Jeza je, po mojem mnenju, eno najbolj nesprejetih čustev pri Slovencih. Če se ndko jezi ga hitro označimo za neuravnovešenega in ga skušamo na vse mogče načine pomiriti. Pri otrocih se zelo hitro skuša to čustvo zatreti in ga označiti kot grdo. Glede na to, da kažemo Slovenci veliko stopnjo samodestruktivnosti npr. s samomorilnostjo, ubinajem na cestah in alkoholizmom, se mi zdi jasno, da je jeza obrnjena navznoter. Tudi depresija je v bistvu neizmerna sila čustev usmerjenih navznoter, proti samemu sebi.
Jeziti se na starše je pa tako ali tako splošno sprejet, čeprav ne formalno zapisan, smrtni greh.
Alice Millerjeva pokaže kako lahko roditelj usmerja svojo jezo na lastnega otroka, kot projekcijsko platno, ne da bi se zavedal, da je ta jeza pravzaprav namenjena staršem.
"Poznam mater, ki pravzaprav dolguje svojemu otroku, da se je rešila destruktivne navezanosti na svoje starše. Kljub večletni terapiji je vztrajno poskušala videti DOBRE STRANI svojih strašev, ki so jo kot otroka kruto trpinčili. Zelo je trpela zaradi hiperaktivnosti in agresivnosti svoje hčerke, ki je bila že od rojstva v nenehni zdravniški oskrbi.
Stanje se dolga leta ni spremenilo:otroka je vodila h zdravniku , mu dajala zdravila, redno obiskovala asvojega zdravnika, NI PA NEHALA OPRAVIČEVATI svojih staršev.
ZAVESTNO NI NIKOLI TRPELA ZARADI SVOJIH STARŠEV, TEMVEČ ZRADI SVOJE HČERKE.
Dokler ni nekega dne počila struna in je pri novem terapevtu lahko sprostildolgo zadrževan bes. In zgpodil se je ćudež, ki pravzaprav ni bil noben čudež: čez nekaj dni se je začela hčerka normalno igrati, zgubila je bolezenske simptome, zastavljala je vprašanja in dobilvala janse odgovore.
BILO JE; kOT BI NJENA MATI STOPILA IZ GOSTE MEGLE IN BILA ŠELE SEDAJ SPOSOBNA RESNIČNO ZAZNATI SVOJEGA OTROKA.
IN otrok, ii ga ne uporabljaš, kot predmet projekcij, se lahko mirno igra in mu ni treba divjati, kot da je "premaknjen", saj nima več neizbedljive naloge rešiti svojo mater ali jo s pomočjo svoje "motnje" pahniti v spoznajje lastne resnice..."
Sklep: kar ne želimo priznati pri lastnih starših to bodo morali trpeti naši otroci.
Zato postavljati otroka v položaj, da mora tlačiti ena čustva, nima nobene povezave z ljubeznijo. Tisto brezpogojno, o kateri je toliko govora. In jo imajo vsi polna usta. Včasih razmišljam, da bi morali bodoči starši najprej pridobiti licenco, da lahko postanejo skrbniki nemočnega otroka. 
Me prime, da ...
