Ponovno odkrijte sebe!

[Lil_]

Živjo...

sem nova na forumu....

zadnje čase se počutim grozno sama, osamljena..... vsak dan je huje.... V bistvu samo potrebujem nekoga, ki bi me objel, rekel, da bo vse vredu.... pa nimam nikogar Tako je že vse moje življenje.... Že od majhnega se spomnim, kako me ni nikoli nobeden objel, ali pa mi rekel, da me ima rad, in tako je še danes.... Nekako sem se navadila tako živeti, ker drugega nisem poznala... videla sem pri prijateljicah, kako tečejo k mami, da jih objame,... ampak tega nekako nisem pogrešala.... potem pa je nekega dne, kot strela z jasnega, priletelo vprašanje: "zakaj te mama ne objame ali pa da lupčka, ko te pride obiskat?" (bila sem v bolnici), pa nisem vedela, kaj naj odgovorim.... no... stara sem bila 12 let... tega nisem poznala... zdaj jih imam 30 in še zmeraj tega ne poznam Zdaj me pa tako duši in si samo to želim, da bi me kdo kdaj objel in mi rekel da me ima rad.... Počutim se osamljena... govorim si "pojdi ven, bo boljše", pa kar sedim in gledam v ta monitor... Ne vem kaj naj naredim.... ne upam si iti recimo do mame in ji reči, da jo imam rada ali pa jo samo objet.... tega se po vseh teh letih bojim, pa je tudi vse kar si želim... a je tukaj kaj logičnega?!? ahhhhh.... zdaj sem se samo še v slabše stanje potisnila.... se znam zamorit Se smilim sama sebi?

[Darja]

Lil_, živjo.

Žal mi je, da si morala izkusiti toliko bolečine in neprijetnih občutkov že v otroštvu. Da nisi dobila vse tisto, do česar si bila upravičena; da ti starša rečeta, da te imata rada, da te objemata, skratka, da ti dajeta (tudi) brezpogojno ljubezen.
Če nečesa nismo dobivali, pa še ne pomeni, da tega ne pogrešamo. Potreba po objemih, dotikih, po ljubezni nas spremlja celo življenje.
... Počutim se osamljena ... Tudi osamljenost se da premagati. Včasih pomaga že, če zberemo pogum in se odločimo, da bomo nekaj spremenili. Morda šli ven, med ljudi. Težko je oditi izpred monitorja, iz »varnega okolja«, ki smo si ga ustvarili. Ampak oditi pomeni zaživeti na drugačen, boljši način. Imaš kakšno prijateljico, kolegico, ki jo lahko pokličeš? Ko se počutimo osamljeni, včasih že pogovor dela čudeže, zavest, da nas nekdo posluša. Možnosti, kam iti oz. kako si zapolniti čas, je veliko, vse je odvisno le od tebe, kako se boš odločila.
...ne upam si iti recimo do mame in ji reči, da jo imam rada ali pa jo samo objet ... Za vsakega od nas so starši edinstveni in si najbolj želimo njihove potrditve. Zato so tvoje želje povsem logične. Objeti mamo in biti objet od mame.
Včasih pomaga, če se malo smilimo sami sebi, saj to nam daje zagon za nove začetke. In ti si že naredila en korak ... pišeš o svojih občutkih in doživljanjih. Kar je ogromno.

Če želiš, se lahko pridružiš skupini za pomoč proti depresiji in anksioznosti, ki jo vodi kolegica Nevenka (http://jazsemvredu.si/) ali se oglasiš pri meni na osebni pogovor (http://jazsemvredu.si/psihoterapija-individualna-terapija-svetovanje).

Pošiljam ti en velik objem.
Darja

[Lil_]

Hvala Darja za odgovor.

