Ponovno odkrijte sebe!

[Felix]

Prejšnji teden je nastala.

Na temo ljubezni
KO ZAGLEDAM NJO

Mnogokrat v življenju se razum izgubi,
ko duša očem sledi.
So trenutki,
ko srečate sogovornika,
za katerega v prvi sekundi menite,
da bi lahko šli z njim do konca sveta.
-----------------------------------------------------------

Skozi modro kopreno je prišla,
korak je obnemel,
kot da se je čas zaustavil,
ne morem odvrniti oči,
le kaj se z mano dogaja.

Misli hitijo skozi,
valove prihodnjih poti,
na obalo, moj zavičaj,
skozi gaj in zelene oaze,
na mnoge prehojene poti,
ob reko sanj in slap želja
in cvetoče pečine v globini spomina.

Kaj naj naredim,
se vseskozi sprašujem,
a odgovora ni,
ne tukaj ne zdaj.

S težavo zberem pogum,
dlani se potijo,
duh misli me zapusti,
samo zrem v njo,
slišim glas, kot da ni moj:

»Gospodična od kod se poznava,
meni se zdi, da sem ob pogledu na vas,
našel tudi svoj izgubljeni jaz?«

»Žal vas ne poznam«

Mi odgovori.

»Šele včeraj sem prišla,
iz dolgega sna«
»Še sama se iščem«
»Moja pot je še dolga,
neznana, pred mano je dilema znana«
»Kam in kako«
»A v vaših očeh vidim nemir, spokojnost in mir«
» Tudi meni se zdi kot, da znani ste mi,
a ne vem, ne vem, ne vem«
»Zdi se mi kot, da vas nekaj vznemirja«
»Upam, da to nisem jaz«

In me igrivo pogleda.

»Res sem kot list, na razpotju življenja«

Z negotovim in tresočim glasom odgovorim:

»Pogled na vas, me je kar prevzel,
me pomiril,
kot, da se poznava že tisoč let«
»Ne bi vas želel izgubiti,
z vami bi želel še nekaj časa biti«

Dobrodušno se nasmeji:

»Lahko, saj se mi nikamor ne mudi«

Oči so povedale vse,
negotovost je odšla
in pogum sem dobil.

»Gospodična bova skupaj odšla,
skozi ta gozd preudarkov,
na obalo, kjer naju čaka
modra laguna in jutranja zarja.

»Da«

Slišim njen mili tihi glas.

In sva šla, kot en,
kot, da nikoli ne bi bila dva. Felix

Lep pozdrav.