Ponovno odkrijte sebe!

[luna]

Najprej en lep pozdrav. Kot že naslov pove me tare osamljenost. Pred mesecem dni sem se razšla s fantom in od takret ne duha ne sluha o njem. Živim sama, oz. mam še dve cimri ampak čez vikende sem sama. Imam nekaj prijateljic in se vidimo občasno ni pa nekega stalne druženja. Zadnje čase velik berem knjige, ker je to še edino razvedrilo, ki ga imam. Hodim v službo, tako da sem čez teden pol dveva zaposlena. Ampak doma me dostikrat prime tisti občutek osamljenosti, ko prov ne morem nič drugega kot da se smilim sama sebi. Morda si bo kdo izmed vas mislil, pa se bolj zaposli. Ampak sploh nimam idej kaj bi počela. Ta osamljenost me tko zagrabi, da mi vse miselne funkcije odpovedo. Potem se pomožnosti spomnim na bivšega fanta in stvar se le poslabša. Še pred pol leta sem bila srečna z občutkom, da imam full prijateljic sej vem da jih še zdej mam, ampak vsakič se morem prov prisilit da se dobim s kako. Zadnje čase moram vedno jaz vn do njih, nikoli nobena ne pride k meni. Po pravici povedano tudi nobenega ne povabim, ker se mi zdi lažje za njih, da jaz pridem ke. Vem da sem za polovico svoje osamljenosti kriva sama, ampak ne znam odklopit. Ne znam uživati sama s sabo. Vem da bi nekdateri dali vse da bi bili na morem položaju. svoje stanovanje, lepo sam svoj gospodar... ampak meni manjka bližina. to da me zjutraj kdo pozdravi, da mi zaželijo lahko noč. Da ko kuham in jem nisem sama. Starši so mi ponudili, da lahko vedno pridem k njim, če mi bo hudo doma. Ampak kakšna osamosvojitev je pol to če bom skoz sam visela pri njih. Zdele med prazniki je bilo najhuje. Prijateljice mi govorijo kako so šle žurat, mene pa nikoli nobena ne povabi. Rada bi si razširila krog poznantev. Zdej bom začela hoditi na neko skupinsko terapijo in upam, da bom tam spoznala kakšno fajn osebo. Tudi ko se dobim s prijateljicami, dostikrat sploh nevem o čem bi se pogovarjala, ker se mi itak nič ne dogaja. ponavadi pol poslušam, kaj vse se njim dogaja v življenju. Razmišljala sem tudi že da bi si kupila kakšno domačo žival, naprimer hrčka, ki ni tako velik in bi potem vsaj nekoga imela ob sebi.

je imel kdo kdaj podobno izkušnjo, kako se je rešil iz tega začaranega kroga? hvala za kakršen koli odgovor.

[Darja]

Luna, živjo.
Vesela sem, da razmišljaš, da iščeš rešitve in možnosti, kako znova zaživeti, pridobiti poznanstva, vzpostaviti nove odnose. Prvi korak si že naredila!

Z občutki osamljenosti se občasno srečujemo vsi. Preveva nas občutek, da ni nikogar, ki bi nas razumel, delil z nami naše misli, občutke. Da smo sami. Naši občutki osamljenosti so največkrat povezani z našim doživljanjem sveta in občutki povezanosti z drugimi, zato niso vedno odvisni samo od drugih. Skratka, osamljeno se lahko počutimo tudi v množici ljudi, gre za naše dojemanje bližine.
Ljudje smo socialna bitja, potrebujemo druge, da lahko zadovoljimo potrebe po bližini, pozornosti, ljubezni. Zato so lahko občutki osamljenosti (četudi so neprijetni) tudi motivacija, da poiščemo socialne stike, da se družimo z ljudmi, ki so za nas pomembni.

Veliko si se razpisala o svojem odnosu do prijateljic, poveš pa zelo malo o izgubi fanta. Ko izgubimo osebo, ki jo imamo radi, izgubimo tudi vse, kar je bilo z njo povezano; odnos, strukturo in ritem življenja. Začne se proces, ki je podoben žalovanju. Kar naenkrat v določenem delu našega življenje zazeva praznina. Kako zapolnjuješ to praznino? Kaj še čutiš? Kako se soočaš z vsemi neprijetni občutji? Občutki izgube, morda strahu, jeze, žalosti?

Sprašuješ, kako priti iz začaranega kroga? Menim, da si že sama nanizala nekaj rešitev ... Predvsem pa je pomembno, da si pustiš izživeti vsa čustva, da se ne boriš proti njim. Neprijetna čustva, ki jih doživljamo, največkrat želimo takoj izbrisati/otopiti. In jih ne-čutiti. Vendar imamo tudi ta čustva, ki imajo svojo funkcijo in namen. Morda imaš zdaj priložnost, da analiziraš, kaj čutiš, kako se ta čutenja odražajo na tvoji kognitivni in vedenjski ravni. Če bi stanje „smilim se sama sebi“ nadomestila z enim ali dvema občutkoma … kateri/a bi bil/a?

Nek indijski modrec je nekoč zapisal, da je „osamljenost odsotnost drugega, samota je prisotnost sebe“. Torej biti osamljen ponuja tudi priložnost za samo-spraševanje, samo-analiziranje in samo-spoznavanje. Kar je včasih morda zelo dragoceno za nas in naše psihično počutje.

Lep dan ti želim.
Darja

[Valdi]

Sem točno vedel kaj se zgodi, ko nekdo živi le za partnerja/ico, ko pa pride do razhoda pa... In točno to se je zgodilo tebi, Luna. Sta s fantom cele dneve visela skupaj? Zakaj nisi tekom zveze negovala odnose s cimrami, prijateljicami itd? Po toči zvoniti je prepozno. Jaz pravim: "Ne glede na to, kaj delaš, resnica vedno pride za teboj." In tako je realnost doletela tudi tebe. Od mene ne boš dobila pomilovalno-tolažilnih besed, temveč brco v rit. K sebi se spravi in nehaj se smilit sama sebi.