Ponovno odkrijte sebe!

[Vaščan]

Pozdravljeni

Star sem 25 let in že 7 let in pol jemljem antidepresive. Začel sem jih jemati, ker sem občutljiv na težave, ki mi jih prinaša življenje. Po 7 letih in pol zdravljenja depresije, so prišla obdobja, ko sem bil v redu, sem in tja pa sem imel kakšen slabši dan. V zadnjem času se ponovno počutim bolj depresivnega, saj dobivam občutek osamljenosti. Razlog za to je preselitev v Ljubljano, kjer bom opravljal študentsko prakso in zaključeval študij, tako sem oddaljen od doma in domačih na katere sem zelo navezan. V Ljubljano sem se preselil, ker imam v domačem kraju občutek, da so nekateri krajani negativno usmerjeni proti meni in me podcenjujejo, ter opravljajo. Bližnji prijatelji, ki so bivali v Ljubljani za časa študijskih dni pa so zapustili Ljubljano in imajo že vsak svoje delo. V novem kraju sicer spoznavam dobre ljudi, vendar še nisem dobil občutka domačnosti. Najboljše se počutim, če pokramljam z čim večjim številom ljudi (predvsem z tistimi, ki jih poznam veliko časa), vendar ne želim svojih bližnjih nadlegovati vsak dan, saj dobim občutek, da jim je (prijateljem) to odveč. Rad sem zaposlen in produktiven, saj se tako boljše počutim in tudi družbeno koristen. Naslednja težava je, da se počutim manj uspešnega, ker študija še nisem zaključil (kljub temu, da sem zelo blizu). Sem pa tudi na prelomnici, kjer nimam še jasno zastavljenih želja in ciljev v življenju.

Za odgovor ali nasvet se najlepše zahvaljujem

[Vaščan]

Naj dodam še to, da v zadnjem času (pre)več razmišljam o tem, kaj se bo zgodilo po smrti mojih staršev. Čeprav sta trenutno oba zdrava in kot kaže sta pred njima še vsaj dve desetletji življenja. Ob tovrstnih mislih se seveda počutim slabo.

[Nevenka]

Pozdravljen,

kar sem najprej razbrala iz tvojega sporočila, je velika zahtevnost do sebe. Obtožuješ se, ker nimaš še končanega študija, ker se še vedno ne počutiš domačega v Ljubljani, ker pri 25-tih še vedno ne veš, kaj bi točno rad oz. si brez jasnih ciljev. Težava take zahtevnosti je, da nimamo niti najmanjše možnosti, da bi bili kdaj zadovoljni sami s sabo, ker seveda nismo sposobni dosegati divjih zahtev, ki smo si jih sami postavili. Pa tudi če i jih slučajno izpolnili, bi takoj našli nekaj, kar še ni čisto ok. In tako si ob neprestanem osredotočanju na to, kaj ti še manjka, ves čas razočaran in žalosten.

Žal se samo z antidepresivi depresije ne da ozdraviti, saj ima ta motnja svoje razloge, večinoma so razlogi v naših vzorcih mišljenja, vedenja in čustvovanja, ki jih moramo spremeniti v take, ki nam bolje služijo v vsakdanjem življenju. Mislim, da se tvoja dobra volja ne bo vrnila, ko boš končal študij, niti, ko se boš malo udomačil v Ljubljani, saj si boš takoj očital, da še nimaš službe, punce... Skratka najbrž bo nekaj vedno manjkalo.

Zato pa je smiselno, da poleg jemanja antidepresivov začneš še z delom na sebi, najbolje ob pomoči psihoterapije. Antidepresive namreč ne moreš jemati celo življenje, so samo bergla, ob kateri se postaviš na noge, potem pa se je počasi treba naučiti hoditi z lastnimi močmi.

Vse dobro ti želim
Nevenka