slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
moja zgodba • Depresija • Psihoterapija forum

moja zgodba

Depresija - depresivna motnja razpoloženja - "depra";
trajnejše stanje potrtosti, žalosti, nemoči, nihanja razpoloženja ...

moja zgodba

Odgovor sonček pon. 16.feb.2015 11.57

Lep pozdrav,

rada bi z vami delila mojo zgodbo. Sem študentka, stara 24 let. Zadnje čase se ne počutim v redu, večino časa sem žalostna, pesimistična, velikokrat tudi konfliktna in tečna. Zvečer pogosto zaspim v solzah in se ponoči zbujam, čez dan pa sem večinoma brez energije in motivacije in zelo utrujena. Skoncentriram se zelo težko, tako da mi ne uspe narediti nič konkretnega, poleg tega pa me večino časa boli glava. Večino časa sem tiho, po glavi se mi plete milijon stvari, ne smejem se več. Trenutno me nič in nihče ne spravi več v dobro voljo. Ni mi do druženja, plesa, smeha... vseeno mi je za vse. Verjetno je vse to povezano z prometno nesrečo, ki se mi je zgodila ne dolgo nazaj in me je resnično spravila iz tira. Kljub bolečini nisem iskala pomoči, ker sem želela čimprej naprej in pozabiti na vse skupaj. Vse skupaj je še toliko težje, ker sem oseba, ki vztrajno zadržuje čustva in bolečino v sebi, ker nočem obremenjevati kogarkoli z mojimi težavami in nočem, da bi kdorkoli moral trpeti zaradi mene. Zato se s to bolečino soočam na drugačne načine, ki mi niso ravno v ponos (samopoškodovanje, alkohol, stradanje..). Včasih pride do točke, ko pomislim, ali je sploh še vredno vztrajati.. Ne vem več kaj naj naredim, da se spravim iz tega.

Ko berem tole, se mi zdi kot da nebi pisala jaz. Če mi uspe objavit tole, ker zahteva kar nekaj poguma, vas prosim za kakšen nasvet, podporo.. kaj narediti, da se spravim nazaj v red.

Lep dan.
sonček
 
Prispevkov: 5
Član od: pon. 16.feb.2015 9.27

Re: moja zgodba

Odgovor Dixie pon. 16.feb.2015 20.33

Pozdravljena, Sonček,

lahko ti napišem samo, da nisi sama in še zdaleč ne edina. Po tem kar sem prebrala, se mi zdi, da je glavna razlika med nama, da si ti stara 24, jaz pa 27 let ;)

Svetovala bi ti, da začneš te misli in čustva, za katere praviš, da jih zadržuješ v sebi, deliti z nekom. Prijatelj, ali še bolje terapevt in psihiater. Lahko nam zaupaš, kaj se je zgodilo s prometno nesrečo, ki si jo omenila?

Če te zanima moj primer, ti lahko povem... Leto in pol sem hodila na psihoterapijo in prvih nekaj terapij samo jokala, ker nisem ne razumela in ne znala odgovorit na terapevtovo vprašanje : Kako si, kaj zdaj čutiš? Ob zaključku terapije, sem bila (in sem še vedno) dosti v stiku s svojimi čustvi in verjamem, da brez terapije takega samozavedanja ne bi nikoli dosegla. Šlo pa je za gestalt terapijo.
Kakšno leto po zaključku terapije je šlo spet navzdol, nazadnje sem bila skoraj pol leta v depresivni fazi, kjer skoraj nisem šla iz hiše, cele dneve pa sem preživljala pred računalnikom in televizorjem in s hrano v ustih. Zjutraj sem komaj vstajala, ker me je tako stiskalo v prsih, zdaj vem, da so to bili tesnobni napadi. Zdaj že mesec in pol jemljem antidepresive (Ecytara 10mg), ki mi neverjetno pomagajo! Počutim se bolj umirjeno, manj sem žalostna in dosti lažje razmišljam in se skoncentriram. Bolj se zavedam lepih stvari v svojem življenju in se lažje soočam s slabimi. Enkrat sem bila na skupinski terapiji, ki jo vodi ga. Nevenka (brezplačno:)), ki mi je tudi zelo pomagala, tako da nameravam še veselo hodit, so kar fajn ljudje na tej skupini. Ugotoviš, kako smo si vsi podobni in da depresija in anksioznost sploh nista taka bavbava, ko enkrat začneš govorit o tem.

