Stara bom 40. let. lahko rečem da je moje življenje ena velika izguba. Nimam ne otrok ker jih ne morem imeti ker sem se preobremenila v življenju in mi je življenje še to odvzelo. 8x sem mogla jovo na novo čisto SAMA začeti na novo v drugi državi ker so starši v drugi državi in sem čisto sama tu. KO bi kdo vedel kako hudo je lahko to? pa me nihče ne razume.
Ravno danes me je en normalen fant skenslu ker sem mu včeraj zaupala da sem depresivna. in kaj sem? še bolj depresivna. že tako so me VSI zavrnili na tem smotanem svetu od očeta do ne vem koliko fantov pa se mi to NONSTOP dogaja... zdravih fantov si sploh ne upam met oz. nočem ker se ob njih opčutim MANJVREDNO. Ker imam tudi status invalida in delam samo 6 ur me kateri zdravi sploh ne bi sprejel. drug problem je pa da ne morem met otrok in da bi me že zaradi tega zavrnili. res ne najdem rešitve,. počutim se kot največji izmeček in sem seveda že tudi delala samomor in sem seveda sedaj zopet na robu da ga naredim. poleg tega me še bremeni moja samota, socialna izključenost, nizki dohodki. saj sej jih v tujini imela več že veliko let nazaj. Ne upam si več upat da bo sploh kdaj bolje. Zadnji fant ki sem ga LJUBILa me je celo udaril in me zmerjal da sem grda in nevredna da bi se potrudil zame... tako da ja lahko rečem da si nič ne upam čeprav kao fajn zgledam itd... ampak je težko starejši ko si težje je... Res niti si več ne upam upat. ker me živ jlenje znova in znova prizadane. niti nočem več da mi kdo reče da bo bolje ker vem da bo po tistem bolje spet slabo. raje sem nonstop v tisti črni luknji da se izognem padcu ki se mi dogajajo nonstop... ne vidim več upanja saj sem trajno nezaposliva če grem v tujini si bom verjetno naredila samomor niti potovat nočem več. toliko sem brez moči da včasih komaj do trgovine pridem. včasih ležim po par dni skupaj in sem čisto brez energije volje in moči.
res lahko rečem da sem obupala in da bi res rada umrla ker res nimam kaj pričakovaat od življenja. vsi upi sanje ki sem jih imela od 20 leta do 30 leta morda še do 35. leta so se mi razblinili. ostala je le ruševina življenja na kateri res ni več mogoče graditi,. morda se slepim a vem da obstaja bore malo upanja in nimem več življenja pred sabo. fante pa zbiram le tiste ki so kdaj imeli depresijo ker teh normalnih ma brez veze se izogibam saj me ne bi razumeli.. vse me prizadene.. trplenje ljudi živali... takoj zapadam v depresijo... vse me prizadane... in te izgube to me UBIJA. že kot malo me je zapustil oče in potem se mi to nonstop dogaja in nonstop mi doni v glavi: lej nisi ok oče te je pustil in še potem on in on... pa on te je skenslal in sem nonstop v depresiji. sploh ne morem bit več ok. ne zmorem. nimam več volje in upanja ne upam si ga met. rešitev je le smrt. samomor