Ponovno odkrijte sebe!

[erik]

Pozdravljeni,

imam težavo s partnerko s katero sva v 9 letni zvezi, jaz imam 40 ona 37. Imava 5 let starega otroka in sva se oddaljila. Težava se je pričela že po rojstvu, saj je bilo zelo veliko dela z otrokom in gradnjo hiše istočasno zato sva se posledično zelo malo ukvarjala s sabo. Tudi pogovarjala sva se malo o naju o najinih čustvih željah... vse kar smo počeli smo počeli kot družina in nisva bila skoraj nič čisto sama. Zadnje leto tudi nisva nikamor šla sama, saj partnerka ni upala obremenjevati svojih staršev, da bi pazili na otroka, moji pa so zelo daleč doma. Vse kar sva počela je bilo že rutinsko in sva bila nekako navajena eden na drugega, služba, otrok, delo doma in na koncu po napornem dnevu se na kavču pred tv zlekneva in od utrujenosti zaspiva. Glede spolnosti ni bila nikoli tista ki bi dala pobudo, čeprav semi ji povedal, da si to želim, da je ne bom zavrnil, je pa ona mene velikokrat, zaradi utrujenosti, napornega dela z otrokom itd.. Zadnjih pol leta je tudi tega skoraj nič, jaz sem ji zvest in ko sva se začela o tej težavi pogovarjati, je povedala, da sva se oddaljila in sva ugotovila, da sva oba kriva, da je do tega prišlo. Problem je v tem, da ona ne čuti več strasti, do mene, da me ima rada vendar ne ve če me ljubi. To sva 2 meseca s pogovori poskušala ugotoviti in nekako popraviti, saj sem ji dajal pozornost, povedal, da jo ljubim, da mi ona in otrok pomenita vse, vendar z njene strani ni bilo odziva, kot da se še bolj oddaljuje. Ugotovil, sem tudi, da je pred tem (kakšne 5mesecev nazaj) spoznala prijatelja, preko službe, ki je več kot 10 let mlajši in se z njim dobro razme, si tudi dopisuje z njim, čeprav naj ne bi imela z njim nič. Nazadnje sva prišla do točke, ko mi je povedala, da ne ve kaj bi sama rada, kaj si želi od naju - zveze. Celo rekla je da želi imeti malo miru, biti malo sama z otrokom. Nevem kaj narediti, saj me je to zelo prizadelo ker sem vse v zvezi dal za našo družino, ustvaril dom, lepo vzgajam otroka...Verjetno jo tudi z mojimi čustvenimi izpovedmi sedaj dušim, ker mi tudi reče, kje sem bil prej, da ji nisem zadnje leto skoraj nič govoril, kaj čutim do nje. Želi imeti malo miru, da naj bi šla za nekaj časa vsak na svoje kjer bi ona premislila kaj si želi zase in za našo družino. Bojim pa se da želi čas zase tudi zato ker ji je nov prijatelj zanimiv in mogoče želi kaj novega. tega mi ne pove oziroma reče da je samo prijatelj. prosim za nasvet, kako naj ravnam, ker meni je na prvem mestu družina, otrok in partnerka kar ona tudo dobro ve, saj nisva nikoli imela težav z nasiljem, ljubosumjem, skratka zelo lep fer odnos ki ne želim da se konča.

[Nevenka]

Pozdravljeni, Erik,

velikokrat se zgodi, da v letih, ko skupaj nekaj zgradimo, imamo otroke in se trudimo za finančno stabilnost, izgubimo drug drugega oz. partnerski odnos. Imamo ga za nekako samoumevnega, neko stalnico, žal pa je odnos vse prej kot to. Nenadoma ugotovimo, da smo se znašli v neki rutini, živimo drug mimo drugega. In včasih se zgodi, da nekdo spozna nekoga novega, in nenadoma oživi. Vso energijo začne vlagati v novo poznanstvo, že prej odtujeni partnerski odnos pa se še polabša.
Vaša partnerka v tem trenutku res ne ve, kaj si želi, in ko pravi, da potrebuje nekaj časa, da o tem razmisli, ima prav. Glede na to, da se je odnos v tem času, odkar pozna prijatelja, še poslabšal in pravi, da ne čuti več strasti do vas, se je verjetno na tega prijatelja čustveno navezala in najbrž zaljubila. Verjetno vas ima še vedno rada kot partnerja in očeta svojega otroka, privlačnost do prijatelja pa ji ne da miru.

Pravzaprav ste v vsem tem precej nemočni. Pritiski prav gotovo nimajo smisla in stvar samo poslabšujejo. Mislim, da je dobro, da ji daste čas, ki ga potrebuje, pa čeprav vam je hudo. Dobro pa je, da ta čas omejite oz. ji daste vedeti, da je večno ne boste čakali. Zna se zgoditi, da bo po nekem času videla, da dela napako in prišla nazaj, in takrat bi bilo smiselno začeti na novo ob podpori partnerske terapije. Vsekakor pa je dobro, da med tem, ko čakate, kaj se bo zgodilo, tudi sami začnete z delom na sebi, da ugotovite, kaj delate narobe in na novo postavite prioritete v vašem življenju.

Mirno noč
Nevenka

[erik]

Hvala za odgovor in me zanima še vaše mnenje o tem ali naj s partnerko v tem času živiva skupaj, ali naj se umakneva vsak na svoje, ker nekako je tudi sama razmišljala da bi mogoče bila nekaj časa narazen. Ne vem ali lahko to sploh pomaga, ker se lahko še bolj ohladi ali pa išče razlog, da če bi kaj hotela s tem prijateljem, da ne bi varala ker pač ne bi bila skupaj. Kakšne so tu vaše izkušnje terapevta? Tukaj je še otrok ki bi bil s tem prikrajšan za marsikaj ker ne bi bili skupaj.
Veliko stvari je ki niso tako enostavne kot se zdijo, glede na to da partnerka še vedno ne zavrača moje dotike, božanje ni pa tiste pristne bližine. Trenutno sva v fazi, da se pogovarjava normalno, je pa z moje strani brez ljubosumja, pritiskov in nekega izkazovanja ljubezni, ker ne želim, da misli da silim v njo. Tudi sama je dejala, da se ji je prej zdelo da je to malo na silo sedaj in naj počasi počakam, da ni na gumb da preklopi čustva. Ve pa kaj točno čutim do nje in da ji pa ne bom govoril vsak dan tega in tega se zaveda.

Lp

[erik]

[b]zanima me mnenje na moje zadnje vprašanje o reševanju odnosa. [b]

[Nevenka]

Pozdravljeni, na to vprašanje si boste verjetno morali odgovoriti sami. Veliko parov se v podobni situaciji odloči za to, da se za nekaj časa odselita vsak na svoje. V tem času se nekoliko zbistrijo misli, saj pod nerestanimi pritiski partnerja človek težko pameto razmišlja, kako naprej. Poleg tega medtem vsak spozna, kako je živeti sam in ugotovi, koliko pogreša partnerja. Prekinitev naj ne bo prekratka, najkrajši čas naj bo vsaj en mesec. Smiselno je postaviti časovni okvir in se potem pogovoriti. Najbolje pa je, če medtem oba tudi kaj naredita na sebi.

Vse dobro vam želim
Nevenka