Pozdravljen, Terraner!
Najbolj bi rekel, da me je strah pred izgubo bližnjega... Smrti moje ja, če bi bila boleča... sicer, saj veš, ko si mrtev si pač mrtev.
Ampak smrti bližnjega, ja to pa ja... in o tem ne maram razmišljati... zanimivo, mi je pa prav pred kratkim ena punca rekla, ko sva debatirala o ljubezni, partnerstvu... da moraš biti na vse pripravljen. Pomislil sem, da saj to vendar ne moreš biti... ampak, morda pa le... Bi rekel torej ,da imaš neko smiselno razlago oziroma pogled na te stvari...
Recimo, pred leti se mi je vtisnilo v spomin, ko sem slišal za zgodbo o možu, ki mu je umrla žena... preprosto ni mogel preko tega, bolečina ga je ubijala (naj zapišem na tem mestu, da se ne tako redko dogaja, da smrti enega partnerja kmalu sledi še drugi in ugotovili so, da se dogaja to, da ljudje resnično umrejo zaradi "strtega srca" saj jim bolečina dobesedno fizično razkraja srce. Takšnih povezav med psihičnim dogajanjem in vplivom na telo je bilo ugotovljenih že malo morje).
Da zaključim o tistem možu... pomagalo mu je, da je našel smiselno oziroma pozitivno razlago, sklep,
da je bolje da trpi on, kot pa da bi morala tako trpeti njegova žena, če bi on umrl pred njo. Da torej prenaša to breme namesto nje... Tako si je ustvaril smisel za nadaljevanje življenja...
Ta zgodba mi je res presunljiva..
Pri službi se pa bolj bojim neuspeha oziroma nezadovoljstva, obojega parvzaprav.
Da bi mi bilo mučno, dolgočasno... fuuuuj.. da ne bi niti malo užival.
Pa lep pozdrav