Pozdravljeni!
Nerazumevanje verjetno ni samo najina-naša težava. Ampak nekako bi rabila mogoče samo pogled iz drugačne perspektive. S partnerjem sva skupaj 12 let, imava otroke, ki so še dokaj majhni. In še preden se je rodil prvi otrok, sva se preselila k meni - mojim na kmetijo (katero sem tudi prevzela - s podporo partnerja, ker drugače najbrž ne bi šla v to). največja težava nastane prostorska stiska, saj vsi živimo v eni hiši - v bistvu imamo samo eno sobo, v kateri spimo, ostale prostore imamo skupne (hiše se ne da popravljati). Težko je. Težko se je prilagajati vsem, da lahko sploh živimo skupaj in da se ne "pobijemo" med seboj. Če si lahko dovolim malo pojamrati je najhujše meni. Veliko časa poslušam nerganje iz strani partnerja ali iz strani staršev - kako eden nekaj naredi ali ne naredi, zakaj je tako, kako bi moralo biti, . . . Včasih bi se zadrla v vse, ne zmorem več, zmenite se kot odrasli, pa to ne gre. Sem goba ki mora poslušati 2 strani in to je zelo naporno.
Pri otrocih imam največ pomoči od mojih staršev. Ker partner pride domov iz službe, se naje (če je kaj za njega, drugače tudi nič ne je) in reče jaz moram še delat in gre ter se zapre v svojo delavnico (imam občutek, da se samo umakne, pa če ima kaj ali pa ne). Včasih kateri od otrok gre k njemu in potem tam poleg njega gleda risanko. In ko je večer, pride notri si vzame večerjo in se naje, če se slučajno ne more, ker so pač otroci in je potrebno kdaj njim pomagat pri večerji, je pa cela huda ura, kako se niti najest ne more (resno? kdaj sm se pa jaz najedla?). Ne moti me toliko, da gre, ampak da se nikoli ne vpraša če pa rabim jaz kaj časa, če moram kaj narediti, da bi vzel vse otroke. Nikoli oz. res redko poda sam pobudo, da bi preživel čas z njimi. Se je že zgodilo to, vendar takrat, ko sem po bunjenju mu vrgla pred nos, ampak kaj, ko to ni trajali dolgo. in potem spet stari tiri naprej. Včasih imam občutek, da bi mu morala napisati pisno prošnjo, če moram ali želim kam iti popoldan ali zvečer in mora imeti otroke. Ker najprej reče, da on nima časa, potem pa včasih le popusti. Če se ne prej zmenim z mamo, da jih pazi, ker nočem poslušati njegovega negodovanja potem 14 dni skupaj. AAAA. A resno? Tolk sm jezna na takšno dogajanje, da me je strah, da ga bom slučajno še kje zasovražla.
Ko ima "dobre dneve" je vse lahko, se vse da z njim pogovorit, dogovorit. Ko pa so "slabi" dnevi, je pa noro. Poslušam samo slabe stvari, nič dobrega. Vedno dobim pod nos, da imam nekaj mesecev časa, da se odločim kaj in kako - ker potem bo on po svoje delal. Predvidevam, da si on takrat srčno želi, da mu rečem odselimo se. Ampak kmetija je moja, imam obveznosti, ki sem jih dobila z njo - ne samo obdelavo, ampak tudi preživljanje oseb. Ne morem mu reči, da se bomo odselili. Želim, pa si, da bi si naredila nekaj svojega, kakšen prizidek (ker celotna hiša zaradi položaja (breg) ne gre). To pa ne. Zidal pa ne bo, sploh pa ne tukaj, . . . Tisoč in en izgovor. Naj tudi povem, da mi je pred leti zagotavljal, da če mu naredimo pa delavnico, pa ne bo nikoli več rekel za selitev - joj kako sem bila in sem še naivna oz. živim v oblakih, oblakih upanja na boljše. In potem naj verjamem besedam, da če bi bila pa drugje, pa če bi bila na svojem bi bilo pa drugače. Nekaj sem že izkusila, ko še ni bilo otrok in sva bila na svojem. On je bil skoz v "delavnici" ali pa je imel kaj za delat ali pa komu it kaj naredit - to se ni veliko spremenilo.
In večino stvari, namesto, da bi mu rekla oz. ga prosila raje naredim sama. In pred nekaj časa sem začela pri sebi razmišljati. A je prav, da ga šparam? Zakaj pa ga sploh šparam? Ali si jaz ne zaslužim pomoči? Je samo on bogi?
No v glavnem loviva se in hodiva v začaranem krogu. Slabo voljo prenašava - prenašamo na otroke. In to si resnično želim spremeniti, pa ne znam, ne zmorem.
Se opravičujem za dolg zapis. Če lahko dobim strokovni odgovor, ga bom zelo vesela.
Hvala in lep pozdrav.