Ponovno odkrijte sebe!

[la luna]

Evo, zanima me če imate kakšno ljubo pesem o ljubezni in odnosih???

Meni je všeč tale od Marka Pavčka:


Sprašujem te vse o tebi

Sprašujem te vse o tebi
vse prav vse bi rad vedel

ali te je bolelo ko si prvič ljubila
se ti je kdaj sanjalo da si mrtvo dete povila
zakaj si vstopila v zvezo komunistov
in če misliš da boš s tem kaj naredila za slovensko nacijo
zakaj imaš v predalu nekaj uvelih listov
kdaj si dobila prvo menstruacijo
katera je tvoja najljubša žival
kaj bi rada da bi ti dal
ali lažeš
in če zakaj
zakaj včasih ko ti je nerodno jezik pokažeš
kaj bi bila rajši policaj tolovaj ali zmaj
verjameš v neznane leteče predmete
če bi hotela in če bi smela koga bi najprej ubila
ali pa so ti take reči svete
ali bi se zdaj takoj z menoj poročila
zakaj po tvojem vsi bolj životarimo kot živimo
bi spala s kakšnim ki gre slučajno mimo

potem me kar naenkrat vprašaš
zakaj samo molčim

Marko Pavček

Imate tudi vi kake ljube vam pesmi, ki se nekako dotikajo ljubezni in odnosov?

[joinmeinlife]

Meni je všeč tale od Neže Maurer (vsaj mislim da je)

Vsak od nas je samotna gora,
otok, mogoče zvezda,
ali nekaj še bolj samotnega,
temnega v temi.

Čudež je že to,
da se pojavi nekaj
ali nekdo,
ki to temo razžari.

In nič več.

[valentina]

Čudovita pesmica, Joinmeinlife, res mi je všeč

[valentina]

Tudi jaz imam pesmico, ki mi je še posebno ljuba... Podaril mi jo je prijatelj nekoč davno, preden je odšel iz mojega življenja... in vedno me bo spominjala nanj...

Spomin na Marijo A. (Brecht)

Bilo je v svetlem mesecu septembru
pod mlado slivo, v senci gostih vej.
V rokah sem držal jo, ljubezen bledo
kot sanje; milo, kot nikoli prej.
Nad nama, daleč, čez nebo poletno
je plul oblak. Pogledal sem v nebo:
oblak je bil ves bel in silno daleč.
Že hip pa ga ni več bilo.

Odtlej so minila že mnoga leta
in v nepovrat odšlo je mnogo dni.
Alejo sliv so menda že podrli.
Ljubezen? Res sprašuješ me po nji?
Povem ti, prav ničesar se ne spomnim,
ne sreče, ne miline in ne sanj.
Še njen obraz zbledel mi je za vedno.
Le to še vem: poljubil sem jo nanj.

In tudi ta poljub bi bil pozabil,
če bi takrat oblaka ne bilo.
Spomin ga hrani, zmeraj ga bo hranil:
ves lep, ves bel priplul je čez nebo.
Mogoče drevored cveti še vedno
in ona sedmega otroka že ima.
Oblak pa je cvetel samo minuto
in že ga veter je pregnal z neba.

[joya]

Še ena od Minattija. Ravno prava za ta čas, ko skušam preboleti. Nekako.

ODŠLA sva spet
vsak svoji samoti naproti,
pa sva komaj občutila,
kako je lahko topel stisk dveh rok.
Odšla. Preprosto. In sva spet,
kar sva bila:
Komaj še človek. Tako čudno ubog.

Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:
drevesa, hiše, oblaki, nebo
in ceste so, kot da nikamor več ne držijo
in je vseeno,
kam nameriš nogo.

Odšla sva vsak svoji samoti naproti.
Reci:
Kolikokrat bo še treba oditi
in za vselej pustiti ob poti
drobec srca?

[OnlyMe]

Še ena lepa pesmica, ki sem jo dobila v dar in mi je posebno drag spomin :

Čakam te (I.Minatti)

Čakam, prisluškujem, miže,
kdaj med tisoči stopinj
začutim tvoje
kdaj med tisoči zaznam
tvoj dih.

Povsod te iščem:
po vseh križiščih,
po vseh poteh,
v potezah prihajajočih in odhajajočih,
v igri oblakov,
v menjavah senc pod večer ...
O, leta dolgo
te iščem.

Nekoč boš prišla.
Z lasmi dišečimi po vetru
in brezmejni prostosti,
usodna, neizbežna,
z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun,
ki skriva v sebi
zdaj smrt, zdaj življenje ...
Nekoč boš prišla.

Ker moraš priti

[Nevenka]

Še en moj prispevek lepe ljubezenske pesmi. Obožujem Kosovela:

Kadar spoznaš (Srečko Kosovel)

Kadar spoznaš; vse je temno'
in vendar je treba živeti,
in veš, da boli ljubezen ljudi
in jih vendar moraš objeti,

in ko uvidiš: korak je zaman,
da bi utelesil sanje,
in veš, da blazno, a vendar lepo
in visoko je tvoje iskanje,

takrat, če se vzpne pogum teman
v noč kot temni gejziri,
se sredi tvojih razsanjanih sanj
srce ti še komaj umiri.

[Nevenka]

Ena lepa o odnosih in njihovi krhkosti:

Krhkost (Neža Maurer)

Otresam drevesa snežnega bremena:
previdno, enakomerno,
da v dobrem hotenju ne polomim vej.
Na pomlad je vse tako krhko.
Pomladni sneg je najtežji.
Prebijam se od drevesa do drevesa
in mislim nate:
napačen gib, pogled, beseda -
pa se nekaj zlomi.
Za vselej.

[DragonInside]

Ena, ki je meni všeč...

The Couple - Tomas Tranströmer
They switch off the light and its white shade
glimmers for a moment before dissolving
like a tablet in a glass of darkness. Then up.
The hotel walls rise into the black sky.

The movements of love have settled, and they sleep
but their most secret thoughts meet as when
two colours meet and flow into each other
on the wet paper of a schoolboy's painting.

It is dark and silent. But the town has pulled closer
tonight. With quenched windows. The houses have approached.
They stand close up in a throng, waiting,
a crowd whose faces have no expressions.

[OnlyMe]

...še dve lepi ljubezenski pesmici...

Vse je tiho (Kosovel)

Vse je tiho: zlato sonce,
ki v dolino sije,
tiho je zeleno drevje,
ki na bregu raste.

A še tišje so stezice,
te samotne, bele,
a še tišje mehke sence
od dreves ob poti.

A še tišja je sinjina
nad nedeljskim poljem,
a še tišja je ljubezen,
deklica, do tebe.

Vse, o vse (Kosovel)

Vse, o vse je bilo zaman,
zaprt je tvoj hram, ugasnil je dan
in veter pekoče je dahnil v srce,
potemnele so žive gore.

Cesta - bodeš mi dala mir?
Mi daš pozabljenja, opojni večer?
Ona je mimo duše šla,
ona odnesla je mir srca.

Vse, o vse je bilo zaman,
zaprt je tvoj hram, ugasnil je dan,
ves svet pred menoj je zaprt,
zdaj bi šel s teboj, tiha Smrt.