So dnevi in meseci, tudi leta, ko sem čisto vredu.... Je pa res, da sem zadnja leta "izgubila" veliko prijateljic, ki so si ustvarile družine, ali pa se odselile drugam.... Res je težko, če se nimaš s kom pogovoriti. Sem imela prijateljico, ki sem ji povedala vse, ampak zadnje leto sva se nekako oddaljili Samo je pa tudi tako, da če bi začela govoriti, ne bi mogla nehati in ne bi mogla nehati jokati..... Problem je v tem, ker res ne razumem obnašanja moje družine..... čisto na kratko... Imam starejšo sestro, ki mi celo moje otroštvo ni dovolila biti v spalnici... zame je bila spalnica samo za spat in nič drugega. Nisem imela igrač niti svojih oblačil v njej.... Moj odgovor na to njeno obnašanje je bil tak, da sem ji zmeraj vse prestikala po njenih osebnih stvareh.... tako sem si zmeraj želela imeti take lepe stvari kot ona.... ampak jih nikoli nisem... med nama so zmeraj delali ogromno razliko.... Nikoli ne bom pozabila, ko sem se v srednji šoli vozila v Ljubljano v šolo, da mi ni pustila iti spati....velikokrat, sem morala biti v kuhinji z ugasnjeno lučjo tudi do 12 ponoči, vstati pa sem morala ob 5 zjutraj.... in najhuje od vsega tega je, da starša nista nikoli nič ukrenila, da se to ne bi dogajalo... z mamine strani je bilo zmeraj tako, da se nismo smeli kregati ali pa sestro spraviti v slabo voljo .... No, sestra se je odselila in v tem času je "kao" postala zelo duhovna in nam meče stvari nazaj, da če ne vidimo kako se obnašamo ipd... saj po eni strani ima prav, ker se nikoli o ničemer ne pogovarjamo (med drugim tudi o bratovi odvisnosti od drog) in si zatiskamo oči pred vsemi problemi.... Enkrat je celo prišla do mene in mi rekla, da se zaveda kaj mi je delala celo življenje in da ji je žal.... ne morem ji oprostiti... sem tudi prvič napisala, kako si želim objema... on ga da, kar tako... pride in te objame.... samo to ni to... ni čutiti tisto ta pravo....... no...toliko sem se razpisala, da ne vem, če bo komu kaj jasno.... paše.

[rose22]

Lil_ pozdravljena!

Sem sicer nova na tem forumu,pa se nekak vidim v tvoji zgodbi.