Sonček, prvi korak je natežji, samo ne obupat! Poišči si pomoč, pogovori se z nekom, res pomaga :)

Srečno, od srca... :sonček:
Uporabniški avatar
Dixie
 
Prispevkov: 6
Član od: pon. 16.feb.2015 19.49

Re: moja zgodba

Odgovor Nevenka pon. 16.feb.2015 21.57

Pozdravljena, "sonček", na našem forumu. Najprej čestitke za to, da si se opogumila in svojo zgodbo delila z nami --<--@ .

Stvari niso tako temne kot se ti ta trenutek zdi. Depresija je ozdravljiva, včasih je dovolj samo psihoterapija, včasih je potrebna kombinacija z zdravili. Najprej je pa seveda treba ugotoviti, kaj se dogaja, kje so vzroki. Prvi korak si že naredila, zdaj potrebuješ še naslednje.
Tu namreč res rabiš pomoč, ker te je škoda, da se takole mučiš dan za dnem.

Če imaš čas, te vabim, da se 3.3. ob 18.00 oglasiš na naši skupini za pomoč pri depresiji in anksioznosti v Ljubljani, urnik in lokacijo najdeš pod "Aktualno". Lahko pa se oglasiš tudi pri meni na individualnem pogovoru, pa bova skupaj poiskali najboljšo rešitev zate.

Želim ti miren večer in veliko optimizma za prihodnost:-)
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 703
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: moja zgodba

Odgovor sonček tor. 17.feb.2015 10.19

Najprej najlepša hvala obema, da sta prisluhnili moji zgodbi, to mi ogromno pomeni. O prometnih nesrečah bi lahko napisala cel roman, sem pa imela dve. 5 let nazaj sem imela hudo prometno nesrečo in lahko samo rečem, da je bilo to najhujše obdobje v mojem življenju. Toliko časa nazaj, boste rekli.. jaz pa še vedno živim s to bolečino. Se počutim kar bedno, ko govorim o tem, ampak recimo, da sem preživela vse skupaj. Potem pa bum, nesreča. En mesec nazaj. Vsi mi govorijo, saj si lahko srečna, da ni nič hujšega, da bo vse v redu.. in nimajo pojma, kaj se dogaja v moji glavi. Seveda da nimajo pojma, če pa ničesar ne povem. Saj sem si sama kriva. Čeprav to delam le zato, da drugi ne bi trpeli zaradi mene. Sedaj je prišlo do te točke ko ne vidim izhoda več, vsak dan je slabše. Niti ne vem več, zakaj sem vsak dan slabe volje, samo sem. V glavnem se ne počutim v redu. Premišljujem, če ima vse skupaj sploh še smisel. In sem že čisto obupana ker sploh ne vem več kaj naj naredim. In po vsem tem, si še vedno ne upam priznati, da bi bilo karkoli narobe in si mislim, saj sem močna oseba, bom pa že preživela tudi to, še vse sem.
Ko odpisujem in pišem, se počutim neumno in bi najraje vse zbrisala. Niti ne vem, če se sploh razume kaj hočem povedat, to so le misli iz moje glave. Trenutno sem še na stopnji, ko si moram priznat, da je sploh karkoli narobe in da mogoče res rabim pomoč, kar je toliko težje, ko vsi okoli tebe mislijo da si super. Hvala za povabilo in lepe besede obema, mogoče se oglasim na skupinski terapiji, če bom imela dovolj poguma. Drugače sem si pa sama kriva, da se mučim naprej. Sem pa zelo vesela zate, Dixie, da se počutiš dobro in da gredo stvari v boljšo smer. Hvala ti, da si delila svojo zgodbo in močno upam, da se bo vse uredilo.
sonček
 
