slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Zakon v veliki krizi, družina na kocki • Ljubezen, partnerski odnosi • Psihoterapija forum

Zakon v veliki krizi, družina na kocki

Zakon v veliki krizi, družina na kocki

Odgovor Boboslav sr. 21.avg.2013 15.11

Pozdravljeni,

Prosim za pomoč, nasvet, kako rešiti družino, problem dveh različnih svetov.
Ker je doba skupnega življenja že kar dolga, bo še tole pisanje moralo biti malo daljše. Na krajše ne gre.

Najprej splošna obrazložitev:
Sem poročen, dva otroka, skupno razmerje traja cca dve desetletji. Kot se opisujejo dolga razmerja je vmes bilo vsega pomalem. Veselja, žalosti, radosti, razumevanja in nerazumevanja. Ampak lepo je tako in tudi normalno. V bistvu je bilo še pred kratkim (tednom dni) kar v redu. Oba sva si želela in to tudi povedala, da morava delati na odnosu. Da sva drugače na koncu tunela, kjer ni luči.

Seveda je to težje storiti kot povedati. Med nama vedno obstaja čustvena blokada. Prevečkrat sva oba ranjena, da bi začela pogovor. Problem je načeti teme in stvari, ki te težijo, saj je prisotem strah, reakcija, posledice, nestrinjanje. Pa niso ne vem kaki veliki problemi, stvari, samo povedati je težko. Strah pred nečim neznanim in ne vem zakaj je tako. In seveda, povedati jih na pravilen način, kar pa mi ne gre dobro od rok. Vedno sem narobe razumljen, kot sem povedal, mislil povedati. In potem se raje da bi govoril, zavijem v molk, pogovor teče samo o tekočih zadevah, otrocih. Skratka nič globljega, partnerskega. Tudi žena ne načenja takih tem, čeprav si to oba želiva.

Kje tiči bistvo vseh problemov:
V bistvu vso breme prelagam nase, saj imam ob preplavljanju čustev burne reakcije. Verblane, nikoli fizične, da ne bo kdo narobe razumel. In to kar leti iz mene. Nekontrolirano. Obtoževanje, morda tudi poniževanje ... Ženo imam zelo rad, jo ljubim (kar mi seveda nikoli ne verjame - kar tudi nekaj prispeva k vsemu problemu), a vedno znova jo prizadenem, čeprav nočem. Vedno enak način, enaki vzorci iz katerih ne morem, ne moreva. Nobeden. Vedno vojna za svoj prav.

Opažam da je krivo to, da se ona vedno umika. Nikoli ne pove nobene besede. Čustveno in telesno se vedno umika. Vedno dlje in dlje. Kar potem zna povedat je to, da mi je samo za seks - kar spet najbolj zaboli in to ona dobro ve. Želim pa samo njeno fizično bližino, da bi lažje začela odpravljati to blokado oz. problem njenega umika in mojega verbalnega napada, ki ga sicer ne bi bilo, če bi vsaj za milimeter nakazala naklonjenost.

Vrsta problemov:
- žena: umik in tišina, čustven odklop, fizični odklop, hladnost
- mož: večno iskanje pozornosti, fizični kontakt, dotik, ker sem extremno tehničen tip sem 'skoraj vedno' v svojem svetu-razmišljanju, saj je problemov vsak dan preveč od preveč
- oba: za popotnico od staršev v skupno življenje sva dobila, da sta si mož in žena nasprotnika, tekmovalca, da se je normalno kregati celo življenje, si iti na živce celo življenje, da je juha vedno preveč/premalo soljena. Če analiziram starše so zelo dobre osebnosti, samo skupaj ne delujejo sinhrono. Letos je umrla njena mama, kar je morda spet prispevek k posledicam, saj se ne znajdem/znajdeva ob izgubi najdražje osebe, kar je posebna in zelo žalostna izguba, izkušnja. Mislim, da si ne znava/ne znam ji stati ob strani ob najbolj pomembnih trenutkih. Prisoten je nek strah, ki si ga ne vem razložiti. Ko se partnerja najbolj potrebujeta sta vsak na svojem bregu. Zakaj? Če zavsetno veš da to ni v redu?

Če povzamem knjigo 5 jezikov ljubezni, ki sva si jo oba prebrala, ona govori jezik posvečen čas - pozornost, jaz pa dotik in besede potrditve (verjetno kombinacija večine parov M/Ž). Seveda vsakemu človeku ugajajo tudi darilca in usluge s katerimi kažeš drugemu pozornost.
Prebrala sva več knjig na teme partnerstva, zakonov, vse znava, vse veva, razumeva vso delovanje en drugega in kako bi moral odnos izgledati, ampak ne gre in ne gre. Ne moreva zagnati kolesja. Skupaj in složno.

Lahko bi rekli, da gre za čustveno zlorabo iz obeh strani. Za prevlado, ki jo ona kaže z umikom, ker ve da jo bom začel gnjaviti in iskati, a ker ni nobenega odziva (s čimer kaže na svoj način premoč + vzorec njenih staršev), pride to točke, da besede kar ekslodirajo iz mene (ker želim verjetno kontra premoč). Tega priznam ne bi bilo, če bi vsaj malo nakazala, da si želi odnos izboljšati. Za kar sicer trdi, in ji tudi verjamem, da si ga želi, vendar tako kot jaz tako ona ne moreva zečeti, zaradi prevelike ranjenosti, ki se vleče že vso dobo. Čakava en na drugega, večno čakanje, ki počasi tone v vodo, čeprav si noben tega ne želi. Podzavest (vzorci iz otroštva) ustvarja konflikte ki jih zavest noče.