Tudi sama nisem dobivala tiste ljubezni,objemov,topline od svojih starsev. Imam starejsega brata,ki je dejansko mamin sincek in to mama dost ocitno tudi pokaze.Nikoli mi sicer ni bilo do materialnih dobrin,vedno sem zelela samo toplino,objem,dotik,ljubezen.Pa sem to dobila? Nisem.-za brata se je vedno vse naredilo,jaz sem bila delezna samo kritik in obsojanj,da nicesar nisem sposobna naredit dobro.
Pri 18-ih sem bila posiljena,kar je v meni pustilo dozivljenjski pecat.Nikoli nisem imela res dobrih prijateljic s katerimi bi se lahko pogovorila,podporo starsev nisem pricakovala,ker se jim nikoli niti nisem mogla zaupati. & let sem se borila sama s seboj z obcutki krivde,da sem za to kriva sama,dokler se nisem nekak postavila nazaj na noge,zacela govoriti o tem. Starsem nisem mogla pred oci in jim to povedati,sem jim pa napisala pismo.In kaj je bil njun odgovor? "In kaj naj zdaj midva nardiva?"
Brez kancka topline,socutja sta to rekla. Takoj po srednji soli sem dobila sluzbo in sla od doma.Nekak pocutla sem se bolj svobodno,srecno,ceprav ljubezni in topline se vseeno nisem imela.Ampak ni mi bilo treba poslusati ves cas kritik,obsojanj. Ne bom rekla,da je bilo moje zivljenje potem postlano z rozicami. Vsakega fanta ,ki sem ga spoznala,me je izkoristil za sex.Vmes sem spoznala fanta s katerim sva bila skupaj 1 leto,s katerim sem zanosila.Tudi njemu nisem bila nikoli vsec taksna kot sem.In ko sem zanosila,sem mu dala se eno moznost,da se spravi v red,pa je bilo vse kar sem dobila listek na hladilniku kaj lahko jem in kaj ne.Pa sem sla takrat domov,noseca,ponovno poslusala kritike,obtozvanja,neodobravanje.Rodila sem precudovito hcerko,ki pa je na zacetku sploh nisem mogla sprejet.Naredila sem samo tisto kar je bilo potrebno,potem pa sem jo pustila starsem,jaz pa sem jokala v sobi,bulila v racunalnik ali pa tv.Obcutek manjvrednosti v meni je narascal,ampak sem kljub vsemu kontrolirala vse skupaj. V 9-ih letih od doma,sem se selila 8x.Pac najemniska stanovanja,nikoli nisem imela srece s tem. Nazadnje,ko sem se mogla seliti je bila edina resitev,da se preselim v hiso stare mame,ki je v domu,hisa pa prazna. V zelo kratkem casu po selitvi sem spoznala fanta,ki mi je obrnil svet za 360 stopinj.Dal mi je vse kar mi je 30 let manjkalo v zivljenju,dal mi je ljubezen,toplino,sprejel me je taksno kot sem.Vem,da je on tisti pravi,tisti s katerim se zelim postarati.Cutim to v sebiAmpak zaradi starsev,ki so me imeli v oblasti vedno bolj,ker sem pac bila na voljo,ki so me lazje kritizirali,kako vse narobe nardim,kako sem slaba mati,je v meni zacel ponovno narascati obcutek manjvrednosti. Zaceli so se prepiri s fantom,za vse sem krivila njega,ga odrivala stran,zraven pa se sprasevala kaj se dogaja.
Tonila sem pocasi in vedno globje. Jest nisem mogla,se vedno ne morem.Shujsala sem 15kg v 3-eh mesecih. Nasmejati se nisem mogla vec,postala sem razdrazljiva,koncentracija me je zapustila,spomin je oslabel,pojavila se je tresavost rok,ki jo v sluzbi komaj prikrivam,razbijanje srca,tiscanje v prsih,slabost,brezvoljnost.Tega je bilo iz dneva v dan vec,vedno bolj pogosto,dokler nisem zacela odrivati tudi hcerke.Tulila sem na njo vsakic,ko mi je zelela kaj povedati,ves cas sem ji govorila naj me pusti pri miru.Ko je bila pri starsih,pa ko je prisel cas da pride nazaj domov je jokala,se vedno joce. Tudi temu fantu sem izrekla stvari,ki jih ne bi zelela nikoli izrect,ampak tist trenutek se preprosto nisem zavedala tega.
Vem,kaj se dogaja z mano.Poskusala sem mu razloziti,mu pojasniti svoje stanje,se mu opraviciti,vendar sem naletela na gluha usesa,moje besede so besede v prazno.Povedala sem tudi starsem,pa se obnasajo do mene kot da me ni.Ne govorijo z mano,razen tistih najnujnesih stvari.Povedala sem tudi kolegom,pa njihov telefon zvoni v prazno,ko poklicem.
Ostala sem sama kar je se tezje,pridejo dnevi,ko se preprosto ne morem prenasat,ko si zelim samo njegovega objema,tiste topline nazaj.Namesto tega jocem v blazino,jocem v odejo,pritiskam si ju na obraz,da zadusi moje krike.
Vem,da bo boljse,da bo bolecina popustila,da se bodo stvari obrnile na bolje.Samo tako tezko je biti sam v tem.

[Lil_]

Rose, tako bi ti rada rekla kaj takega, da bi se počutila boljše, pa ne najdem besed. Tako mi je hudo zate. Ne morem reči, da te razumem v vsem kar si napisala, te pa razumem o čem govoriš, ko opisuješ svoj odnos s starši. Tudi pri meni je tako, da pridejo dnevi, ko bi kričala, jokala, zmerjala in tudi udarila.... ne razumem se od kje pridejo ta čustva, sploh ko me popade agresija. Ampak običajno to zatrem v sebi in gre nekako skozi.

V življenju si pretrpela veliko hudega s čimer se ne morem primerjati in ti ne morem reči da kar delaš ni prav in kako bi se morala obnašati..... še sebe velikokrat ne razumem, ko se začnem obnašati tako samouničujoče do sebe. Ampak jaz to delam s hrano, že celo življenje. Imam ogromno kilogramov preveč in lahko bi se samo odločila, da shujšam, pa se ne... ne vem zakaj... Prav nič dobro se ne počutim v tem mojem telesu, vsako leto slabše. V življenju še nisem imela fanta, se nikoli poljubila ali še kaj več....... pa vseeno ne naredim nič, da bi temu naredila konec..... Pa imam 30 let Vsako leto si pravim, zdaj pa bom, zdaj pa bom.... na koncu ne naredim nič. Ne vem... Ne vem kaj je v meni, da se nikamor ne premaknem........

[GRIP]

..kako ganljivo napisano..