slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Kam nas pripeljejo zlorabe v otroštvu • Naše otroštvo • Psihoterapija forum

Kam nas pripeljejo zlorabe v otroštvu

O izvorih težav, temeljih, ki so nas oblikovali v zgodnjem otroštvu - iskanje vzrokov, vzgibov, zametkov naših težav in strahov.

Kam nas pripeljejo zlorabe v otroštvu

Odgovor la luna sob. 26.jun.2010 11.28

Prebrala sem eno pretresljivo zgodbo mladega dekleta in si jo drznila prekopirati semkaj. Upam, da mi punca ne bo zamerila in da se to sme. Namreč zgodba kaže kako grozljive so posledice zlorabe v otroštvu, kako zelo te starši lahko zapustijo in jim lastno "dobro ime" navzven pomeni več kot njihov lastni otrok...in na koncu še zadnja zloraba s strani psihiatrije, ki se ne ukvarja z zlorabo in vzroki ampak predpiše tablete,,,



" Pozdravljeni! Sem 19-letno dekle, ki ima kar precej težav. Od svojega četrtega leta dalje, me je dedek 10 let spolno zlorabljal. Imam 3leta starejšega brata in 8let mlajšo sestro. Nihče v družini, tudi v širšem sorodstvu ali od prednikov, ni bil duševni bolnik. Kot otrok sem bila vedno ubogljiva in ustrežljiva, z menoj ni bilo nikoli nobenih težav. V šoli sem bila odličnjakinja, nikoli nisem bila bolna. Če me je kdaj bolela glava ali sem se slabo počutila, sem to prikrivala, ker nisem želela razočarati staršev. Starša sta srečno poročena in veljamo za popolno družino. Vendar pa, odkar pomnim, igram... Vsaj tako čutim. Ko se mi je dogajala zloraba, sem večkrat želela komu povedati ali namigniti, a sem vselej naletela na: " Ah, ne nakladaj!" oz. od sošolk: "Se šališ?" in tako sem mu začenjala verjeti, da se o tem res ne govori in da to vsi počnejo... S tem sem živela 10 let... Bila sem razdvojena: "igrice" so se mi gnusile, bala sem se jih, hkrati pa sem verjela, da to vsi počnejo in da s tem ni nič narobe... V mojem otroštvu nekje do 10 leta pa je moj oče veliko pil. Veliko se spominjam groznih trenutkov, ko se mi je mama potožila, kaj bo, ko se vrne... Smilila se mi je in bila sem na njeni strani. Ko se je oče vrnil sem bila jezna nanj in sem zagovarjala mami, takrat pa je ona stopila na očetovo stran in me žalila skupaj z njim. Kadar sem odšla na počitnice, k starim staršem po materini strani, mi je babica govorila, kako je oče grozen in me ščuvala proti mojim, kadar sem bila pri starih starših po očetovi strani, me je dedek zlorabljal. Po mamini strani so bili verni in sem hodila k verouku, po očetovi pa ne in sem morala skrivati, da sem verna. Doma mora biti zmeraj vse v redu, drugače je vse narobe. Vse je bilo "v redu" ( ni bilo težav z mano ) do mojega 13.leta... Takrat sem po 9ih letih zlorabe, sedela v svoji sobi in razmišljala. Nato se mi je razsvetlilo. Ves čas mi govori, da je na meni toliko za prijeti... Torej se bodo igrice končale, če shujšam... in začelo se je... po slabem letu, sem že imela 38kg pri velikosti 173cm. V šoli so opazili in me spraševali kaj je narobe... prvič sem povedala razredničarki za dogajanje. Vztrajala je, da povem staršem. To je bilo zame peklensko obdobje. Vendar sem se opogumila in povedala mami. Zatrla me je, da naj si ne zmišljujem in da bi oni že opazili, če bi bilo kaj narobe. Povedala je očetu. Skupaj sta se "spravila name", da sem psihopat in lažnivka, da sta že ob rojstvu vedela, da jima bom "kri pila". V šoli