Ponovno odkrijte sebe!

[pomladpoletje]

Imela sem vezo ki je trajala 12 let , zaradi vseh možnih nesoglasij prepirov in nerazumevanja se je fant odločil da zaključi to zadevo Krivda je bila na obeh, a večji del je predpisan meni. .Meseca januarja lani sem se z sinom odselila k očetu z željo da ostaneva v v stiku in poskusiva rešit vezo. Partner me je popolno odstranil iz življenja, motili so ga smsi v bistvu vse, zaradi sina sva se videvala a bil je zelo hladen in dajel občutek da sem le vsiljivka vendar govoril da rešujeva vezo in obstaja možnost da vse rešiva. Dokler februarja ni zaključil in si ustvaril svojega življenja začel je vezo z žensko za katero je pravil da je le nekdo z interneta da mu ne pomeni nič.... a je vseeno hodil okrog z njo se družil hodil na izlete, še otroka je vozil z njo in njenimi otroci na igrala, bistvu začel je lagat....... marca sem ugotovila da sem noseča z njim , prvega sina sem imela brez težav, zatem sem imela 3 splave ki so me ubili in dejstvo je bilo da nikoli već ne bom rodila, zaradi vseh težav ki sem jih imela mi niti na misel ni prišlo da sem noseča, borila sem se z bolečino ob koncu veze, ker sem ga želela nazaj in niti nisem vedela da sem noseča . Ne glede na posledice sem se v svojem srcu odločila da otroka obdržim saj sem se 8 let trudila prestala 3 splave in to da sem zanosila je bil zame čudež. Z sinom sem se vrnila v hišo nazaj domov on je odšel pa k tej svoji ženski,z besedami da sodelujeva zaradi otroka. Najprej mi je dal vedet da otrok ni njegov da ga hočem nazaj zaradi otrok da silim v njega..... Res hotela sem ga nazaj a ne zaradi otrok zaradi njega in zaradi tega kar sem čutila do njega. Prosila sem ga za priložnost za ljubezen za upanje.... a ostal je z njo...... vendar ni prekinil stikov, čisto vsak dan je prišel domov, delal doma urejanje okolice , bil z sinom , skušala sva ves čas z pogovori...... a vsak večer je potem šel k njej....... bila sem na robu, uničena a želja po družini in njem me je vodila naprej..... upala sem da je še ostalo kaj ljubezni v njem, da si tudi on kot nekoč želi družine( tako je tudi pravil) upala sem da bova našla skupno besedo. Zaradi vsega sem res bila divja , v bistvu sem vse dni preživljala z njim, od 16 kar ej prišel domov do 22 ure ko je šel k njej, ves čas sem upala a bila le globoko prizadeta, ostajal je njen, bila je jeza v meni žalost razočaranje.........res sem mu nagajala njegovi tako imenovani vezi z njo, z njo je bil vse noči vse vikende ko je ona bila fraj....... Pripravljala sem se na porod , v bistvu sva bila v nekem prijateljskem odnosu ( kljub vsemu) skupaj sva se pripravljala na porod, veselil se je otroka z mano. Prišel je dan ko sem rodila . Rodila sem mu še enega sina.Nadaljeval je življenje kot doslej, cel dan z nami kot družina , večer k njej. Ne v nosečnosti in ne zdaj mi v bistvu ne pusti da zaživim svoje življenje da ga bi lahko prebolela in šla naprej. Jasno sem mu povedala da ga še vedo ljubim, ne glede na vse, da sem za družino z njim pripravljena na vse, pozabit in oprostit, naj mi le da eno priložnost, ker ne morem več tako živet , čez dan smo kot družina zvečer gre, Vedno ko se psihično pripravim da grem in pustim ta del življenja, se obrne in naredi tako da ostanem. tako je že 7 mesecev. Sedaj se je odločil da si želi družine z mano, da naj mu dam čas da reši z njo in da nama bo dal priložnost da začneva gradit odnos najprej prijateljski pol mogoče kaj več če bo slučajno v njegovem srcu kaj zaropotalo. Sem čist na dnu, ve da ga ljubim da si želim družine z njim da želim sodelovat in se borit za to kar sva ustvarila v najini vezi.Želim se borit, a on želi da gradiva prijateljski odnos , kako naj to zmorem. Želim ga nazaj vse naredit v dobro nas a ne zmorem prenest da vsako noč gre k njej!!!!!!!!!kako naj gradim, sem čist obupana in po želji po uspehu me boli ko odhaja in zaradi tega se prepiram , ker me preveč boli. vem vsi mi pravijo da naj grem, zaključim in zaživim. a srce me drži tukaj. Zelim da je z otroci ker je kot očka cudovit. Kaj naj naredim????Pravi naj mu dam čas da uredi, da medmes lahko gradiva na odnosu. Glede dela okrog hiše, stroškov v hiši , kurjave,,, vse se dogovoriva, sodelujeva ,imamo skupaj kosil še na sprehod gremo, a ko pride noč gre, ina takrat se v meni vse poruši. Čisto vsak dan pride domov in ko mu rećem da naj ne pride pravi da mora zaradi otrok ker jih ima rad . Dobesedno živi na 2 stolih ima družino in svojo nočno vezo. Iz vseg srca si želim gradit odnos, a nemorem dokler je v vezi z njo. Pravi da naj dokažem da sem se spremenila da bo takrat tudi on začel delat korake proti meni. Nisem več dovolj pametna. Naj se še borim vztrajam in probam al naj vse pustim in grem svojo pot? A je že kdo bil v podobni situaciji????

