Ponovno odkrijte sebe!

[rene]

Lep pozdrav vsem skupaj!

Sem mlad moški in mislim, da imam že precej časa težave z depresijo! Moja največja težava je v tem, da se ne znam sprijaznit s samskim življenjem, kar pa posledično vpliva tudi na zvezo, kadar jo imam! Zandnje dni brskam po spletu in ugotavljam, da se me drži večina teh lastnosti, ki kažejo na depresijo! Ves čas imam v sebi občutek tesnobe, ne vidim smisla v življenju, počutim se brezupno! Spat se odpravljam pozno ponoči, ko sem že tako utrujen, da še komaj zadržujem spanec, potem pa se zbudim zgodaj zjutraj in spet ne morem spati, zaradi tega občutka tesnobe! Cele dneve sem utrujen, jest sploh ne morem, v mesecu dni, sem shujšal za več kot 10 kg.! Energije sploh nimam, velikokrat pred spanjem, razmišljam o tem, da se najraje nikoli več ne bi zbudil...ko pa se zbudim pa cel dan tavam po stanovanju in komaj čakam, da je spet večer, ko bom lahko zaspal...enostavno ne znam kontrolirati svojih misli!!!

Pred kratkim sem se razšel z dekletom in to je do zdaj že moja tretja razpadla zveza! In z vsako razpadlo zvezo, se je začelo mrzlično iskanje nove punce in, ko končno po večih kratkorajnih zvezah najdem osebo, ki bi bila mogoče primerna, da poskusim...mi uspe nekako prebrodit to depresijo in na takšen način prebolim prejšnjo, ko se na novo zaljubim! Moje privatno življenje ni tako pestro...sicer imam nekaj prijateljev, ampak se moram prav silit, da me sprejemejo medse! Prijatelje sem izgubil takrat, ko sem se prvič zaljubil in sem čisto pozabil na vse drugo!! Zaradi tega, pa, ko najdem dekle, popolnoma zapostavim svoje privatno življenje in se posvečam samo njej...s tem pa ji najrbž ne pustim živeti njenega življenja in takrat, ko več ne zdrži, prekine zvezo!
Ta krog se mi zdaj ponavlja že tretjič in resnično več ne vem, kako se naj prepričam, da sem samski in da s tem ni nič narobe! Bojim se tega, da bom večno samski in da bo moje življenje brezpomensko! Kako naj sprejmem, da je ni več ob meni...spomini me ubijajo in ne morem nikakor preboleti! Nazadnje je to trajalo približno leto dni! Ponovno cel čas razmišljam o tem, da si najdem drugo dekle...samo to me nekako pomirja!
Kako naj grem spet skozi vse to? Lani sem že poskusil z obiski pri psihiatru, vendar so me zavrnili, po kratkem pogovoru, ker naj ne bi bilo nič narobe z mano!
Jaz mislim, da bi mi mogoče vsaj malo lahko pomagali kakšni pogovori z neznanci...zaradi tega, sem se tudi prijavil na ta forum!!!

Zahvaljujem se vam za vaš čas, da ste si prebrali to objavo in se veselim vaših odgovorov

[benjaminka70]

Pozdravljen Rene,

sicer nisem preveč doma na tem področju (ali pa...malo življenje, malo izkušnje), bom pa vseeno poskusila. Praviš, da ne preneseš samote, ko imaš punco pa ji ne daš dihati....??
Nič nisi napisal s čim se v življenju ukvarjaš, si zaposlen, študent, kakšne imaš hobije, kako preživljaš prosti čas??
Iz napisanega namreč sklepam, da imaš kar nekaj prostega časa, ki si ga ne znaš zapolniti...oprosti, če sem malo preveč direktna, ampak tudi sama sem drvela iz ene v drugo zvezo iz strahu, da ne bom ostala sama, ko pa sem mislila, da sem si uredila življenje (moj prispevek lahko prebereš na forumu), pa sem spet na začetku. Pa ti moram povedat, da mi je trenutno tako všeč....

Daj malo več napiši o sebi, pa mislim, da bomo lahko kako rekli.....včasih ljudje rabimo samo kako brco, da začnemo delati na sebi in samopodobi.

Lep večer, N.