Problem zadnjih dni - želi ločitev:
Seveda je to problem celotne preteklosti ne samo tega trenutka.
Pred nekaj dnevi pa se je zgodilo kot bi odrezal varnostno vrv plezalca. Imeli smo obisk. Med obiskom sem dal nekaj pripomb, kar je pomenilo star vzorec obnašanja (moč pred drugimi - kar pa je bila posledica nekaterih njenih besed, za katere trdi da niso bile slabonamerne. Tudi moje ne, ampak so bile hudomušne pripombe). Pozneje zvečer sem želel drug pristo. govoriti o sebi in mojih občutkih, kar ni bilo dobro razumljeno. Povedal sem ji, da me moti ta njena odmaknjenost in hladnost do mene že celo obdobje najinega odnosa (kar itak ve/čuti že celo dobo, vendar so sedaj bili izpostavlljeni). Povedal, da se počutim takrat zelo slabo, psihično in fizično. Jaz sem opisoval trenutke, ko med nama odnos ne štima, ona pa je seveda to razumela kot celih 20 let (vse dni 24/7*20 let). Kar pa seveda ne drži, saj se kot družina imamo zelo lepo, otroci so odlični, sanjski, samo najin odnos škripa vsake toliko. Moram priznati, da vmes na veliko, a ga želim/želiva popraviti. Zanimivo in hkrati žalostno je to, da to že traja 20 let.

Ironija:
Da sem se pa opogumil in ji to povedal, sem pa vzel načelo terapevtov, da vedno govori o sebi in svojih občutkih. In ko sem jih izrazil je prišlo do meni nerazumljive reakcije.

Trenutno stanje staro nekaj dni:
Sedaj mi ponuja svobodo - ločitev. Seveda me je spet odrezala od sveta, noče se pogovarjati, ničesar več noče slišati od mene. Deluje pa smrtno resno. Nikoli ni bilo take hladne prisotnosti. Strah me je. Želim si jo nazaj, da se res odkrito o vsem pomeniva in začneva končno sprejemati en drugega taka kot sva in da sprejmeva kompromise. Ona pa, kao imel sem čas 20 let, da je prepozno. Da se sedaj zastonj trudim. Jaz pravim, da sva ga imela oba 20 let ne samo jaz, da sva sedaj na točki ko se res lahko pogovoriva o vsem, da se dejansko morava če želiva skupaj naprej. In spet sliši narobe, oz. me noče poslušat.
Daje mi občutek kot da sem jaz vsega kriv, oz. ji je sedaj vseeno kdo je kriv, da je dovolj. Da je prišel čas, ko je treba narediti konec, da me po teh besedah več ne vidi kot moža (ker pač razume, da me 20 let psihično zlorablja). Da me bo sedaj osvobodila vsega trpljenja 20 let, da bom svoboden.

Jaz pravim da se bo trpljenje šele začelo. Vsaj zame, ker je to zadnje kar si želim. Ona je odločna, da je konec. Ne vem če lahko samo tako odžagaš vejo, kot je naenkrat nastala jedrska katastrofa na Japonskem. Meni se zdi nepravično, ker je totalno nepričakovano, brez opozorila, da sva na vrelišču, ker nisem mislil nič slabega. Kar je najbolj nejasno je to, da mi pred dnevi piše ''kako kaj ljubezen moja....'', dva dni kasneje pa da je konec. Nič mi ni jasno zakaj tak preobrat, brez možnosti razlage, pojasnil. Takega preobrata v ženi/morda splošno v ženski pa res ne razumem. Izgleda da moški res ne vemo kako delujejo ženske.
Sedaj vse valim nase, da bi bilo boljše da bi bil tiho, oz. se drugače izrazil. Ampak ker se učim izražati čustva, se morda res ne izrazim s prve na pravi način, ona pa je oseba, ki sliši samo tisto prvo, vse ostalo so za njo izgovori.

POMOČ
Glavni problem je, da sem jo verbalno, besedno prizadel (vzorec mojih staršev). Ker se ne znam pogovarjati ampak vedno prizadanem z besedami. To se dogaja zato, ker so posredi čustva in bolj si želim stanje popraviti, slabše je.
Prosim za pomoč, kako pristopiti k reševanju, začetku pogovora, saj ni tako slabo kot mi želi prikazati. Otroci naju bodo kot starša najbolj potrebovali ravno zdaj. Prihajajo v najstniška leta.
Verjamem da potrebujeva samo odkrit in miren pogovor. To sva si že večkrat dokazala, da se samo malo pogovoriva in je že bolje, že sva bila na konju, vesela, ponovno 'zaljubljena', ljubljena. Vse je izginilo, ni bilo problemov ... in potem je prišla spet nevihta ... potem spet sonce .... sedaj se pa kaže cunami.
Prosim pomagajte rešiti 4 dobra srca, družino.


Od terapevta slišati noče. Daje mi občutek, da ona dela vse ok, jaz pa naj grem če želim, oz. sedaj mi je prepozno, edino če želim kaj za bodoče zveze. (oz. pravi da bi jo moral v preteklosti sprejemati takšno kot je.). Torej trdi, da je mene sprejemala takšnega kot sem, kar me ni nikoli užalila in podobno. Ampak povem vam, da je njena tišina večji ubijalec kot kakršnakoli beseda ali morda povrh še kak krožnik v glavi. Vse bi prenesel. Rajši to kot tišino, s katero dobro ve, da ima moč, a hkrati ubija odnos in vse drugo po vrsti. Ne razumem take trmoglave ubijalske tišine a hkrati, da je to pravilno kar počne.