Prispevkov: 5
Član od: pon. 16.feb.2015 9.27

Re: moja zgodba

Odgovor Dixie sr. 18.feb.2015 12.18

Sonček, hvala ti za lepe besede. Vse, kar si napisala, je smiselno. Upam, da ne boš imela občutka, da ti pametujem, res navijam zate! Ko berem tvoje besede, kar ne morem verjet, kot da bi sebe poslušala... Mislim, da si zelo pogumna, da si vse to napisala in resnično verjamem, da si na zelo dobri poti in da ti bo uspelo ven iz tega začaranega kroga samoobtoževanja in obupa. Zveniš kot inteligentna in senzibilna oseba, takim je kdaj v življenju težje, ker močno čutijo in so bolj občutljivi, hkrati pa imajo toliko potenciala za rast in razvoj. Ko se človek enkrat prebije iz 'sranja', je stokrat močnejši in zrelejši. Verjemi, ko enkrat začneš govorit, se ti to, kar te obremenjuje, ne bo več zdelo tako grozno in boš končno lahko zadihala in aktivno živela svoje življenje.
Pridružujem se Nevenkinemu povabilu na skupino, meni res pomaga, vsi so zelo prijazni tam.

Sonček, navijam zate! :D
Uporabniški avatar
Dixie
 
Prispevkov: 6
Član od: pon. 16.feb.2015 19.49

Re: moja zgodba

Odgovor sonček sr. 18.feb.2015 19.45

Pozdravček nazaj,

sem kar brez besed ostala. Mislim, da se v mojem življenju še nihče nikoli ni toliko ukvarjal z mano in me tako poslušal kot tu na forumu, tako da resnično hvala za lepe besede. Nikakor nimam občutka, da mi pametuješ, nasprotno, hvaležna sem za čisto vsako besedo in spodbudo. Moram povedat, da se mi je danes po dolgem času celo uspelo spravit ven na sonček in sem bila malo boljše volje. Zdaj zvečer pa spet ista zgodba, oh kako sem jezna! Že sama sebi grem na živce. Veliko truda bo še potrebno, da se mi bo uspelo spraviti nazaj na pravo pot, ne vem če sem sploh dovolj močna za to. Ko bi le imela malo več energije, upanja... in nebi dvomila v vse in si lagala, da je vse v redu, čeprav tole moje "ne prav dobro počutje" vpliva na vse kar počnem. Najraje bi šla nekam daleč..

Lep večer.
sonček
 
Prispevkov: 5
Član od: pon. 16.feb.2015 9.27

Re: moja zgodba

Odgovor Dixie čet. 19.feb.2015 22.30

Dragi Sonček,

na jok mi je šlo, ko sem prebrala tvoj post. Neverjetno, kako sva si podobni. Tudi z mano se nikoli nihče ni resno in z ljubeznijo pogovarjal, do pred kratkim. In ko mi je ta prijateljica dala čisto ljubezen in razumevanje po katerem sem podzavestno hrepenela celo življenje, sem končno spregledala in odprla svoje srce možnosti, da je svet lahko lep in da so zelo lepe stvari in ljudje na tem svetu. Problem je ostal samo še ta, da začnem verjet, da sem tudi jaz dober človek in imam lepoto v sebi. Kakšni dni verjamem, kakšne dni pa se tako ne prenesem, da je groza.

Tako da imam čisto isti problem kot ga ti navajaš. Lahko sem čisto v redu, potem pa neka malenkost ali pa celo brez razloga, postanem spet depresivna. Ravno zdaj, po dobrem mesecu brez hujše anksioznosti, me je spet prijelo. Najprej sem čisto panična, vse me skrbi, nato pa se zaprem vase, ker ne zdržim in se predam obupu in počasi se me nato loti depresija. Ah...