[Little Prince]

Pozdravljen Rene,

za svoje težave sigurno ne potrebuješ psihiatra, saj bi si s tem kvečjemu škodil kot koristil. To kar se ti dogaja z vezami je vzorec, ki se ti bo ponavljal, dokler se ne boš spoprijel s težavami, ki jih imaš. Depresija je v teoriji potlačena jeza. Ko si depresiven, se ti zdi da nič nima smisla, da je vse kar počneš brez pomena; samopodoba je na nuli. Če si videl tukaj veliko govorimo o otroštvu in travmah, ki smo jih takrat doživeli. Pomisli, kdaj si si v otroštvu zares želel pokazati jezo, ampak je nisi moral, oziroma je nisi smel. Ko boš to ugotovil je dobro, da se uležeš, zapreš oči, si zamisliš dogodek in izraziš vso jezo, ki se nabira v tebi. Vedeti moraš, da so vsi ti občutki, ki te prevzemajo preteklost in nimajo nobene veze s sedanjostjo.
Tesnoba pa je povezana s strahom. Verjetno si dober del svojega otroštva preživel v strahu pred nekom. Če boš ugotovil, da si čez cel dan tesnoben in depresiven, ti predlagam, da razmisliš o psihoterapiji. Tukaj so takšne stvari popolnoma ozdravljive, res pa je, da je potrebno trdo delati, da so rezultati vidni. Najpomembneje je, da za začetek sprejmeš tudi negativen del sebe. Tvoja čustva ti namreč nič nočejo, želijo ti povedati, da bi moral sprejeti travme, ki si jih potlačil.

LiP

[rene]

Pozdravljena Benjaminka,

Sem študent, ki zaključuje študij...res je, da imam preveč prostega časa in ne vem kam se naj dam! V bistvu sploh nimam volje! Delam še preko študenta...vendar se bo to počasi končalo, ker mi letos poteče status! Zdaj, ko bi moral razmišljati o svojem žvljenju in kako naprej, se obremenjujem s temi stvarmi, ki bi se mogoče komu zdele manj, ali pa sploh nepomembne...meni pa zelo grenijo življenje!
S samopodobo nimam nekih velikih težav! Nimam se za lepotca, zavedam pa se, da nisem grd!
Hvala za tvoj odgovor in res cenim vas ljudi, ki kljub svojim težavam, lahko svetujete drugim...jaz tega najbrž, ne bi bil zmožen

lp

[la luna]

Pozdravljen Rene !

Za začetek ne bi škodilo, če bi kaj prebral o depresiji, imaš tudi teste kjer lahko preveriš ali imaš znake zanjo in koliko se jih pojavlja pri tebi...Priporočam pa tudi študij o odnosih, partnerstvu...

Evo tukaj nekaj piše o depresiji:
http://www.zdravniski-nasveti.net/?nStr ... &pog=index

Potem predlagam, da poiščeš pomoč na več "frontah"- neformalno, se pravi, navezovanje stikov z ljudmi, skupine za pomoč in samopomoč, sprehodi in telesna aktivnost, druženje...spoznavanje sebe in svojih potreb, pisanje dnevnika...Nadalje pa primerna terapija, ki jo izbereš zase- se pravi delo s psihoterapevtom v kolikor bo to potrebno.

Po moje se ni treba izogibati niti psihiatru, namreč poišči si čimveč pomoči in izberi sebi najbolj pisano na kožo.

Glede ženske pa mislim, da je najprej treba sebe spraviti v dobro stanje in se imeti dobro, potem pa tudi partnerji vstopijo v naše življenje in lahko kaj podelimo še z njimi...Partnerstvo kot beg - no good. Saj veš kako je, na koncu se je treba vedno soočit s sabo, majn ovinkov naredimo, če se potem raje soočimo že na začetku...

Vse dobro rene in napiši še kaj,

[rene]

Pozdravljen Little Prince,

Zavedam se tega, da se bo to ponavljalo, vendar ne vem, kako se naj soočim s temi težavami!
jaz kot otrok nisem imel težav s travmami...starša sta me dobro vzgajala! Mogoče edina stvar, o kateri sem kdaj razmišljal...imam mlajšega brata in vedno sem imel ta občutek, da ga imata rajši...tudi razumejo se boljše! To predvsem opazim po načinu vzgoje med mano in njim...meni je bilo polovico manj dovoljeno, kot njemu...za nekatere stvari se bolj potrudita pri njem, kot pri meni! Imam občutek, da ga imata rajši..in ta občuek me spremlja že od otroštva! Čeprav še vedno trdim, da sta odlična starša in mi res pomagata, pri vseh mojih težavah, ki jih imam in sem jih imel!