Moja resnica:
Ženo imam resnično rad, ljubim jo, želim si samo njo, posebej imam rad tudi otroke, ki so čudoviti in pametni. A mi vedno govori, da jaz samo to govorim.
Rad imam vse prijatelje, obe strani družine, z nikomer nisem v sporu in nočem biti. Rad pomagam vsem, kar je problem, da dajem občutek, da so vsi pred družino in šele potem družina.
Čutim in vem, da ni prepozno. Da sva na točki, ko lahko tudi to prerasteva in greva stopnjo višje. Šla sva skozi ogromno problemov, vem, da se lahko ujameva če se hočeva, saj sva se vedno, ko sva to želela.

Prosim pomagajte! z nasveti, izkušnjami, ...
Boboslav
 
Prispevkov: 2
Član od: sr. 21.avg.2013 12.01

Re: Zakon v veliki krizi, družina na kocki

Odgovor Nevenka čet. 22.avg.2013 18.19

Pozdravljeni, Boboslav, pozorno sem prebrala vaše sporočilo in začutila vašo stisko. Zdi se, da se ta trenutek samo vi bojujete za vajin odnos in to vedno bolj močno in vedno bolj obupano. Vsak vaš poskus naleti na steno, preprosto ne morete več do svoje partnerice. To “igro” pravzaprav ponavljata že celo obdobje zakona. Vi se želite pogovarjati, reševati, ona se umika v molk in nekakšno “kuhanje mule”. Vsak od vaju sta v ta odnos prinesla svoje vzorce reševanja problemov in verjamem, da je težko razumeti vzorec drugega. Vaša partnerka drugače sliši vaše besede kot si vi želite oz. mislite, da so bile izgovorjene. Večkrat, ko opazujem zakonce na partnerskih terapijah, se mi zdi, kot da ne govorita enakega jezika, oz. drug drugega prevajata popolnoma po svoje. To se dogaja tudi vama, in tega se delno zavedata, delno pa ne, saj se verjetno večkrat zalotita, da sredi prepira pomislita nekako takole: “ O, ne, ne že spet na isti način…” Ves čas preigravata svoje psihološke igrice, ki sta se jih naučila v otroštvu in se seveda na koncu oba počutita slabo, čeprav sta oba želela le najboljše.

Žal mi je, da vaša partnerka ne želi terapije. Težko je, če odnos rešuje samo eden, drugi si pa želi oditi. Je pa zanimivo, da se je odločila tako na hitro. Ali pa se na hitro zdi samo vam, Morda ta odločitev že več let tli v njej in je potrebovala samo na videz nedolžni povod, da jo je dokončno sprejela. Po mojih izkušnjah se to velikokrat zgodi tudi takrat, ko nekdo spozna nekoga tretjega, vendar ne bi rada ugibala, ker res ne poznam situacije.

Gre za to, da noben od vaju najbrž ne zna izražati čustev in misli na način, da ne rani drugega. Ona molči, vi pa najbrž izražate svoje občutke z očitanjem, čeprav tega niti ne opazite. Očitki, pa kakršnikoli že so, vedno sprožijo negativna čustva v drugem in seveda njegovo obrambo. Ker pa se vaša žena ne zna prav dobro braniti z besedami, se umakne v molk.

Komunikacije in izražanje čustev se sicer da naučiti, vendar je najbolje, da sodelujeta oba. No, včasih se da kaj narediti tudi s tem, ko samo eden spremeni svoje vedenje, čustvovanje in mišljenje.

Težko je preko foruma dati kakršenkoli pameten nasvet, vsekakor najbrž ta trenutek težko pridete do nje, vsaj na ta način, kot ste to počeli do sedaj, ne. Kakšen pa je pravi način, je pa težko ugotoviti takole preko foruma, ker vaše žene in njenih reakcij ne poznam. Poznate jih pa vi, zato vas vabim na individualni pogovor, da s skupnimi močmi in preigravanjem situacij, v katerih se vedno znova znajdete, poiščeva rešitev za vas.

Želim vam miren večer
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 613
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: Zakon v veliki krizi, družina na kocki

Odgovor herr Flick pet. 23.avg.2013 15.46

Pozdravljen Boboslav,

nisem bil v podobni situaciji, tako da bi te prosil, da jemlješ stvari, ki ti jih pišem ZELO z rezervo.

Glede na to, da si napisal da sta skupaj 20 let in so otroci skoraj najstniki, predvidevam da sta stara okoli 40? Je mogoče, da ženo matra kriza srednjih let?
Sta se kot mulca znorela? Sta dala oba skozi tista nora leta, ko menjaš partnerje?

Na tvojem mestu je ne bi na vsak način poskušal prepričat, da gresta do terapevta.
Poskusi sam obiskati terapevta, saj je življenje s partnerjem, ki verbalno izbruhne, ponižuje in žali, zelo težko in zna vplivati tudi na otroke, ki te vzorce poberejo. Že zaradi njih moraš to razrešiti, saj vidiš kako so vzorci vplivali na vaju. Če ti terapevt pomaga to nadzorovati in reagirati drugače, boš ženo morda lažje prepričal, da terapevt lahko pomaga tudi vajinem odnosu. Morda pa to sploh ne bo več potrebno, če je problem v komunikaciji.
Na nek način razumem, da je rekla dovolj je dovolj in se zaprla v kalup. Saj se s tem obrani tvojih izbruhov in je "mir" oz. hladna vojna v hiši, a vsaj prizadeta ni.

Zdi se mi, da iz tvojega sporočila kar vpije, da se mora eden od vaju spremeniti, da se bo lahko tudi drugi. Kakor opisuješ, je tvoj način reševanja problema ta, da vložiš še več energije, tvoja žena pa obratno, se umakne v pasivo oz. pasivno agresivno. Torej je logično, da probaš spremeniti sebe, saj si ti "ta aktivni".

