Ponovno odkrijte sebe!

[šeena]

Pozdravljeni,
Po glasi se mi mota toliko misli, da jih kar težko ubesedim in spravim na papir.
V glavnem…

S partnerjem sva skupaj 17 let, več kot polovico najinega življenja, imava krasnega otroka (5 let) in se tega oba zavedava. Stara sem 32, on 34. Oba prvi resni vezi. Zgradila sva hišo, končno malo finančno zadihala. Že dalj časa med nama ni kot bi si želela, on ali jaz. Ampak nekako sva se uspešno zamotila z vsemi drugimi dejavniki okrog naju… otrok, hiša, bolezen staršev… Veliko časa je odsoten in sem sama. Ampak to sem sprejela. Med nama pa že od kar pomnim ni bilo nekih nežnosti. Nobenih spontanih dotikov, božanja, cartanja... In odkar se spomnim sem si to želela in ga prosila za malo nežnosti, za kako masažico, malo božanja pred tv… To sem dobila… ampak samo kadar je sledil seks. Ja, tudi jaz sem to poskušala njemu nuditi, ampak mu dotiki enostavno ne pašejo. Nima rad objemov, dotikanja…
Sprva sva bila mlada, nato sem ugotavljala, da to pogrešam in si želim, ga nato opozarjala. Najin odnos je drugače spoštljiv, nikoli med nama ni bilo grdih besed, nasilja… Manjka pa tisto… tista začimbica dotikov. Seveda posledično tudi pri seksu ni nikoli čisto zares klapalo. Težko se nekomu predaš, če veš da je nežen samo iz tega razloga. Večkrat sem govorila, da se bojim, da ko bom nehala »tečnarit« s tem, da bo prepozno… In to se je zgodilo. Nehala sem to pričakovati in si privoščila afero. Slaba vest me je ustavila in to končala. Doma sem želela obuditi vezo in se nekaj časa res trudila, da sem pogosteje in bolj predano oživljala vezo v postelji. Ampak zmeraj, ko sva se pogovarjala o tem, da si res želim več nežnosti in dotika in da bo posledično potem tudi več seksa, je to veljalo dan, dva.
Leta so tekla, najin mali sonček rastel, hiško sva dokončala, jaz pa nekako sama z mislijo pri otroku in službi gurala čez dni. Nato pa izvedela, da ima tudi on afero. Prva misel je bila… končno bova lahko šla narazen in ne bom samo jaz tista, ki je kriva! Grozno, kajne? Razkrila sem mu, da vem za njegovo razmerje. V bistvu nisem čisto prepričana, da je to prvo razmerje, ker je narava njegovega dela taka, da bi te stvari z lahkoto prikril. Delala nisem nobenih scen, o tem sva se pogovarjala, obiskala celo terapevta… On si želi ostati z mano, z družino, jaz pa se težko sprijaznim, da bi morala tako živeti do konca svojih dni. Med tem vem, da je do predkratkim ohranjal odnos še z njo, jaz pa sem zaradi krivde, ki jo čutim zaradi moje afere in zaradi straha kako bi razhod sprejel otrok in okolica, vegetiram v tej vezi. Spolnega življenja ni, ga niti ne želim. Že misel na to mi je grozna. In da je stvar še bolj zapletena in sem še bolj zmedena in da imam še bolj slabo vest, sem spoznala prijetnega moškega, ki je sam in me privlači… kot oseba in kot moški.
Strah me je narediti korak, korak naprej, korak nazaj, na stran….kamorkoli… pa tako ne morem več biti… nisem sproščena, napeta… vem, da so otroci kot gobe in tudi to stanje ni dobro zanj. Pa tudi sprašujem se kakšno sporočilo mu predajava… Bo tudi on tak mož, ker ne vidi očka, ki ljubeče objema svojo mamo? Ah…strahovi vsepovsod, neodločnosti pa še več! Prav jezna sem, ker se ne znam soočiti z juho, ki sem/sva jo skuhala! Počutim se krivo, jezno, razočarana nad sabo, ker nimam moči situacije premakniti...kamorkoli.... ne pa samo obstati in čakati...
Vem, da ni čarobne palice, ki bi rešila moj problem, ali čarobnega stavka, ki bi povedal ostati ali oditi…. Ampak včasih je že pogled iz drugega zornega kota dovolj, da začnemo razmišljati drugače in se premaknemo iz neke mrtve točke.
Hvala za vaš pogled…

[Nevenka]

Pozdravljena na našem forumu. Težko vam svetujem, kakšna naj bo vaša odločitev, to pravzaprav tudi ni moj namen.

Kadar se spoznamo zelo zgodaj, velikokrat tekom odnosa spoznamo, da smo se spremenili, saj pravzaprav na nek način skupaj odraščamo. Naše želje in potrebe v najstniških letih se v zrelem obdobju spremenijo, bolj se začnemo poslušati in zavedati samega sebe. In ker navadno ugotovimo, da nam nekaj manjka (skoraj vedno nam kaj manjka:-)), se včasih podamo na iskanje drugam. To zelo redko pripelje do zadovoljstva, bolj do stiske in občutka krivde. Težko je potem spet sestavljati prvotni odnos, saj je naše srce medtem že odpotovalo drugam.

