Oh, Simon. Mogoče je res tako enostavno - če daš ti meni, dam jaz tebi,.. Mogoče. Sicer je tisti ČE preveč, zakon bi moral laufati brez pogojev,.. Ampak po mojem mnenju ne gre tako zlahka. Pri nama, tudi ko je bilo dovolj telesne bližine, ni bilo dovolj, oz. a misliš, da če ga sedaj objamem večkrat na dan, ga poljubim, da bo potem najin zakon pravljica?
Tudi njegovo iskanje bližine je s figo v žepu,.. 'daj že enkrat, malo se stisni, pa potem se bova ljubila... potem imam spet drugo delo' (in v mislih je že tam, torej spet neprisoten). Pa pravijo, da se je recimo spolni odnos, ki naj bi se zgodil danes zvečer, začel že včeraj,.. Se strinjam. Ne tvoj odnos do mene 5 minut prej,.. ampak ves čas.
Glede prisotnosti,.. saj ne mislim, da sedi ob meni in je osredotočen samo name,.. Včasih ne ve, ali ve in takoj pozabi, kaj se recimo dogaja z otroki, ne sodeluje kaj dosti ne pri vzgoji ne v gospodinjstvu. A je to res samo moje delo? Ti to enačiš - prisotnost = telesni stik. Jaz pa govorim zgolj o prisotnosti kot mož in oče v družini, da je vanjo aktivno vključen, ne le stanovalec v našem domu. Pa ni vedno tako, veliko krat pa je.
In še o molku, čeprav sem že povedala.. Obmolkneš takrat, ko je manj škode, kot če kaj poveš. V najinem odnosu je v bistvu on tisti molčeč, v preteklosti ni govoril o sebi, svojih čustvih. Tudi sedaj njegov način govora ni bil tak: 'boli, ko narediš to', ampak zgolj 'ti si pa taka in taka..'. Obrambni mehanizem deluje in če te nekdo stalno obtožuje, nehaš odgovarjati, ker se ti zdi brezplodno početje,.. Potem pa si uničevalec zakona.
Ne vem,.. vse to so posledice. Kaj je tisto, da naju je prignalo tako daleč, dejansko ne vem. Mogoče nam res manjka ljubezni (z obeh strani), ko partner ni tisti 'prvi' v tvojem življenju, tvoje zavetje, pribežališče, tolažba in nekdo, ki s tabo deli vse tvoje veselje, strahove, tegobe in ti stoji ob strani, ne glede na vse. Brez pogojnikov, brez drugih izhodov.. Brez 'če'. Vidiš, če bi imela ta odgovor,.. bi imela vse