Ponovno poudarjam, da s tako situacijo nimam izkušenj, so le predvidevanja kaj bi jaz poskusil. Dejstvo je, da nje ne moreš spremeniti, vendar že s tem, da spremeniš sebe in svoje reakcije, boš spremenil tudi njene in prepiri ne bodo več začaran krog in morda bosta uspela bolje razumeti drug drugega.

Ko uspeš malo spremeniti svojo komunikacijo in so vidni neki rezultati, verjamem, da jo bo veliko laže prepričati v skupno terapijo, kjer bosta dokončno uredila odnos.

Glede ločitve, prosi jo, da ti da 6 mesecev (2.5% časa, ki sta ga že preživela skupaj), da uredita stvari preden gre do advokatov. Res je, da ji daš s tem dodatno moč, ampak je to majhna cena za to, da imata možnost rešiti družino.

Želim vama, da čimprej razrešita težave,
Herr Flick
herr Flick
 
Prispevkov: 65
Član od: tor. 8.nov.2011 23.01

Re: Zakon v veliki krizi, družina na kocki

Odgovor Boboslav sr. 28.avg.2013 21.59

Pozdravljeni,

Ga. Nevenka. Hvala za vaše popolno razumevanje in hiter odgovor. Mislim, da bom res moral najprej individualno na razgovor, saj je milijon vprašanj, ugibanj, razmišljanj in stvari za predebatirat.

Da ne bo izpadlo, kot da se samo jaz bojujem za odnos. Žena pravi, da sem zamudil vse....res je, moram priznati, da je vedno govorila zakaj nama ne gre, a kakor hitro sva se začela kaj pogovarjati, je 'zaštekalo' pri prvi stvari.
Problem je, da vedno vlečeva na svojo stran. Torej ni rešitve, ne kompromisa, dogovora. Večina stvari je obvisela v zraku, zbledela, pometeno pod preprogo. Navidezno, kot da smo problem nekako 'rešili' in pozabili, a nekje tli .... kot žerjavica pod pepelom. In potem je vse huje, a ker sva oba čustveno prizadeta, nikoli ne moreva končati na normalen način. Res je tudi, da dolgo nisem bil sposoben delovati na čustveni ravni, se o tem pogovarjati. Jok, slabo počutje, kaj te živcira,. .... naučeno od primarne družine. To se ne dogaja, o tem se ne govori.....

Ne razumem nečesa...karikirano povedano vprašanje za milijon dolarjev : tudi ko sva prišla na zeleno vejo, si vse povedala v normalni noti, se ljubila, pogovarjala, čutila neverjetno povezanost in ljubezen ... ji izrazim željo (vedno isto) da jo prosim, da se me dotakne čez dan, mi da poljub, da me od 20-tih srečanj v stanovanju pogleda in se mi nasmehne, saj je njen nasmeh čudovit, me s tem napolni z veseljem in voljo do vsega, do pogovora o vsem o čemer se želi pogovrajati...pa nič. Kot da govoriš steni. To je nemogoče in neverjetno. In potem se žrem in žrem, dokler ne pride do moje čustvene oddaljenosti/potrtosti in seveda sem jaz kriv, da se oddaljujem. In seveda, pika na i pa je, ko potem v takem stanju:
1. predlagam seks. Takrat pa se spusti plaz kritik in da lahko grem seks iskat kamor koli želim in seveda trojni oklep okrog nje in podobno...saj veste...
2. če se v takem stanju želim približat s pogovorom (kar se zgodi priznam redko), pa vso moje razmišljanje razume narobe, seveda v mojo škodo in se spet zapre.
To je kot odnos/butanje morskih valov v kilometersko pokončno steno - skalo. V tisočih letih se ne pozna milimeter. In potem rabiva dneve in dneve, tedne, da prideva spet nekako skupaj....groza me je kaj storiti, oz. kaj je tu narobe?

Vedno sem jo gledal s pozitivne strani. Seveda przinam, da v takih stanjih govorim tudi zelo obtužujoče. Kar pa seveda ne bi, če bi kdaj zaznal, da se sploh želi čustveno zbližat.

Ne razumem in enostvano ne bom razumel.Sveda, če bom jaz gledal na vaš odgovor z negativnimi občutki in z negativne plati, bom potem lahko spisal plaz kritik na vaš odgovor.
Ne vem, človek je že čisto zmešan in ne ve več kaj je prav in kaj ne..v glavnem njej je tako v redu in lepo. To ne govori samo sedaj, ampak vedno skozi cel odnos.

--------------------------------

@herr flick
Sva se pogovarjala o preteklosti. Res je, da sva si oba skoraj prva. Oz. prva resna partnerja. Pa da naju ne muči to. Vsaj mene ne, ona pa tudi ni taka osebnost, ki bi ji norenje kaj pomenilo. Sicer se pa spreminjamo.
Pogovarjala sva se da oba potrebujeva čustveno podporo, da se lahko nekomu res popolnoma zaupaš. A se v tem ne znajdeva, ampak vedno znova zelo uspešno raniva....v tem nama verjetno ni konkurence....in tako počasi krvaviva.