sem večkrat omedlela in vselej so klicali starše. Doma sta mi zagrozila, da če ju še kdo pokliče, grem v poboljševalni dom. Ni bilo bolje, zaradi shiranosti so me odpeljali na otroški psihatrični oddelek. Po mesecih okrevanja sem se vrnila v šolo. Anoreksija se je ponovila in ponovno sem bila hospitalizirana. Ob prihodu v prvi letnik gimnazije, pa sem se odločila, da na novo zaživim. Po zaslišanju, je dedek dobil prepoved približevanja. Tako so se "igrice" končale. V gimnaziji na sistematskem pregledu, so nas stehtali in tehtnica je pokazala 56kg. Ustrašila sem se, da sem izgubila kontrolo in zopet začela hujšati. Konec 2.letnika je umrla babica, njegova soproga, za rakom. Obtožili so me, da zaradi mene, ker sem družino spravila ob slab glas. Prisilili so me, da grem na pogreb. Tam je bil ON. Mižikal mi je in vsi spomini so zopet privreli na dan. Stanje se mi je tako poslabšalo, da so me zopet odpeljali k psihiatrinji. 2leti namreč nisem hodila več k nobenemu. Psihiatrinja mi je predpisala Asentra 150mg. Ker ni bilo bolje, predvsem anoreksija, me je poslala na adolescentno psihiatrijo. Zdravila sem se pol leta. V aprilu sem se vrnila v šolo popolnoma brez ocen in naredila letnik v dveh mesecih s pravdobrim uspehom. Vendar se mi je začelo dogajati nekaj čudnega: podoživljala sem sebe kot majhno punčko in "igrice" z njim. Z menoj je bilo vedno slabše, nisem spala, bolela me je glava, bila sem tudi odvisna od odvajal, ki sem jih začela konzumirati kasneje, v 3.letu anoreksije. Spet sem bila sprejeta na oddelek adolescentne psihiatrije. Jedla sem več pomirjeval kot so mi jih predpisali in se "zadevala"... odpustili so me z oddelka, ker so me odkrili pri tem. Doma sem bila kakšen mesec sama, s svojim papagajčkom, ki mi je bil edini zaupnik. Nisem govorila, pozabila sem jesti, vse bolj se mi je začelo "mešati" - dedek je prihajal v mojo sobo, slišala sem njegov smeh, ... pekel. Septembra sem se veselila šole, da bom zopet redno pri pouku, da se bom zamotila s sošolkami, ... vendar so me vsi zapustili, med urami sem zaspala ali hodila na wc, ker sem dan prej zaužila 10 odvajal. Dedija sem videla v učiteljih, zdelo se mi je, da so vsi dogovorjeni z njim. Kmalu sem zaradi fizične oslabelosti morala v klinični center na infuzijo. Psihiatrinja mi je prepovedala v šolo, dokler se ne bi zredila. Moji so dobili 24urni nadzor. Bilo mi je pretesno in sem pobegnila. Ko sem se vrnila, mi je psihiatrinja dala ultimat - ko se boš pripravljena zrediti, pridi. Seveda sem bila preslaba, da bi bila zmožna take odločitve. Jemala naj bi Zyprexo, vendar mi ni pomagala. Tako sem bila doma, brez strokovne pomoči in dnevi so minevali. Konec decembra mi je prekipelo. Popila sem 70tablet, vendar so me hitro odkrili in odpeljali na črpanje. Starši so mi ves čas bolezni govorili, da sem zmešana, da jim to zanalašč delam, da sem zlobna, da se delam, ipd. Bilo mi je hudo. Po črpanju želodca so me odpeljali na zaprti oddelek v Polje. Po 2eh dneh so me odpustili, ker so se starši zmenili, da prevzamejo odgovornost. Umrl mi je papagajček in teden dni kasneje sem zaužila 105tablet. Našli so me nezavestno, bila sem v komi. Od takrat imam zelo slab spomin. Spet so me odpeljali na adolescentno psihiatrijo, vendar sem zdravljenje zavrnila. Kasneje sem se zopet zdravila v kliničnem centru, zaradi zlorabe diuretikov. En dan po mojem rojstnem dnevu, pa so me odpeljali v Polje. 