[Nevenka]

Pozdravljena, "pomladpoletje",

ko sem prebirala vaše sporočilo, sem dobila občutek, da ste vso moč in vse odločitve predali svojemu partnerju. Prepričal vas je tudi, da ste za vajino krizo vi krivi bolj kot on. Pristajate na silno poniževalen odnos. Iz vašega sporočila nisem začutila ljubezni do partnerja, ampak velik strah, da boste ostali sami. Vem, da ni lahko z dvema otrokoma ostati sam, še posebej, če je eden še mali dojenček. Mislim pa, da vam težje, kot vam je zdaj, skoraj ne more biti. Iz dneva v dan upate in vsak dan, brez izjeme, ste zavrnjeni.

Vaš partner se niti malo ne trudi za odnos. Ne poskuša prekiniti zveze z drugo žensko, pa čeprav vidi, da ga družina potrebuje. Tudi nova partnerka bi verjetno lahko ugotovila, da ruši družino z malimi otroci, in se morda sama umaknila. Še vedno pa je krivda pretežno na strani vašega partnerja, ne samo zato, ker si je našel drugo, še bolj zato, ker tudi vas ne izpusti iz rok. Pravzaprav mu to s svojim vedenjem, samoponiževanjem in prošnjami tudi omogočate.

Zaslužite si partnerja, ki vas bo imel rad in vas spoštoval, on pa je vse prej kot to. Kaj sploh dobivate od njega, razen dela pri hiši in vrtu, ter vsakodnevnih zavrnitev? Česa vas je strah? Samote, pomanjkanja sredstev za življenje? Sami ste že zdaj, pravzaprav sami na najbolj grd način, saj vam partner vsak dan sproti da vedeti, da vas ne spoštuje in brezobzirno odide k drugi. Človek, ki si želi graditi odnos, se tega loti precej drugače, pogovori se s partnerjem, mu da vedeti, da si želi ostati z njim, pove, kaj potrebuje in pričakuje od odnosa... Težko bosta gradila prijateljski odnos, saj si vi želite več, on pa je z eno nogo drugje, to pa je daleč od prijateljstva.

Draga pomladpoletje, zavedajte se, da tu niste nemočni, poskusite se za nekaj časa ukvarjati s sabo in otroki, ne pa z njim. Namenjate mu čisto preveč energije in se s tem praznite. Tisto ljubezen, ki jo usmerjate vanj, preusmerite vase, razvajajte se, privoščite si kaj lepega, poskusite se vsaj malo družiti s prijatelji... Ne dajte se prepričati, da ste vi krivi za vse in začnite postavljati meje. In še enkrat bom napisala: zaslužite si spoštovanje in ljubezen, odločitev je pa vaša.

Veliko poguma in vse dobro vam želim:-)
Nevenka