---------------------------------

Hvala za odgovore!
Se pa znajdem tudi v zgodbi, ki jo je spisal Swatantrata:
ljubezen-partner-odnosi/moram-nekomu-povedati-t240.html
Torej predober ustrežljiv mož ni dober mož. Torej je potrebno uporabiti zdavo preiranje, ki nas ga starši spet niso naučili, ampak samo grobo!!
Boboslav
 
Prispevkov: 2
Član od: sr. 21.avg.2013 12.01

Re: Zakon v veliki krizi, družina na kocki

Odgovor vekuraki sr. 26.feb.2014 13.30

Pozdravljen Boboslav,
danes sem vstopila na ta forum in malo prebiram zgodbe, ki so tukaj gor. Ustavila sem se ob tvoji, ker me spominja na mojo. Upam, da si zadevo ugodno rešil. Moje mnenje, če izhajam iz svoje zgodbe je, da teh zadev ni mogoče rešiti nikoli. Jaz rešujem svojo zvezo 15 let. Neuspešno. Zgleda bo šlo vse skupaj rakom žvižgat. Če dva nista za skupaj, pač nista in bolje, da gresta vsak svojo pot. Jaz sem se končno odločila iti na trnovo pot. Nimam več energije prositi, moliti ... Rada bi le še ozdravila svojo družino, da bomo lahko vsak šli uspešno svojo pot. Vse lepo ti želim.
vekuraki
 
Prispevkov: 3
Član od: tor. 25.feb.2014 12.48

Re: Zakon v veliki krizi, družina na kocki

Odgovor boboka pon. 17.mar.2014 9.19

Iščem odgovore na svoja vprašanja, kako rešiti zakon, ker ko ti otroci kar nekega večera pravijo, da jih je strah, da se bova ločila - torej so bolj inteligentni in občutijo več, kot bi jim kdaj pripisal...- se zaveš, da to ni samo zgodba dveh, ampak štirih - in kaj najdem? Svojo zgodbo. Ne moji podobno zgodbo, svojo zgodbo.
Herr Flick - vse razen tistega, če me matra kriza srednjih let :) - drži. Popoln tujec 'ugane' očitno več, kot moj mož.

Nikoli ni samo eden kriv za težave v zakonu. Priznavam svojo krivdo. Po naravi sem tip človeka, ki mi sicer dobro dene, ko se imaš h komu stisniti, te poboža, takrat se počutim ljubljeno in varno,.. pa res tega sama ne nudim toliko. Vem, da bi moj mož želel veliko več. A to zmorem dati (v 'svoji' količini seveda) samo takrat, ko se tako tudi počutim. Večinoma mu pravim, da tujcev ne objemam, ne poljubljam, sploh pa se ne ljubim z njimi. Malce tragikomično mogoče. O možu kot osebi - lahko povem samo vse najboljše. Ja, ima nekaj napak, ki me motijo in ve zanje. Edina stvar, ki jo očitam možu je to, da je redko prisoten. Tudi ko je fizično prisoten, ga dejansko ni. Večinoma. Ob njegovih študijih (od rojstva prvega otroka naprej), hobijih, sedaj dodatni službi smo bili vajeni biti brez njega in teh stvari mu nihče ne očita. Sedaj ko pa je imel/ima priložnost biti z nami, je sicer zraven, njegove misli pa vprašanje kje. Njegove misli in dejanja na splošno so ena sama skrivnost. Skriva namreč marsikaj: ko kopuje stvari zase (za svoj težko zaslužen denar) - pa mu nihče tega ne prepoveduje, skriva pijače in malice v službi pa še marsikaj (pa ne mislim, da nekdo vara, če gre s kom na pijačo, ker sodim po sebi in vem, da je pijača lahko le pijača). Med nama ni bilo več nobenega pogovora, vse je bilo škoda govoriti, vse je postalo brez veze. Postal je tujec, odmaknjen od vsega, večinoma v svojem svetu,.. Nisem tiho samo jaz. V preteklosti sem povedala vse sproti. Pač povem in grem naprej. On pa nikoli nima nič povedati, ko pa ima, pa dobim za nekaj let nazaj servirano. Torej izbruhi. Ti so vedno bili. Manjši. Bolj 'nedolžni'. Ne vem, če se je vprašal, zakaj se to stopnjuje, kaj mi dejansko zameri, da se žalitve kar vrstijo... Tudi jaz lahko rečem, da kar naenkrat bruhne iz njega nekaj, kar te preseneti in dobesedno 'ubije'. Nisem samozavesten človek, čisto običajna ženska, edino kar imam v življenju 'pokazati' sta najina otroka.... Kot osebnost sem lahko močna, lahko pa tudi ne. In ko mi nekdo pove, da ga 20 let psihično zlorabljam,.. da sem manipulativna, hinavska, ko se nekdo spotakne celo v mojo vero, mi govori o tem, da sem uničila njegovo moškost, ker sem pokosila travo... takrat vem, da nekdo ob meni trpi (njegove navedbe, da se je pogovoril po navodilih - kako čuti, ne držijo; njegov pogovor je bil večinoma samo o tem, kako slaba sem). In takrat sem rekla: 'Dovolj je'. Mogoče res iznenada za njega,.. ker ne ve, kako take besede prizadenejo (ker ne obsoja dejanj, ne govori o svojih občutkih - čeprav tu piše, da je bilo tako - ampak so to najbolj hude oblike žalitve - napad osebnosti, tega, kdo sem). Pa naj še tako v naslednji sapi govori, da ne trpi, da me ima neskončno rad,.. Saj bi rada verjela, pa ne morem. In potem, ko ga želiš odrešiti muk, ker nočeš, da ima zaradi mene uničeno življenje, želim torej ločitev,.. ne naredi ničesar. Ločil se ne bi, vsak najin pogovor po tem pa je bil novo dokazovanje tega, kako slaba sem,... Pa ne mislim, da sem kot človek slaba in groza me je vseh teh obtožb. Ampak če me on tako vidi, tudi prav. Boli, ampak ima pravico. In ne morem živeti s takim človekom. Ne vem kje se je trudil,.. vem, da se pri meni ni. V tem času namreč, ko je tu gor iskal odgovore. Tudi za to ne vem. Njegovi pogovori niso bili pozitivno čustveni, kakršne bi človek pričakoval da bodo takrat, ko se nekdo boji da izgubi skoraj vse v življenju,.. Ne, to so bili hladni očitki. K terapevtu sem bila 'povabljena' zato, dobesedno 'da mi razloži, kaj je on mislil s temi žaljivkami'. Logično, da me vabilo ni mikalo. Njegove besede sem vzela le kot besede, ker so bile dovolj 'bogate', da nisem potrebovala domišljije, kaj bi naj to vse pomenilo. Pa sem tudi tega vedno obtožena - da jih obračam proti njemu, verjetno celo zmišljujem, da imam vse preračunano, preštudirano, vsa moja dejanja so manipulacija,.. Kar z grozo poslušam vse to,.. Tedne ne morem nehati jokati,.. on pa kar nalaga, nalaga,..Jaz imam vsaj jok,... ne vem pa, kdaj je on nazadnje pokazal kaj čustev. Ja, tukaj na forumu mogoče. Če bi to takrat prebrala, bi mogoče vedela, da jih nekaj še ima.. Sploh ne vem, kje jemlje vse to. Boli ga moj molk. Na splošno sem človek, ki v družbi bolj malo govori, z bežnimi znanci se ne spuščam v pogovor, ker mi pač ne grejo 'small talki'. Odprem se ljudem, ki jih dobro poznam. Tam sem lahko to kar sem. Nehala sem govoriti, ko je na vsako mojo besedo priletelo nazaj nekaj, ko je vse vzel kot napad,.. Takrat sem ugotovila, da je boljše tako. On seveda misli, da je molk planirana 'sankcija', ali da imam veliko vsega mu vreči v obraz, pa se nazaj držim,.. žalostno, da po 20 letih ne ve, da sem tiho, če nimam nič za povedati in da sem težko tiho, ko imam. Imam močno vest - ko mi nekaj govori, da ni prav, nimam miru, dokler tisto ne uredim. Tako da ponavadi stvari 'počistim', ker mi veliko pomeni notranji mir. Tudi umik je način, da imaš svoj notranji mir, ko pač z drugimi zadeve ne moreš rešiti.

