iron maiden ned. 27.mar.2011 13.36
Končno pride pomlad, daljši dnevi, danes se je celo ura prestavila, kar sem čakala celo zimo. Več svetlobe, forzicije so že orumenele… jaz pa omagujem. Tako slabo se počutim. Nimam nobenega veselja, ves čas me je vsega strah (da bom zamudila službo, kar je še nisem nikdar, ampak jaz si tega ne bi odpustila, ker želim biti 100% zanesljiva, da me bo pritisnilo na wc, če ne morem iti takoj, postanem nervozna, slabo, bruhat, vroče, zašvicam fuŁ , kako naj grem sama živet, kako naj se ojačam, kako naj najdem točno takega partnerja, ki ga potrebujem, kam naj grem živet, kako se bom razumela s cimrami (sama nočem živeti, se raje prilagajam drugim ljudem), bom našla službo,ko se delavka vrne z bolniške...
Službo imam zdaj dva meseca, ne vem,kako dolgo še, lahko da samo še en teden, morda do konca leta... Zato se še nisem odselila. In živim prazno. Brez ljubezni. Sama. Osamljena. Nesposobna. Ne znam se sama toliko zabavati al kaj, da mi ne bi po glavi mrgolelo morje črnih misli. Ki me utrujajo in vlečejo dol. Ta teden je bil katastrofa. Danes sem spet začela z najljubšim opravilom. Jokom. In ne, ni pomagalo. Še vedno sem enako brezvezna. Razmišljam, da bi spet začela jemati AD-je. Pa kaj mi bodo. Ne morem si zamenjati glave.
V službi se odlično počutim. Ker moram biti prisebna in pozorna na 25 otrok. Res mi je fajn. Da jim lahko dam svojo ljubezen. Ki mi jo z veliko žlico tudi vračajo. Čeprav sem včasih bolj počasna kot sem navajena. Ker sem utrujena. Ker ne jem normalno. Utrujena utrujena. Ne naspim se. Zjutraj na pol nezavestna kolesarim pol ure na sobnem kolesu, včasih celo delam malo joge, a se mi ne da pogosto. Nervozna sem na poti v službo. Ker sem lačna. Imam polno torbo hrane, če bi mi slučajno prijalo kaj. Prisilim se vsaj s kako žemljico, ki jo miže tlačim v usta. Sovražim hrano. Tako mi je težko jesti. V šoli kosilo ni ravno dobro, izbirčna kot sem. A vedno vse pojem. Ker moram. Da preživim. Ne vem, kaj je to: uživam v hrani. Na živce mi gre vsaka pripomba: Uh, kako si srečna, da ne moreš jest. Jaz pa suha kot trlica. Včeraj sem šla po dolgem času plezat. Plezala sem normalno, ne bi rekla, da sem bila kaj šibka. Najbrž se vendar pozna jutranja telovadba.
Diplomirala še nisem, morda bo uspelo v enem mesecu, kot je tokrat zagotovila mentorica. Zagovora se sploh ne bojim. (čudno, morda, ker imam toliko drugih bolj konkretnih strahov in se mi zdi to mala malica) aha, še tole o diplomi: ko sem en del popravljala po njenih navodilih, sem napisala kot se mi je pač zdelo. Nisem se obremenjevala s tem, da ne bo perfect. Meni se je itak zdel cel zmazek, bolj kot nek koncept, mentorici pa je bilo všeč in me je pohvalila. (to se mi zdi velik napredek, ker ne zahtevam več od sebe, da bo diploma perfektna, itak je, samo jaz tega ne vidim. Upam, da se bo ta izkušnja preselila tudi na druga področja mojega bivanja na zemlji. Samo ne vem še, kdaj in kako. Čimpreeeeej!!!!!! )
Čakam nekaj. Sicer si govorim, da se najbrž isti film dogaja veliko ljudem. A ne pomaga. Na zunaj izgledam dobro, notri pa tema. Tolaži me samo misel, da se da tudi tako živeti. Kdaj bom pa začela živeti po svojih pravilih? Svobodno? Lahko že zdaj? Zakaj potem ne živim tako? Misel na to, da bi našla novega fanta mi je hkrati negativna in pozitivna. Kako mi gre lahko na živce, ki ga sploh še ne poznam?
Čakam, da mine še ta teden. Morda bo drugi boljši.
Ta teden sem spet kadila travo. Upam, da je moje poslabšanje zaradi tega. Čeprav sem imela krizo pred začetkom kajenja. Najbrž je pa trava spodbudila še druge negativnosti v meni. Včasih vzamem kak persen za spanje. Bom kar bolj pogosto, da prebrodim krizo.za ADje pa še ne vem. Vztrajam. (pa daleč imam do zdravnika)
Tale začetek leta zagotovo prinaša veliko dobrega 