Odločitev ni lahka, dobro pa je, da se zavedate, da se vam nikamor ne mudi. Skok iz enega v drug odnos se redkokdaj srečno konča. Če namreč ne spremenimo kaj na sebi, se navadno v naslednjem odnosu spet srečamo sami s sabo. Tu manjkajo dotiki in nežnost, tam bo morda manjkalo kaj drugega. Pred tako odločitvijo je najprej smiselno izboljšati odnos Jaz-Jaz, se naučiti ceniti sebe, postavljati meje v odnosu, prevetriti vrednote in prepričanja. Seveda je lažje oditi iz odnosa, ampak to ni odločitev za čez noč.

Navadno po odhodu ne pogrešamo toliko bivšega partnerja kot družino kot celoto, in včasih nam je žal. To ne pomeni, da vas nagovarjam, da ostanete, vam pa svetujem, da si za odločitev vzamete čas. Če boste odšli, naj to ne bo impulzivno in zaradi nekoga tretjega, ampak zato, ker boste to zares začutili tako s srcem kot razumom. Vsekakor pa vam prej priporočam še nekaj dela na sebi.

Veliko poguma:-)
Nevenka

[šeena]

Nevenka, hvala za odgovor in pomoč...
Vzela si bom čas, čas za razmislek, tudi čas zase in to brez slabe vesti.
Takih odločitev se res ne sme sprejemati čez noč.
Čaka me dolga in težka pot spoznavanja sebe, ampak sem prepričana, da bo vredno, kakršenkoli že bo razplet.

Hvala še enkrat

[zgubljena]

Pozdravljeni.

Imam podobno težavo in prvič sem se odločila spregovoriti o njej in iščem pomoč tudi pri terapevtu - rada bi ga obiskala. Težava je v meni to se zavedam, ampak s partnerjem imava na življenje drugačne poglede stara sem 27 let in ze od SŠ se bolj ko ne preživljam sama. Partner ima 26 let, otroka starega 3 leta in še vedno ga preživljajo starši-sorodniki. Skupaj sva 2,5 leti. Otroka v prejšnji zvezi si ni želel in do 7 meseca ni vedel. Nato se je potrudil in nekaj poskušal vendar je kalu odšel. In tu nastopim jaz. Hodim v službo, res sem vsakodnevno od doma, vmes pride da imam popoldan še doma delati za službo ali imamo sestanke ... Partner nima sluzbe igra poker preko interneta - sicer sluzi nekaj iz tega - amoak še dela na tem, da bo imel stalen mesecni prihodek. Zadnje čase se dogaja, da karkoli povem mu ni všeč - vidno. Ni mu prav, da obožujem svojo službo in bi zanjo veliko stvari naredila. Našla sem sanjski poklic. Zgodilo se je, da je njegov oče enkrat povedal, da moja izobrazba oz. stroka ni nič (na ta način) in sedaj je še on to začel govoriti. Če s m zvečer utrujena ali popoldan kritizira - vstajam ob 4, pol 5. Trudim se pogovarjati z njim ampak se več noče ker karkoli povem se mu zdi da jemljem prevec osebno ali da mu skacem v besedo, ce ga poslusam do konca in nato nekaj vprasam na to temo pravi, da brezveze, da mi to govori, saj tako ali takko ga ne poslusam in da me ne zanima - tudi ce me res ne me pa zanima kaj njega zanima. Z najboljso prijateljico sva se nehali družiti, ko sva bila skupaj nekaj mesecev, ker mi je rekel, da sem jaz njej vedno na voljo ona pa meni ne in da me samo izkorisca, da dobi nekje "podpiro" za svoja dejanja. Poskusava stvari urediti, vendar nikakor se nikamor ne premakneva, on pravi da je ze tako dalec, da ne moreva vec narediti nicesar. Ziviva v stanovanju v najemu, govori da me bo pustil jutri pa spet, da mi vse to govori, ker me ima rad in ker noce me pustiti. Ne ve ka si zeli v zivljenju. Trenutno je prisel ven z idejo da pozimi odhaja na Tajsko..... Jaz vec ne vem kaj naj, res potrebujem pomoc in nasvet, kaj naj naredim s sabo.

[Nevenka]

Pozdravljeni,

tudi pri vas je težko najprej reševati problem s partnerjem preden ne rešite odnosa s samo seboj. Vaš partner se obnaša kot nezrel otrok, ki ni pripravlje prevzeti odgovornost niti za svojega otroka, kaj šele za vajin odnos. Mogoče bi vam postavila samo eno vprašanje: Ali si res želite resnega odnosa in družine s partnerjem, ki prav na vseh korakih dokazuje, da vas ne spoštuje, ne sprejema in ne ve, ali bi sploh bil z vami ali rajši na Tajskem? Če tako razmišlja, ko že ima svojega 3 letnega otroka, bo verjetno podobno razmišljal tudi, če/ko bi vidva imela družino. In tako bi bilo verjetno preživljanje družine in skrb za vse spet na vas samih.

Želim vam veliko poguma in energije za delo na sebi:-)
Nevenka

[zgubljena]

v bistvu ce odgovorim s custvi je odgovor da, ce pa z glavo in bi se slo za prijateljico ne. Problem je v tem, da se mi zdi, da sem ze stara, da niti ideje nimam kje bi koga spoznala, da bi bil to kar si zelim, da je, da ne vem ali bom lahko spet sama pri teh letih, ko sem ze razmisljala o druzini. Saj vem da je problem v meni, samo v praksi ne vem kako naj ga rešim, sem popolnoma zgubljena. Resnično se zavedam, da moram nekaj spremeniti, samo ne vem kakšne bodo posledice in nočebi biti mama pri 40. Želim si družine in fanta/moža s katerim bova skupaj rasla - in imam občutek, da si pri teh letih želim preveč.- da sem enostavno prestara.