Nisem pozabila,.. malo manj je bolelo (in najini pogovori niso bili več zgolj obtoževanje, ampak včasih dejansko pogovori) in po pol leta se strinjam, da se je vredno potruditi in se bova. Oba sva se strinjala. Oba sva se trudila (v mesecu februarju). Tokrat bi lahko človek rekel, da sva vzela stvar zares, saj sva oba vlagala v to, da uspeva. Potem pa sem našla sicer nedolžen sms, ki ga je potem izbrisal, zato sem postala pozorna na tisto osebo - najdem tudi nekaj klicev, ob vikendih, zvečer, ko je seveda bil zdoma (če so tako nedolžni, kot pravi, bi jih lahko opravil doma, oz. za služene prijateljice je čas v službi, vsaj po mojem,.. ) in potem se zaupanje malo omaja, potem pride otrok, ki ga je strah, da se bova ločila,.. odločim se iti preko tega. Ok, vse pojasni, se bomo trudili naprej. Ko najdem spet mejle, isti osebi, ljubezenska pesem, hvalnice njej, da ne govorim o seksu - položajih, ki jih pošilja samo njej, eden tudi s komentarjem,.. Povejte mi, tudi če nič ni imel z njo,.. verjamem, da ni (ona ni reagirala, ima novega partnerja, si ureja življenje, za kar mi mož pravi, da je srečen zanjo - sicer ne razumem, zakaj jo potem bombardira s temi mejli) ali je vredno? Vse to je bilo v februarju, času, ko sva se odločila, da bova vse naredila, da tokrat uspe,.. čisto vse. Počutim se izdano in ponižano, zaupanje, ki je bilo nekoč neomajno, je izginilo. Pa nisem neka bolestna ljubosumnica,.. v življenju ni imel problema s tem,.. Nekaj mi je reklo, da naj bom pozorna, prvič pogledam stvari, v katere se nikoli nisem vtikala (telefon, mejl),.. in če je to le 10% vsega kar vem,.. mi je že preveč. Četudi vem, da ni človek, ki bi varal z lahkoto,.. ampak ni telesna nezvestoba edina nezvestoba, ki boli. Vsaj jaz tako mislim. Nikoli mu ne bom zaupala in za večno si bom vrtela pesmico, ki ni bila namenjena meni, v svoji glavi. Če pa ne bom zaupala, bom pa se psihično uničila. Ne morem trepetati oz. se stalno spraševati,.. Preverjati ne mislim oz. saj ne bom več imela kaj, ker bo bolj previden (tudi če ne bo delal ničesar, bom mislila tako). Najhuje torej je, da je ravno v času, so sva reševala svoj zakon, delal take stvari, ki so uničevale najin zakon.

Če ne bi bilo otrok, bi kljub temu, da je dober človek, nekdo, ki ga spoštujem in imam rada (še vedno) po tem celem 'paketu' rekla spet 'dovolj je'. Ne bi vztrajala. Ampak imava dva otroka, čudovita. V starosti, ko bi ju verjetno vse to najbolj prizadelo (12 in 10). Ampak vem, da če ostanemo skupaj, nikoli ne bo tako, kot bi moral bi zakon - kakšen zgled bom torej dala otrokoma? Ločitev je grozna stvar, za vse. Živeti skupaj in trpeti, je tudi grozno. Midva bova prebolela in preživela,.. Kaj pa otroci? Že tako samo hodijo in poslušajo, trepetajo,.. in čakajo, da bo dokončno počilo. Ne morem si predstavljati, kako grozno mora biti živeti v takem strahu.