1teden na zaprtem oddelku in 2meseca na odprtem. Dobila sem diagnozo globje mejna motena strukturirana osebnost. Veliko zdravil so mi zamenjali, nakoncu pa je obveljalo nekaj, kar imam še zdaj: 3x na dan 3 Moditene po 2.5mg, 3x na dan Akineton, 3x na dan Prazine in Euthyrox, ker imam hipotirozo. Tam so mi ozdravili "dedka" - nisem ga več videla ali slišala. Zredila sem se 20 kg in zdaj težav s hrano nimam več. Tudi odvajala opuščam. Vendar pa sem se v šolo "vrnila" junija in nisem imela nobenega predmeta opravljenega. "padla" sem letnik. Dodelili so mi status bolnika s posebnimi potrebami, ki mi omogoča individualne ure in podaljšan čas na maturi. Letos tako z zamudo opravljam 4.letnik. Uspeh pa se mi je poslabšal tako, da bom letos prvič dobra. Vse to me teži in obremenjuje. Ne razumem kaj točno je z mano. Psihiatrinjo večkrat vprašam, pa vselej reče, da naj jemljem zdravila in se ne obremenjujem z diagnozo. Rada bi vedela, kaj mi je, sem zmešana? Sem psihopat? - Tako mi je že nekaj ljudi reklo, da sem. Sploh pa mi očitajo, da nisem sposobna empatije in čustvovanja. Res nevem zakaj, ampak nikoli se ne morem zares zjokati ali zares nasmejati. Smejem se npr. ko gledam "filmček o splavu", ko vidim razkosanega dojenčka. V smeh sem izbruhnila tudi na pogrebu, ko so vsi jokali. To me zelo mori, ker potem ljudje mislijo, da sem nora. V resnici mi je grozno in hudo, in nevem zakaj me napade smeh... Tudi veliko prijateljev sem izgubila, očitajo mi, "kakšna sem bila takrat"... jaz pa se večino mojih dejanj ne spomnim. Veliko sem prebrala o psihatriji, veliko se piše o shizofreniji, o depresiji, o motnjah hranjenja, nikjer pa o moteni osebnosti. In za veliko bolezni trdijo, da gre za bolno duševnost, napake v možganih, zato me zanima, kako je s tem pri moteni osebnosti? Kaj sploh je z mano? Zakaj moram jemati ta zdravila? Je pri meni tudi kakšna napaka v možganih ali se mi je preprosto "zmešalo" od vsega igranja in pretvarjanja, da bi ustregla posamezniku, skozi moje življenje? Bom kdaj sposobna izrazit prava čustva? V resnici večkrat sploh ničesar ne čutim. Ali ne znam opisat, kako se počutim... In ko sem si zmanjšala zdravila, se mi je dedi spet pojavil. Žalostna sem, ker primerjam življenje prej in zdaj. Veliko lažje bi bilo, če ne bi povedala za zlorabo, v moji družini. Tako pa me ves čas obsojajo in razlagajo drugim, da sta onadva sposobna starša, jaz pa imam "bujno domišljijo". Očitita mi poslabšanje v šoli, češ, ti kar pojdi v bolnico, boš ti čistilka, iz tebe ne bo nič. Tako jima še zmeraj ne morem povedati, kaj čutim, kaj je narobe in skrivam vse skupaj pod nasmeškom. In prepovedala sta mi druženje z eno prijateljico, ker trdita, da je ona kriva za mojo bolezen. V resnici pa je bila ves čas ob meni in me ni zapustila, kot vsi ostali. In zato se moram naskrivaj družiti z njo, doma pa lagati, da počnem kaj drugega. Tako zopet igram. Počasi me to ubija. Ne zmorem več. Rada bi razumela. Rada bi nekoga, ki bi mi pojasnil, kaj se z mano dogaja, ki bi si vzel čas zame, ker psihiatrinja me po enem mesecu vpraša le, če jem zdravila. Za ostala vprašanja pa ostajam brez odgovorov. Že vnaprej hvala za pojasnilo, kaj mi sploh je, kaj je narobe, kaj bi morala narediti drugače... Hvala."