Hvala za odgovor!

lp

[rene]

Pozdravljena la luna,

Hvala za nasvete! Bom se poskušal poglobiti malo bolj v vse skupaj!
Dnevnik bom pa resnično začel pisati...o tem sem že tudi sam razmišljal! Vem, da partnerstvo kot beg ni dobro...zato, sem se tudi obrnil na vas, da mi s kakšnimi nasveti pomagate...če ne drugega mi že veliko pomeni to, da debatiram s kom o tem

lp

[benjaminka70]

Ojla Rene,

to kar si napisal na koncu, da ti verjetno ne bi bil zmožen svetovati drugim....haloooo....s tem se ne strinjam!!
To kar sem ti napisala jaz, niso nasveti, mi je pa tvoja situacija kar precej poznana, sploh to z mlajšim bratom, pa tudi nekako iz svojih izkušenj vem, da ko si v taki situaciji (vsaj jaz), je krasno, da ti svetujejo ljudje, ki se na te stvari spoznajo, vendar ko se v njej znajdeš, se želiš počutiti bolje takoj oz. v kratkem času.

Res je, da večina stvari izhaja iz otroštva, da je to nit, ki jo vlečemo za seboj, da je potrebno veliko trdega dela, da ta vzorec presekamo, vendar smo ljudje pač takšni, da želimo vse na hitro, sploh ko se počutimo slabo. Zato bi ti predlagala, da danes razmisliš kaj te veseli, kaj te zanima, jutri pa začni to delati....karkoli je, četudi je naporno, boš bolj zadovoljen sam s sabo. Druga stvar, ki jo razmisli pa je ta, zakaj tako "nujno" potrebuješ punco...je to to, ali potrebuješ potrditev in občutek, da te nekdo potrebuje?? Zamisli se, kolikokrat ti pri kateri kaj ni "pasalo", pa si spregledal, ko pa njej ni, pa je to odkrito povedala....si res bil takšen kot si??? Verjamem, da si zapostavil prijatelje, vendar če so pravi prijatelji bodo razumeli, sploh če jim boš zaupal in svoje napake priznal, kvazi prijateljev pa je tako na tisoče in jih niti ne rabiš. Razmisli pa tudi o tem, ali se vključiš v njihovo družbo, ali takrat bolj "jamraš"??

Oprosti, ker sem tako odkrita in direktna, pa še bolj po domače ti vse pišem, želim samo, da bi se počutil bolje, se začel veseliti vsakega dne in se znal sprostiti, tako ali drugače. Samopodoba pa ni odvisna od tega kakšna je človekova zunanjost, ampak kako se sprejema in počuti....pa da ne boš mislil, tudi jaz sem komaj zdaj začela delati na tem...

Imej se......N.

[Nevenka]

Pozdravljen, Rene, lepo, da si se prijavil na naš forum. Pogovori prav gotovo pomagajo, predvsem zato, da spoznamo, da nismo sami s svojimi težavami. Vendar same depresije in odvisnosti od odnosov samo na ta način ne boš pozdravil. Svetujem ti, da se oglasiš na naši torkovi terapevtski skupini za pomoč pri depresiji in anksioznosti. Tam boš lahko navezal kar nekaj novih stikov in spoznal prijatelje, ki ti bodo v oporo. Poleg tega so terapevtske skupine za premagovanje tvojih težav z odvisnostjo od odnosov zelo učinkovite. In ne nazadnje, spoznal boš, kako drugi rešujejo podobne probleme.

Z veseljem te pričakujemo
Veliko poguma in moči ti želim
Nevenka

[Little Prince]

Rene,

to kar si napisal vsekakor ne velja za "odlična starša" kot pišeš. Odlični starši ne delajo razlik med otroci, sploh pa ne tako, da otroci to opazijo. Zaradi tega se morajo takšni otroci veliko bolj truditi, da dosežejo tisto raven ljubezni in pozornosti, ki jo je deležen brat ali sestra. Posledično so v odraslosti perfekcionisti in večinoma nikoli niso zadovoljni s sabo. Vedno imajo namreč občutek, da nekaj manjka. Da nekaj zamujajo.
Ta občutek, ki ga opisuješ ni kar tako ampak je zloraba.

Na voljo imaš veliko stvari, s katerimi si lahko pomagaš. Od skupinske terapije (kot so ti že napisali) do početja stvari, ki te veselijo, do individualne terapije. Ko se boš odločil za naslednji korak bodi predvsem prepričan, da ti ta stvar ustreza in se dobro počutiš.

Vse dobro ti želim.

LiP