Hvala,
boboka
 
Prispevkov: 4
Član od: tor. 11.mar.2014 11.57

Re: Zakon v veliki krizi, družina na kocki

Odgovor metu tor. 18.mar.2014 17.57

Boboka,

zelo se me je dotaknilo, kar sem prebrala. Dotaknilo se me je tudi, kar je napisal tvoj mož. Eno možnost za vas 4 vidim v tem, da gresta z možem na skupinsko psihoterapijo. Potrebujeta posrednika (terapevt) pri vajinem pogovoru. Nekoga, ki vama bo omogočil, da se bosta med pogovorom lahko prav razumela in da ne bosta odnehala dokler se ne bosta razumela, kaj si želita izraziti. Terapevt je objektivni opazovalec, zananji opazovalec in lahko vidi, kje škripa. Tudi njegov namen ni, da bi nekoga okrivil. Tudi jaz in moj mož sva imela veliko problemov, vendar vedno manj (poročena sva leto in pol). Za svoje občutke sva krivila drug drugega, predvsem jaz. Jaz sem bila ponavadi ta nezadovoljna. Pogovor o najinem problemu ni bil pogovor, ampak obtoževanje. Potem sem začela hoditi na psihoterapijo in se naučila ravnati s svojimi občutki. Nisem ga več krivila za občutke, ampak sem se začela spraševati, zakaj so, kaj mi je? Ne kaj je možu, ampak najprej, kaj je meni!? In seveda ločiti kaj je možu, kaj je pa meni. Ker psihične vsebine se med partnerjema zelo rade med seboj pomašajo, vsak pa lahko dela na in je odgovoren samo za svoje psihične vsebine. Seveda je najlažje reči, da je partner kriv, da mi je težko, ampak naučila sem se, da moram vedno najprej pogledati pri sebi, v sebi. Med partnerjema se namreč dogajajo projekcije naših staršev, ki so nas vzgajali. Na nezavedni ravni v partnerju vidimo našega starša in v našem otroku sebe, ko smo bili še majhni.
Boboka, ti imaš recimo občutek, da tudi če je fizično prisoten, da je tako, kot da ga ni. Pa da so njegove misli ne vem kje in da so njegova dejanja na splošno ena sama skrivnost. Da marsikaj skriva... A že dolgo tako čutiš?

Upam, da se še kaj oglasiš.

Lepo bodi,
metu
metu
 
Prispevkov: 37
Član od: sr. 5.jun.2013 22.34

Re: Zakon v veliki krizi, družina na kocki

Odgovor Nevenka sr. 19.mar.2014 7.36

Pozdravljena, "boboka" na našem forumu. Res je zanimivo, da ste tu našli svojo zgodbo, povedano s partnerjeve strani. To v bistvu pomeni, da vajini problemi skrbijo oba, da se oba na nek način želita potruditi za reševanje vajinega odnosa. Kar je lepo.

Še enkrat sem prebrala vajino zgodbo, povedano iz obeh strani. Mislim, da je ena najbolj problematičnih stvari v vajinem odnosu komunikacija. Verjetno zelo težko povesta karkoli brez očitkov, ne namernih, ampak partner, kateremu je bilo sporočilo namenjeno, vse razume kot očitek. Prišlo je tako daleč, da se že na nek način bojita drug drugega, bojita karkoli spregovoriti, ker je vedno narobe razumljeno, oba se počutita nesprejeto, kritizirano, zavrnjeno, skratka vajin dom je postal vir nenehne napetosti, ne pa zatočišče, kar naj bi v resnici predstavljal.

Pravite, da se nočete objemati in ljubiti s tujcem, on pa na drugi strani pravi, da telesno bližino močno pogreša. Nekako sta se ujela v krog: če mi tega ne daš, ti tudi jaz ne dam, kar si želiš. In se vrtita v njem dan za dnem v občutku nemoči, jeze, razočaranja in žalosti. Poleg tega je zdaj pristen še sum na varanje oz. sum, da ima vaš partner drugo žensko. Odnos, kot ga imata, slej ko prej pripelje tudi do tega. Razočaranje v zakonu rodi priložnosti. Tudi če ne gre za telesno varanje, človek poišče čustveno toplino in razumevanje drugod, nekdo pride mimo, se toplo nasmehne, pripravljen se je pogovarjati, poslušati, začutimo to, kar že dolgo nismo. To še zdaleč ne pomeni, da je vsega med vama konec. Je samo skrajno opozorilo, da je potrebno začeti stvari reševati.

Težko verjamem, da sta, ranjena kot sta ta trenutek, sposobna sama rešiti vajin odnos. Resnično potrebujeta pomoč. Ni nujno, da se bosta po terapiji odločila, da bosta skupaj, včasih nekateri pari pridejo prepozno, ko so vse iskrice že ugasnile, ko je edino čustvo, ki ga čutijo, odpor, če ne celo gnus do drugega. Terapija daje razumevanje sebe in drug drugega, zakaj ravnamo tako, zakaj se na določene partnerjeve stavke tako odzivamo, zakaj nas nekatere stvari bolj bolijo kot druge, daje tudi veščine komunikacije, ne običajne, pač pa asertivne komunikacije, ko si upamo povedati, kaj nas teži, ampak pri tem ne povozimo in ne prizadenemo drugega. Terapija nas okrepi, tudi vsakega posameznika v paru, da se lahko potem iz avtonomnega položaja in počutja odločimo, kako naprej, da bo za vse štiri člane družine najbolje.

Želim vam miren dan in veliko spomladanskega sončka
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 613
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: Zakon v veliki krizi, družina na kocki

Odgovor metu sr. 19.mar.2014 8.30

Pozdravljeni!