Upam, da bo punca našla pomoč in zaživela, kolikor pač v danih okoliščinah lahko
la luna
 
Prispevkov: 39
Član od: pon. 17.maj.2010 20.24

Re: Kam nas pripeljejo zlorabe v otroštvu

Odgovor joinmeinlife sob. 26.jun.2010 14.26

La luna, tudi jaz upam, da se bo punca izkopala iz tega pekla. Pa še ena zgodba, ki sem jo že dolgo nazaj našla v enem cajtngu. Pretresljiva izpoved deklice.

KJE JE ZDAJ TISTA DEKLICA?

Komaj osemnajst let ji je, pa si tako želi umreti. Ob besedi življenje jo strese od groze. Življenje, ki ga živi je tako prazno in dokončno. Hodi brez cilja. Namesto prihodnosti, vidi le temo, ki jo privablja s svojo grozo. Rada ima črno barvo. Rada ima vse, kar diši po smrti. Zaman čaka na starko s koso, ki bi jo odvedla nekam daleč, daleč stran od vsega. Koliko časa bo še čakala? Koliko časa bo še trpela ob misli na to življenje? Kaj je nastalo iz majhne deklice, vedno vedre in nasmejane? Deklice, ki je imela sanje, cilje. Le kje je zdaj tista deklica? Kaj ste naredili iz nje? Ljubezen si je predstavljala kot nekaj čudovitega, magičnega. Kako zelo se je zmotila. Prišel, p***, odšel. In porušil njen svet. Edino, kar si je želela, je bilo pozabiti. Pozabiti. A tega ni mogla, znala. Obupno si je želela biti ljubljena, da bi jo imel nekdo rad, njo, ne samo njenega telesa. Pred svetom se je smejala in razdajala svojo mladost, globoko v sebi pa je ostajala prazna in obupana. Našla si je novo družbo, hodila po žurih. Vedno je morala kaj popiti, da se je počutila bolj svobodno in veselo. Črna barva, smrt, ozke, raztrgane cunje, pijača, cigareti, pank. Pa tako lep dan je bil, prelep za smrt ... To so bile stvari, ki so jo privlačile. Potonila je v svoj svet, svet sanj in domišljije. V oblakih si je zidala gradove in upala, ob tem pa se vedno znova vračala v ta umazani svet in soočala z resnico. V njej sta bila dva svetova; iskala je prijatelje in jih odbijala, molila Boga in ga preklinjala, čutila veselje in hkrati grozo nad življenjem. Sedaj ima 18 let. Vse lepo je še pred njo, ko bi le znala čakati, se boriti, živeti. V njej je veliko dobrega, a hoče to potlačiti in prevpiti z grobostjo. Nihče ji ne bo pomagal, sama bo morala hoditi po tej poti, premagovati ovire in se izogibati preprekam. Bo zmogla?
joinmeinlife
 
Prispevkov: 22
Član od: sob. 15.maj.2010 14.52

Re: Kam nas pripeljejo zlorabe v otroštvu

Odgovor scorpion čet. 1.jul.2010 6.43

Opisani primer kaže kam nas pripeljejo zlorabe v otroštvu. Iz pekla v pekel.

Problem tega dekleta je, da ni imela in še vedno nima nikogar, ki bi ji resnično prisluhnil, da bi lahko izpovedala svojo grozo. Nima priče, ki bi bila na strani njenega trpečega, notranjega otroka. Žal.
scorpion
 
Prispevkov: 47
Član od: čet. 10.jun.2010 7.52

Re: Kam nas pripeljejo zlorabe v otroštvu

Odgovor scorpion pon. 26.jul.2010 11.23

Je pa znimivo kako znamo zlorabe v otroštvu prezreti, spregledati. Kot otroci se ne zavedamo, da je nakaj zloraba pa naj je še tako huda. Kor odrasli pa starše velikokrat raje idealiziramo ali opravičujemo njihova dejanja, da se nam nebi bilo treba soočiti z negativnimi čustvi v zvezi s starši.

