Ponovno odkrijte sebe!

[malamalica]

Lep pozdrav! Imam partnerja, ki je že okoli tridesetih let, jaz pa sem zelo mlajša. Skupaj sva malo več kot dve leti in v tem času se je zdravil za depresijo oz. se še zdravi. Ker nimam nobenih drugih izkušenj s tem, sem si o depresiji malo več prebrala na internetu in se mi zdi, da ima partner resnejše psihološke težave kot je le depresija. Ker ne vem na koga naj se obrnem za pomoč, bi vas prosila za nasvet.
Tudi karakterno je moj partner bolj hitre jeze in zelo hitro spreminja razpoloženje. Vendar se velikokrat zgodi, da jezo spravlja name z žaljivkami. Sicer vidim, da me ima rad in tudi veliko naredi zame in mu ni noben problem. Je pa že namigoval o tem, da bi si vzel življenje. Zgodilo se je tudi, da je govoril kako bo poškodoval koga drugega in ravno danes je rekel, kako bo nekoga ubil, ker mu je dolžen nekaj denarja in mu ga ne vrne. Ne vem ali naj resno jemljem te grožnje ali ne.
Sem pa že pomislila, da ima kakšno drugo osebnostno motnjo ampak enostavno sama ne morem soditi o tem. Kriterijem, ki sem jih našla na spletu pa dokaj ustreza. Ima izrazito šibko samokontrolo, je zelo impulziven. Zna biti neodgovoren in se lagati. Nagnjen je k dolgočasenju in podobno. Nekoč me je zelo užalil ampak ko sva se potem o tem pogovarjala, sem videla da sploh ni razumel zakaj je to narobe, opravičil se je, ker se je moral, da se ne bi več prepirala. Zanima me, kako mu lahko pomagam in če mu sploh lahko pomagam? Pripravljena sem mu pomagati, če bo tudi sam želel vendar sploh ne vem ali je res potreba po tem, da gre k psihologu.

[Darja]

malamalica, pozdravljena.

Če/ko bo šel tvoj partner k psihologu, je njegova odločitev in odvisna od njegovih želja, potreb, pričakovanj. Oziroma če meni, da mu to lahko pomaga pri razreševanju njegovih težav.

Ali ima tvoj partner osebnostno motnjo, ni mogoče diagnosticirati na podlagi kriterijev, ki jih preberemo na spletu. Za različne osebnostne motnje so lahko značilni enaki ali podobni simptomi, zato pravilno diagnozo lahko ugotovimo šele s pomočjo strokovnjaka na podlagi pogovora, testov, poglobljene anamneze.

Po drugi strani pa s postavljanjem diagnoz etiketiramo posameznika in ga na ta način omejimo. Menim, da je bolj pomembno, da se lotimo razreševanja težav, s katerimi se soočamo tukaj in zdaj, ozaveščanja svojih vedenjskih vzorcev, ki nas ovirajo oziroma čutenj, ki so za nas neprijetna. In morda diagnoze pustimo tam, kamor sodijo, za medsebojne debate med strokovnjaki.

Menim, da je zelo lepo, da mu želiš pomagati, da se trudiš, vendar se obenem sprašujem, kako se ti počutiš v vajinem odnosu? Ob njegovi jezi, nihanju razpoloženja, grožnjah? Kako se ti soočaš s tem? Se pogovarjata tudi o tebi, tvojih strahovih, skrbeh, neprijetnih čustvih, ki jih doživljaš ob tem? Ali se vse vrti samo okoli njega, njegovih težavah?

Lepo bodi.
Darja

[malamalica]

Tudi o tem kako se jaz počutim se pogovarjava, povedala sem mu kaj me skrbi in kaj mi ni všeč. Pravi, da se bo potrudil in se tudi trudi ampak vseeno mu ponavadi spodleti in njegova jeza nekontrolirano udari ven. Vem, da ga ne morem diagnosticirati niti ni bil to moj namen samo zanimalo me je, ker ne vem kaj naj si mislim.

Razreševanja težav, ki jih imava tukaj in sedaj bi se z veseljem lotila in tudi on se je pripravljen pogovarjati. Problem je v tem da se mu stvari, ki se večini ljudem zdijo neprimerne v zvezi (razne žaljivke) ne zdijo nič takega. Enostavno ne vem ali je problem v skrajnem nespoštovanju ali ima težave, rekla pa bi, da depresija ni ravno izgovor za takšno obnašanje. Zdi se mi, da če ima kakšne težave ni sam kriv, da se tako odzove v določeni situaciji in se mu lahko pomaga. Enkrat sem mu že predlagala, da bi se oglasil pri strokovnjaku pa se je nekako ustrašil. Najlepša hvala za nasvet, mogoče sem malo preveč resno vzela simptome, ki sem jih našla na spletu.

[Darja]

malamalica, živjo.

