že skoraj 70 let. Tako drobna je, čeprav iz nje sije tudi veliko poguma in energije. Meni je mama zelo veliko dala... Znala me je poslušati... Spominjam se večerov, ko je prišla k meni zvečer, ko sem že ležala v postelji... Bilo mi je 5, 6, 7 let... Vsedla se je na rob postelje in jaz sem jo objela okoli vratu. In potem sva se pogovarjali. Zaupala sem ji zelo veliko, vse moje male skrivnosti, prve simpatije... Spomnim se, da je nisem hotela izpustiti, hotela sem še več poslušanja, še več pogovora... Še zdaj mi veliko daje... Pravzaprav je zanimivo, da je še vedno tisti prvi človek, ki me zna potolažiti, zna povedati točno tisto pravo, da me postavi pokonci... in še vedno ji veliko zaupam. Pa tudi moja otroka jo imata zelo rada...
Pa mi jo je kljub temu težko objeti... in ne vem, zakaj. Ja, objamem jo, ko ji čestitam za rojstni dan, za novo leto, božič..., ampak mi je vedno nekako nerodno. Saj sem imela tudi včasih težave z dotiki in objemi drugih ljudi... vse do prvega fanta... No, takrat pa so nekako popustile te zavore, začela sem uživati v objemih in dotikih, imela sem ga zares rada...Zdaj večinoma nimam več težav z bližino, prijetna mi je, vedno raje s edotikam drugih ljudi in tudi objemi so mi prijetni, domači... Razen z mamo...
No, tako je pač pri meni... Kaj pa ti, Scorpion, kako je pri tebi zdaj s tem, glede na to, da ti je oče kasneje prizadel toliko hudega?
gaia
 
Prispevkov: 14
Član od: tor. 20.apr.2010 20.42

Re: Potreba po dotiku

Odgovor scorpion pon. 5.jul.2010 8.12

Jaz z objemanjem nimam težav. Nekako me le moti , da bi se objemal kar tako v en dan in pri tem nebi čutil. Zdi se mi, da nezavedno vedno sebe prej vprašam ali si resnično želim nekoga objeti ali gre le za neko glumo, ki je ne maram.

Tudi pri očetu je enako. Lahko bi ga objel zaradi fore, predstave ali da bi mu ugodil. In ravno tega nočem. Hočem biti iskren do sebe. So pa redki trenutki ko grem preko zamer, ki spijo globoko in ga objamem. Njegova reakcija je zanimiva, stisne se v nekak klobčič, kot majhen prestrašen otrok. In ne zna vrniti objema. Dajanje je njegov problem.

Se pa ne obremenjujem s tem ali lahko očeta objamem. Nima nobenih slabih občutkov glede tega:vidim, da je problem njegov in ne moj.

Svoje otroke objamem kadar čutim, da je pravi trenutek in kadar si tega resnično želita. Ob njiju sem se naučil upoštevati njune potrebe in ne le moje. Hčerkica, ki ima štiri leta, mi zelo jasno postavi mejo kadar se ne želi objemati. Objemanje je velikorat potreba odraslih ne otrok in zdi se mi, da lahko ti otroci kasneje razvijejo nek odpor do objemanja, No, to je le moja špekulacija.

Zanimivo se mi zdi, Gaia, da ne moreš mame pristno objeti glede na to, da praviš kako pristen odnos sta imeli in sta si drugače blizu.
scorpion
 
Prispevkov: 47
Član od: čet. 10.jun.2010 7.52

Re: Potreba po dotiku

Odgovor DragonInside sr. 9.feb.2011 14.33

Majchy je napisal/-a:Spominov na dotike v otroštvu nimam. Pravzaprav sem imela v svojih preteklih partnerskih zvezah s tem precejšnje težave. Nisem znala prva objeti, se dotakniti, čeprav sem ga (partnerja) imela rada. Verjetno se tega nisem naučila nikoli. Se pa sedaj poskušam naučiti dotikov pri prijateljih, saj trenutno nimam partnerja. Zanimivo pri meni je, da bi mi bilo objeti mamo ali očeta nekaj najtežjega. Tega preprosto v naši družini že od nekdaj ne počnemo.


Majchi, v tvoji pripovedi se lahko nekako najdem...glede fantov sem se s časom nekako naučila, kako objeti ali dotakniti prva, čeprav mi ne gre še najboljše...staršev pa nekako ne morem objeti in tudi ne vem, če jih bom kdaj lahko. Žalostno.
Zanimivo je, kako so dotiki za otroka pomembni, verjetno še najbolj od vsega. In je to grozno pomanjkanje, če jih ne občutiš takrat, ko jih najbolj potrebuješ.
Ima kdo kakšno idejo ali podobno izkušnjo... Zakaj je najbolj težko objeti ali se dotakniti prav osebe, ki so ti najbolj blizu - starše, sestre, brate ali pa dobre prijatelje? A je to kaj povezano z izkušnjami iz otroštva? Zakaj bi se na nek način bal pokazati, da imaš osebo rad?

pozdrav ;)
:sonček:
When you face the sun, the shadows always fall behind you. - Hellen Keller
Uporabniški avatar
DragonInside
 
Prispevkov: 10
Član od: pon. 7.feb.2011 23.47
Kraj: Ljubljana

Re: Potreba po dotiku

Odgovor Sky čet. 10.feb.2011 1.26

DragonInside je napisal/-a:Ima kdo kakšno idejo ali podobno izkušnjo... Zakaj je najbolj težko objeti ali se dotakniti prav osebe, ki so ti najbolj blizu - starše, sestre, brate ali pa dobre prijatelje? A je to kaj povezano z izkušnjami iz otroštva? Zakaj bi se na nek način bal pokazati, da imaš osebo rad?

Ali zase imaš kakšno idejo, zakaj ti je težko pokazati, objeti ravno tiste najbližje, ki jih imaš najbolj rada?
Kaj pa za druge; zakaj je nekaterim odraslim ljudem nerodno ali jih je sram z dotiki pokazati, da imajo koga radi, in objeti najbližje?

Pomoje je "finta v tem", da je strah pred izgubo najbližjih največji, ker lahko izgubimo največ, saj so nam oni najbolj dragoceni in nam pomenijo največ in pokazati svojo naklonjenost, pomeni odpreti se in biti ranljiv, kar pa terja pogum, da tvegamo tudi če zmoremo prenesti in se soočiti z bolečino "zavrnitve" oziroma "neuslišanega", neljubečega odziva.

DragonInside je napisal/-a:A je to kaj povezano z izkušnjami iz otroštva?

Majhen otrok, ki nujno potrebuje za preživetje pozornost, dotike, ljubezen, se še predobro nauči, kako medsebojni odnosi delujejo, potekajo... ...in če starši ne upajo pokazati naklonjenosti, bližine se tudi ubogi otrok nauči - "naleze" tega vzdušja, da se to ne dela, da je varneje, boljše biti zaprt vase, na distanci, ravnodušen, hladen.

Pozdrav in en veeeelik, topel objem! :)
Uporabniški avatar
Sky
 
Prispevkov: 54
Član od: pon. 12.apr.2010 22.32

Naslednja

Vrni se na Naše otroštvo

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 1 gost