Tako lahko nekdo reče:"Moj oče me je tepel, ker mi je hotel dobro!" :jao , ali:"Tepli so me ker sem si zaslužil".

Neverjetno koliko licemerja je v zvezi z obrambo dejanj staršev. Dejstvo je, da se človeku ne more zgoditi nič bistveno hujšega v odraslem življenju, kot to, da so ga v otroštvu tepli. Nobena "dobra namera" ne more biti izgovor za pretepanje otroka.

Posledice pretepanja so uničujoče na samozavest in celotno osebnost človeka. Res je, da so dobri nameni staršev velikorat tlakovana pot v pekel.
scorpion
 
Prispevkov: 47
Član od: čet. 10.jun.2010 7.52

Re: Kam nas pripeljejo zlorabe v otroštvu

Odgovor benjaminka70 pon. 26.jul.2010 12.26

Pozdravljen scorpion,

se popolnoma strinjam z vsem napisanim....ampak...

Sama sem prosila za nasvet na temo Ločitev in čustveno izsiljevanje otroka, se mi pa zdaj poraja vprašanje (seveda sem še vedno zmedena in ne vem točno kako se naj postavim), ko vidim, da je hči zelo žalostna ko njen ati odhaja od nje, stikov namreč ne preprečujem, saj je spremenil odnos do nje, čeprav sama trdim, da to ni iskreno, ker se nobena sprememba ne zgodi čez noč in brez truda, ali je tudi to neke vrste zloraba, da je otrok žalosten zaradi staršev. Sama se trudim in sem do nje iskrena, izkazujem ji še več čustev kot prej, veliko se pogovarjama, me pa vedno znova zaboli ko vidim, da se moj otrok, ki še ni napolnil pet let, v duši razjoče, ko jo vprašam zakaj je žalostna, pa najde odgovor (to je vsaj moj občutek), da jaz ne bi bila žalostna. Naj povem, da pred njo ne kažem žalosti, niti zaskrbljenosti, hvala bogu sem tudi drugače energična in (mislim vsaj) optimistična oseba in se trudim to prenašati na otroka.
Preden se je partner odselil od naju, je z njo zelo grdo ravnal, to je bil tudi največji razlog, da sem ga prosila naj gre, me pa vseeno boli, ko gledam vedno znova trpljenje in žalost ko ati odhaja.

Vem, da bi uničila in zapravila življenje sebi in otroku, če bi popustila in ga vzela nazaj, se pa vseeno sprašujem ali škodim hčeri bolj s to situacijo, ki je sedaj, sem mogoče preveč nezaupljiva in se je res v odnosu otroka spremenil.

Ne znajdem se, ker želim, da ima moj otrok srečno in zdravo otroštvo, po drugi strani pa imam občutek, da je zaradi mene in moje odločitve žalostna......

Hvala.....imejte se skrajno lepo :sonček:

N.
benjaminka70
 
Prispevkov: 13
Član od: čet. 22.jul.2010 9.00

Re: Kam nas pripeljejo zlorabe v otroštvu

Odgovor la luna pon. 26.jul.2010 12.59

Ojla Benjaminka --<--@ 1

Brala sem tvojo zgodbo o ločitvi in čustvenem izsiljevanju...in rada bi ti rekla, da nikar ne dvomi o tem ali si naredila prav ali ne, ker si vsekakor naredila prav in najbolje kar je bilo v danih okoliščinah mogoče. Verjamem pa, da tvoja hčerka pogreša očeta in si ga želi, saj to je paradoks in po svoje prekletstvo- namreč, da si želimo ljubezni starša bolj kot vse na svetu čeprav on ni idealen človek, čeprav nas manipulira ali nam daje "ljubezen" pod določenimi pogoji. Žal je tako in bolečina je sigurno...

Tudi ko praviš, da hčerka poišče izgovor oziroma odgovor zato, da tebe ne bi bolelo, vem kaj misliš, ja, otroci so ostri opazovalci in zelo čuječi kar se naših stanj tiče in hudo je, ko vidiš, da začne otroka skrbeti zate in tvoje počutje, saj v idealnih okoliščinah bi naj živel brezskrbno in tako kot otroku pritiče.