Naše psihične/čustvene težave niso izgovor za morebitno nespoštljivo obnašanje, poniževanje, žaljenje drugih. Vsi imamo kdaj slab dan, se počutimo slabo v svoji koži, in morda odreagiramo bolj impulzivno/grobo, kot bi si želeli. A to je le občasno. Če se nam to dogaja znova in znova, pomeni, da morda potrebujemo strokovno pomoč in da ne zmoremo/znamo/upamo sami razrešiti svojih težav. To pomeni tudi, da moramo nekako poskrbeti, da naše težave ne vplivajo razdiralno na naš odnos. In ko ozavestimo nekatera prepričanja in vedenjske vzorce, lahko dobimo priložnost za bolj zdravo, spoštljivo in sprejemajočo komunikacijo s partnerjem. To pa s seboj lahko prinese drugačne pogovore, sklepanje kompromisov, upoštevanje partnerjevih želja in potreb.
Življenje z osebo, ki ima psihične/čustvene težave je večkrat polno preizkušenj, morda je potrebno veliko več potrpežljivosti in razumevanja. In bi marsikdaj kar obupali. A depresijo je ozdravljiva, zato ni še nič izgubljenega in je še vse pred vama.

Lep večer še naprej.

Darja

[gazebo]

Deklica,
napisal bom,svoje mišljenje,ker sem tudi jaz živel z takšno osebo,ki ima depresijo.
Na tvojem mestu,jaz ne bi vztrajal več--zapusti ga,škoda truda ...si mlada,s tako osebo ne moreš imeti družine in živeti v simbiozi,preveč energije boš porabila,tudi sam sem jo.
Zelo redki so primeri,da oseba ozdravi za depresijo...lahko ti povem,da osebe odpovejo,takrat,ko pride do končnih odločitev-ključnih-,zato premisli ali se ti splača vse skupaj...veliko sreče

[malamalica]

Tega se zavedam, da je potrebno veliko potrpežljivosti in mi je ne manjka. Sem pa vesela obeh nasvetov in res upam, da se bo pozdravil, ker ga ne želim kar zapustiti, če je ta možnost, da se bo pozdravil.

[malamalica]

Lep pozdrav! Spet pišem, ker so se pojavile nove težave. Moj partner je bil že prej ljubosumen. Motilo ga je celo to, kako me je kdo pogledal. Tako je prišlo do situacije, ko sem dobila novega sošolca in me je fant čakal pred šolo, kjer je bil ta sošolec, ki ga zdaj sovraži, ker me je takrat 'tako gledal'. Od mene je celo zahteval, da mu dam od sošolca številko, da bi mu lahko grozil. Poskušam pomiriti zadevo, da bi se lepo pogovorila ko bi bila oba umirjena on pa je trmast in vztraja pri svojem. Ne vem kaj na storim, da bi izboljšala situacijo.

[herr Flick]

Očitno si te lasti. To da je toliko starejši in lovi najstnice (v kolikor ne gre zgolj za "rekreativne" zadeve) ponavadi pomeni precej otročjega tipa, ki je nekega dne dal odraščanje malo na pavzo in pozabil z le-tem nadaljevati.

Ljubosumje je v blagi obliki čisto ok, saj kaže, da ti je do nekoga in ga ne želiš izgubiti, ko preraste v pretirane zadeve se (vsaj po mojem opazovanju) precej pogosto prelije v različne stopnje nasilja. Če je ljubosumen kot praviš, mislim da se lahko prijavi na evropsko prvenstvo ljubosumja.

Zapomni si še nekaj ... kateregakoli tipa je NEMOGOČE spremeniti, lahko se spremeni zgolj sam in zgolj takrat ko to paše njemu. In en zelo dober nasvet iz enega predavanja: Pozabi kaj ti govori in opazuj kaj počne (je pripravljen naredit zate, ko ni stisnjen v kot in ko dejanja ne zahtevaš od njega). To ti bo več povedalo kot besede.

Bottom line pa je pomoje tale: pojdi čimprej stran od tega frajerja preden postane nasilen do tebe. Najdi si nekoga približno tvojih let, se zabavaj do 27+ in si takrat najdi nekoga resnega.

Herr Flick

[malamalica]

Hvala za nasvet!

[Darja]

malamalica, živjo.

Ljubosumje ni znak ljubezni, ampak gre za strah pred izgubo ljubljene osebe. Pojavi se lahko v vsakem odnosu in dokler je funkcionalno, realno in v manjši meri, lahko prispeva k izboljšanju odnosa. Pretirano ljubosumje pa je simptom nestabilnega odnosa oz. nerazrešenih težav ljubosumnega partnerja. Lahko se sooča z nizko samozavestjo, bolečimi izkušnjami iz otroštva, nerazrešenimi travmatičnimi dogodki, po drugi strani pa je lahko ponotranjil prepričanje, da ni vreden ljubezni, da si jo ne zasluži. Pretirana ljubosumnost tako velikokrat privede do prekinitve odnosa, s tem pa si ljubosumni partner samo potrdi svoje prepričanje, da ga itak vsi zapustijo.

Kaj storiti, ko se partnerski odnos znajde v začaranem krogu dokazovanja zvestobe, prepirov, očitkov, izbruhov jeze? Vse to ustvarja vedno večjo odtujenost med partnerjema. Ni več čustvene bližine, zaupanja, sprejemanja.
Če bo partner želel/hotel, se pogovorita in skupaj poiščita vzroke za njegove strahove, dvome, vedenje. V primeru, da bo zavračal miren, konstruktiven pogovor, boš morala razmisliti, kakšne možnosti imaš(ta) na razpolago oz. kako lahko razrešita vajine težave. Morda tudi s pomočjo tretje osebe.
V primeru, da se bo partner začel vesti nasilno, najsi bo verbalno ali fizično (za kar ni nobenega opravičila ali izgovora!), je pomembno, da poskrbiš ZASE, za svojo varnost.


Želim ti lep dan.
Darja