Pred kakšnimi 3 leti se je končala zame zelo pomembna in resna zveza s fantom, s katerim sem bila od svojega 20 leta do skoraj 25-ega..
zadnji dve leti sva tudi skupaj živela, najprej z ostlaimi študenti, nato zadnje leto pred razvezo pa v najemniškem stnaovanju...niti pol leta ni minilo skupnega življenja v najemu, pa sem doživela zlom, ... izgorelost psihično in fizično...
že pred tem sem slutila d anekaj ni v redu v tej zvezi ker sva bila prve tri leta zelo povezana-živela sva v tako imenovani simbiozi-kar definitivno ni zdrava odrasla zveza-cel čas sva tičala skupaj...bila sva ENO....
mogoče zato je mene to psihično tako zelo vrglo s tira ko sem opazila da ta ENOST razpada...sem se vrgla v delo, razne aktivnosti da bi se zamotila..na koncu pa je tako daleč prišlo da sem doživela dokončni kolaps...padla v depresijo...
v času ko mi je bilo najtežje je fant predlagal PAVZO in nato po nekaj mesecih tudi dokončno RAZID...
po zvezi sem se nekaj časa dobro počutila, nisem čutila tako zelo bolečino ob izgubi, mogoče tudi zato ker sem bila še pod vplivom antidepresivov...in sem bila nekako otopela...
Da nadaljujem....po prenehanju jemanja AD-jev sem začela premlevat in predelovat preteklost...najinio zvezo in vse..
Vsakič ko se spomnim nanj me zaboli, če govorim o njem s kakšno kolegico katera ga pozna ne morem brez solz..takoj me stisne-taka bolečina in jok...obtožujem sebe, včasih sem jezna nanj, najraje bi ga sovražila, samopomilujem se ampak to so vse faze prebolevanja..in se mi zdi da niti eno fazo še nisem do konca predelala in vprašanje če bom kdaj...
prosim če mi lahko kdo pove kako to da še po 3 letih tako čutim...kako naj predelam stare zadeve in zakaj se bojim stopiti v novo zvezo...
Ne želim si več z njim zvezo, nočem ga srečati...boli me pa še vedno...
Hvala za vse komentarje