Morebiti lahko tvoj bivši mož se vedno dorase in vzpostavi bolj normalen odnos do hčerke, vsekakor upanje vedno ostaja, mogoče ga je to, da vaju je "izgubil" malo streznilo... Verjamem da ti je hudo, ko gledaš bolečino svojega otroka, vendarle bi bila bolečina samo še večja, če bi ostala v odnosu kakršen je bil...

Danes ti nimam kaj bolj spodbudnega za reči, mogoče kdaj drugič kaj več, čuvaj se in svojo hčerko, lp --<--@
la luna
 
Prispevkov: 39
Član od: pon. 17.maj.2010 20.24

Re: Kam nas pripeljejo zlorabe v otroštvu

Odgovor benjaminka70 pon. 26.jul.2010 13.09

Ojla Laluna,

HVALA...... --<--@

Imej lep, sončen dan :sonček:
benjaminka70
 
Prispevkov: 13
Član od: čet. 22.jul.2010 9.00

Re: Kam nas pripeljejo zlorabe v otroštvu

Odgovor scorpion sr. 28.jul.2010 7.15

Mislim, da is naredila prav, benjaminka, da is prekinila odnos, ki bil uničevalen. Čestitam za tvoj pogum! Svoji hčeri si dober zgled.

Kar se pa toje deklice tiče pa ti verjamem, da te vedno znova boli, ko gledaš njeno bolečino, ko njen oče odhaja. Koliko je punčka stara? kakšno je bilo življenje z njenim očetom? kekšen je bil do nje?

Če čustveno dogovorim na tvojo težavo mene tudi boli. Sam imam izkušnjo ločitve in se mi je srce paralo ob otrokovem hrepenenju, da bi se vrnil nazaj in njegovem dolgoletnem upanju, da se bo to zgodilo. Sedaj je končal maturo in živi polno in zanimivo življenje.

Razumski pogled je pa takšen. Otroci najbolj trpijo in zbolijo v slabih odnosih. Naše celotno življenje je nenehno poslavljanje in žalovanje. Vsi otroci na svoj način žalujejo, ko se počasi ločujejo od staršev in svojih navezanosti na matere. Žalovanje je naraven proces razvoja.

Problem nastane le takrat kadar nimajo nikogar, ki bi jim pomagal prepozanvati te občutke žalosti in jih prebolevati. Kadar ne morejo ali ne smejo čustveno predelovati svoje bolečine. kadar nimajo nikogar, ki bi bil z njimi. Žalost ni nič katastrofalnega, čutenje žalosti je zdravilno, le potlačevanje je slabo.
scorpion
 
Prispevkov: 47
Član od: čet. 10.jun.2010 7.52

Re: Kam nas pripeljejo zlorabe v otroštvu

Odgovor benjaminka70 sr. 28.jul.2010 7.58

Pozdravljen scorpion,

hvala, polepšal si mi jutro, veš --<--@

Napisal si lepo, po domače, kar pa mi je najbolj všeč ,je to, moški si in se strinjaš s tem. O vsem sem pisala v rubriko psihoterapevt odgovarja. Če želiš, si prosim preberi tisti moj prispevek-tam je vse. Vesela bom vsakega komentarja, kritike, pa tudi klepeta.

Imej lep sončen dan.... :sonček:
benjaminka70
 
Prispevkov: 13
Član od: čet. 22.jul.2010 9.00

Re: Kam nas pripeljejo zlorabe v otroštvu

Odgovor scorpion čet. 29.jul.2010 6.25

Benjaminka, si se kdaj vprašala kako to, da si si izbrala ravno partnerja takega kalibra, kot ga opisuješ? kakšno zvezo oz. podobnosti ima s katerim od tvojih staršev? je podoben bolj tvojemu očetu ali materi?
scorpion
 
Prispevkov: 47
Član od: čet. 10.jun.2010 7.52

Naslednja

Vrni se na Naše otroštvo

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 1 gost