Čeprav tokrat je bil konkreten problem, službo ne dobim, bi jo skoraj dobila pa je nisem in me je tako butnilo s silnimi občutki krivde in manjvrednosti, da že par dni težko zjutraj vstajam in sem spet vsa tečna in iščem negativne stvari v vsem in vsakomer. Danes pa je spet bolje. Ampak vidim, da je vse odvisno od mene. Par konfliktov sem imela danes, s katerim sem se bala soočit in to me je težilo. Zdaj ko sem jih rešila, se pa počutim spet bolj močno in zadovoljno.

Samo še tole napišem, ker sem se že razpisala - Nevenka nam je na skupini rekla nekaj, kar je meni zelo pomagalo, nanaša se pa tudi na tvoj problem. Ko je človek depresiven in/ali anksiozen, se ne sme poslušat, ne sme slediti svojemu telesu in tistemu glasu, instinktu, ki ga vedno drži v primežu in mu ne pusti dalje. Moramo si postavljati cilje, obveznosti in se jih brezpogojno držati, tudi če nam je težko, ne vidimo smisla v tem, nas je strah. Tudi če si samo rečemo, da bomo šli vsak dan na sprehod, ne glede na počutje.

Sonček, vidiš, hočem tebi pomagat pa s tem svojo dušo izlivam in sebe rešujem :pomezik: Pošiljam ti en velik objem in ti želim vse dobro --<--@
Uporabniški avatar
Dixie
 
Prispevkov: 6
Član od: pon. 16.feb.2015 19.49

Re: moja zgodba

Odgovor sonček pet. 20.feb.2015 12.16

Pozdravček nazaj,

sem vesela, da imaš prijateljico, ki se ji lahko zaupaš. Sama težko govorim o mojih težavah in potrebujem ogromno časa, da lahko zaupam in zato tudi toliko težje povem, kaj me muči. Raje potlačim čustva in občutke in si nadenem izraz "sajsemvredu" z velikim nasmehom, čeprav globoko v sebi vem, da to nikakor ni prav in da še poslabša situacijo. Še več, ponavadi sem jaz tista močna oseba, ki daje nasvete in pomaga drugim, zato mi je še toliko težje biti na drugi strani in sprejeti, da tudi jaz lahko nisem v redu. Kar mi je najhuje, da se trenutno večino časa ukvarjam z mojimi negativnimi misli in občutki, namesto da bi poskrbela za druge. Kot da nebi imela pravice biti žalostna..
Kljub temu, da se na vsak način trudim, da bi se spravila v boljšo voljo in mi včasih to celo uspe, večino časa prevladajo take negativne misli in te mi poberejo vso energijo, me pobijejo do konca in dajo vedet, da sem popolnoma ničvredna in da vse skupaj nima smisla. Zmanjka energije, da bi se pogovarjala z komurkoli in ni več volje ne do družbe, ne do plesa, ne do življenja... In če v tej smeri še kar trmasto vztrajam pri tem, da ne dam občutkov ven, me po drugi strani moja trma in vztrajnost rešuje, da ne obupam. Ne vem pa če bo to še dolgo, ker mi že rahlo zmanjkuje energije za boj proti temu. In se včasih že kar sama sebe ustrašim, ko vidim da mi postane čisto vseeno za vse ali ko delam stvari, ki niso v moji navadi in ko vidim, kako burno odreagiram na vsako stvar. Kot da nebi bila jaz, kot da bi bilo nekaj v meni proti čemur se ne morem več bojevati. Res hočem biti optimistična, ampak zdaj mi to res malo težje uspeva.
Dovolj o meni, najlepša hvala ti tudi tokrat za tak lep spodbudni odgovor in lepe besede in ni nobene panike če si se razpisala. Vse to pomaga meni in verjetno tudi ostalim, ker je malo lažje ko vidiš da nisi čisto sam v tem. Mi je pa zelo žal, da se počutiš tako, ker sem nekako potihem upala, da so tebi že pomagali oziroma si si pomagala sama in da si vsaj ti v redu. Vidim, da temu ni ravno tako, zato te prosim, ne zapri se vase in govori s prijateljico ali s kom drugim. Lahko tudi z mano, čeprav ne vem če sem sposobna sploh kaj pomagat ker očitno niti sama sebi ne znam. Če ne drugega, te vsaj razumem in je zato malo lažje. Iz srca ti želim, da si najdeš službo, kjer se boš dobro počutila in da ti bo uspelo čimprej prebroditi trenutno stisko. Ostani močna.