Sem pa tudi mnenja, da če nekdo potrebuje telesno bližino tako močno, da si poišče tolažbo v romantičnem razmerju zunaj partnerskega odnosa, če v partnerskem odnosu tega ne dobi, potem mora imeti v sebi kar močno pomanjkanje ljubezni in sprejetosti, ki najbrž izhaja iz otroških let. Zanimivo, Boboslav naj bi bil človek z veliko hobiji in aktivnostmi, vendar ko je njgova žena hladna, potem se lažje kot k svojim hobijem (k sebi) obrne k toplini in tolažbi druge ženske, ki izhaja iz zunaj. V bistvu konec koncev niti ni treba, se omejimo na Boboslavovo iskanje tolažbe v romantičnem odnosu, lahko gre za iskanje tolažbe v odnosih na splošno. Drugače se mi druženje s kolegi in prijatelji zdi čisto dobra in v redu stvar, vendar ne, kadar predstavlja beg pred reševanjem notranjih konfliktov. Kot da jedro Bogoslavove biti ni zadosti močno ali stabilno, da bi lahko vzdržal, da bi lahko zdržal sam s sabo. Res se sprašujem, odkod njegova nemoč ob pomanjkanju telesnega stika z ženo. Ker to je nemoč, da ne more vzdržati v tem pomanjkanju. No, najbrž bo njegov problem za silo rešen, če mu bo žena izkazovala več naklonjenosti ali še ga bo potolažil nekdo drug, vendar izvorni problem pomanjkanja v njem bo še vedno ostajal. Pripraviti ženo, da ga več objema in mu izraža več naklonjenosti, da se bo bolje počutil... To me res spominja na otroka, ki ne more brez maminega objema. Bolj bo osebno zrasel, če se bo raje vprašal, kaj je tako težko, da tako močno ne more brez telesnega stika, objema, izkazovanja naklonjenosti druge osebe,…

Upam, da se ni komu zdelo, da sem si preveč dovolila s tem svojim komentarjem.

metu
metu
 
Prispevkov: 37
Član od: sr. 5.jun.2013 22.34

Re: Zakon v veliki krizi, družina na kocki

Odgovor boboka sr. 19.mar.2014 9.42

Hvala za vsa razmišljanja.

Moram povedati, da sva se začela pogovarjati na nek normalen način. Oba sva stopila korak nazaj in skušala pogledati na vse skupaj še z drugega vidika. Ampak eno je razumeti, kaj nekoga boli, razumeti, da si nekoga prizadel (on mene in jaz njega - vsak po svoje), ker to še gre. Drugo pa je pri sebi to razdelati, svoje napake sprejeti, potem poiskati vzroke in se zavestno odločiti za spremembo (pri sebi, seveda). Mislim, da je za to potrebna velika povezanost, ljubezen, če hočete, da se moraš počutiti varno in sprejeto,.. In morava v sebi poiskati najprej vse to, ugotoviti, če to še imava in potem se zavestno odločiti, da to želiva obdržati - vse te dobre občutke (in tudi spomine, na vse dobro, kar sva imela)... In potem se trudiš neprenehoma. In ta trud čez čas ni več poseben trud, ampak način življenja. Mogoče pa ne razmišljam prav, in sem glede tega preveč idealist :roll: . Možno.

Metu - to ni občutek, to je dejstvo. Mogoče se ga sedaj tudi on zaveda. Govorim o 'prisotnosti'. Pa spet - da ne bom posploševala, saj je ravno to tisto, kar radi počnemo in mene tudi zelo moti - ni to vedno, stalno. Velikokrat pa je. V vzgojo in splošno ukvarjanje z otroki je vključen minimalno, prav tako recimo v gospodinjstu. Se mi zdi, da je v preteklih dneh prvič pomagal pri izdelovanju herbarija in pri pripravi na govorni nastop. Pa jih je bilo že kar nekaj. Želim, da se vključuje v življenje otrok, jim pomaga. Nočem biti za vse sama. Tu se spet jaz počutim velikokrat zapuščena. Prav tako ne govori o sebi, - pa s tem mislim čisto vsakdanje stvari - in dosti krat ne posluša nas - ker je z mislimi drugje. Tudi na tako prisotnost sem mislila. Kar se pa tiče skrivnosti - to je verjetno stalno prisotno, ampak v zadnjem času v večji meri. Pa še potreba po telesnem stiku, izkazovanju naklonjenosti.. Mogoče je tvoje vprašanje na mestu. Čeprav, po tej plati smo ljudje različni (no, tako kot po vseh plateh), pa zaradi tega ne grem takoj iskat nekaj k sosedu, česar ne najdem doma,.. Ampak recimo, da je ta njegova potreba že v osnovi večja od moje (jaz devica on rak - mogoče vam tudi to nekaj pove, pa se ne izgovarjam na to, sigurno pa imam nekaj značilnosti svojega znamenja, prav tako on). Ampak on zablokira totalno, če ta potreba ni zadovoljena stalno in v taki meri, kot bi rad. Se mi zdi, da je prav odvisen od tega včasih. In potem je njegovo počutje, sreča recimo, odvisna zgolj od tega, kar jaz naredim oz. ne naredim. Se mi zdi, da odrasel človek ne bi smel delati tega. Tako da se mogoče res mora vprašati, zakaj to potrebuje stalno od mene. Saj je uspešen človek, veliko stvari ima pokazati v življenju, znajde se med ljudmi, zlahka naveže stike,.. V tem pogledu sva zelo različna in po takem bi morala jaz imeti to stalno potrebo potrditve,.. pa je nimam, on pa ima.
boboka
 
Prispevkov: 4
Član od: tor. 11.mar.2014 11.57

Naslednja

Vrni se na Ljubezen, partnerski odnosi

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 1 gost

cron