Pošiljam objemček nazaj in želim en lep sončen dan.
sonček
 
Prispevkov: 5
Član od: pon. 16.feb.2015 9.27

Re: moja zgodba

Odgovor Dixie pet. 20.feb.2015 13.46

Dragi Sonček :sonček: ,

popolnoma te razumem... Skrb za druge, vedno močen izraz, ne ne, o meni se ni treba pogovarjat, jaz nimam problemov, če pa jih že imam, so nepomembni in sem si vsega sama kriva in itak mi noben ne more pomagat... Samo ena pozitivna izkušnja, ko najdeš nekoga, ki te je pripravljen poslušat in ti resnično želi pomagat, je dovolj, da se stvari obrnejo na bolje. Ta nekdo je lahko tudi terapevt. Meni je res pomagalo. Čeprav je zdaj izpadlo, da sem spet v bedu, ni tako hudo. Saj življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev, včasih rabimo padec, da bi lahko cenili vzpone :pomezik:

Hvala za lepe besede --<--@ Službo vem, da bom dobila. Samo od mene je odvisno, koliko se za to potrudim. Zdaj pridno obiskujem delavnice na temo zaposlovanja in vadim pisanje motivacijskih pisem s pošiljanjem prošenj povsod naokoli. Pa tudi diplomirala še nisem, tako da se pripravljam tudi na izpite. Verjamem, da mi bo uspelo, pač vsak dan se moram mal brcnit (včasih tudi malo močneje;)) in se lotiti stvari, tud če mi je kdaj to težko, in z vsako brco več, postaja lažje, hehe :D

Sonček, prosim, ne obupat... Lahko mi pošlješ zasebno sporočilo, pa mi malo pojamraš, kaj te matra tisti dan... Obljubim, da ti vsak dan odpišem. Zgubit nimaš kaj, saj se ne poznava in te nima bit česa sram.

Veeelik objem in ogromnooo lepih misli ti pošiljam :sonček:
Uporabniški avatar
Dixie
 
Prispevkov: 6
Član od: pon. 16.feb.2015 19.49

Re: moja zgodba

Odgovor sonček pet. 20.feb.2015 23.29

Živjo,

točno tako, važno da so drugi v redu, zame se ne sekirat. Vse to se je sprevrglo v eno tako lepo navado, da se o mojih težavah preprosto ne govori. Mene pa duši in ne morem iz tega. Vsega je enkrat dovolj. Iščem rešitve za vse to, pa jih ne znam. Prijatelj pravi, da se mi meša.. v hecu. Mene pa boli, ker vem da je to resnica in še bolj boli, ker ne vejo.
Resnično upam, da ti uspe pot ki si jo zastavila. Saj veš, tam kjer je volja, tam je pot. Sem prepričana, da ti bo uspelo. In srečno z izpiti. Tudi jaz imam še dva izpita do konca magisterija in magistrsko za spisat, če ne bom prej obupala. Sem bila že na tem, da pustim faks, pa sem se nekako prisilila, da dokončam. Moja trma je včasih res uporabna.
Kaj več pa mogoče v kakšnem zasebnem sporočilu, nočem ti grozno težit, ker vem da imaš tudi sama veliko skrbi.

Pa lahko noč.
sonček
 
Prispevkov: 5
Član od: pon. 16.feb.2015 9.27

Naslednja

Vrni se na Depresija

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 1 gost