Ponovno odkrijte sebe!

[mishka]

pozdravljeni!

stara sem 20 let. zadnje 3,4 mesece preživljam najtežje obdobje do sedaj. velika sem 173 in trenutno imam 63 kg. od 15. do 19.leta sem imela fanta, takratnem razmerju sva oba rada dobro jedla in se tudi dobro zredila (jaz sem se takrat iz 60kg na 70kg), zato sem se lani za novo leto odločila hujšati. Ker sem bila vedno trmasta, sem se tudi z močno voljo in trmo zagnala v to. Odločila sem se za beljakovinsko dieto, ki sem se je držala zelo zelo strogo, čisto vsak dan sem bila tudi na fitnesu in kile so se začele topiti zelo zelo hitro. z fantom sva kmalu prekinila, vendar sporazumno, kljub temu da je bilo najino razmerje zelo živahno, saj je bil čedalje bolj problematičen. V šoli sem bila zelo pridna in zagnana... delam tudi že od 15 leta in sama skrbim za svoje finance (avto,registracija,telfon,oblačila,dopust,...), lani med poletjem sem si našla še eno službo, tako da sem delala 2 službi in še nekje sem pomagala občasno. Še vedno sem vsak dan športala(čedalje več, v enem dnevu sem bila lahko 1uro na fitnesu,kolesarila in še na planini sem bila) in med poletjem tudi veliko žurala. nekako sem imela energije za vse:) kar mi je takrat ugajalo! ...Včasih pa nisem pojedla čisto nič. no poleti, ko smo žurali, sem mogoče malce dvignila spet kilce,ko pa se je spet začela šola, jedla nisem nič. oz. prvič ob 6 uri recimo... Kljub začetku šole, sem obdržala obe službi, zraven sem se učila, imela praktični pouk v bolnišnici, športala in nič jedla, ...zaradi tega sem tudi izgubila sem menstruacijo...ker sem bila suha pa sem bila zelo samozavestna.(jeseni sem imela 52,53kg) prej sem se branila fantov, saj sem bila odločena da ga ne bom imela. proti koncu leta sem spoznala fanta...začel se je trudit okoli mene in moja čustva so postala tako močna, da ko je šel domov, sepravi stran od mene sem dobila kot nekakšen napad panike (takrat se spomnim da sem se doma usedla na kavč in nisem vedla kaj se mi dogaja:) -tako zaljubljena še nisem bila)...vsak dan sva bila skupaj, šla v kino, se pogovarjala (vendar nikoli o preteklosti, samo nekaj na hitro...),... tudi dopust po novem letu sva preživela v tujini pri njegovih sorodnikih, s katerimi sem se ujela super. takrat prvič v življenju nisem mislila na nič, nobenih skrbi, čisto sproščena, seboj sem imela knjige za šolo in lahko sem se učila tudi 5 ur skupaj, pomagala sem njegovi babici, dediju, kar me je zelo veselilo:) tam sem tudi malo začela spet dobro jesti:) ko sva se vrnila, sva zopet cele dneve preživljala skupaj, 2x je odšel za 7dni na priprave, ker je profesionalni športnik...ko se je drugič vrnil se spomnim, da ko sem ga šla iskat mi je bilo to odveč. sliši se grdo, vendar mi je nekako začel iti na živce. sicer sem ga imela rada, lepo mi je bilo kadar sem bila ob njem. non stop sem ga vozila naokrog, pripravljala za jesti, vsak dan ga nekaj boli, zato je tudi veliko slabe volje....pozabila sem nase, nehala sem se ukvarjat s športom, ocene so šle navzdol (vendar sem na koncu vse izpite opravila), začela sem biti vsak dan slabe volje. pustila sem eno službo in tudi tisto kjer sem pomagala občasno, da se bolj posvetim šoli. naj omenim še, da sem bila s fantom na začetku iskrena, vesela sem bila da je bil on zadovoljen, da ga osrečujem in tudi on je bil zelo navdušen nad mano, imel me je resnično rad, ...začel pa se je problem, da se on ni znal pogovorajat o osebnih zadevah, npr. o občutkih, . ko je šlo kaj narobe, ko je bil zelo žalosten sem ga vprašala kaj je, mi je odgovoril z "nič", kar je mene zelo prizadelo, nisem mogla zaspati, ker sem si v glavi naredila črn scenarij, da sem jaz kaj kriva, ali pa da je začel misliti o bivši punci (ker sem tudi jaz začela veliko razmišljati o bivšem fantu), pa naslednji dan se je naredil kot da ni bilo nič, kot da je vse vredu...ja pa ni bilo zame!!!povedala sem kako me je skrbelo, po smsu mi je napisal da ima pravico biti slabe volje in razlog,nato pa prišel k meni v službo:) ...potem pa se je začelo čedalje slabše z mano! spomnim se, da sem 2 dni cel dan porabila za štetje kalorij, cele dneve sem prebirala o dietah, začela sem bruhati ...ko sem prvič v tem letu pojedla makarone sem se počutila grozno(ravno danes je 1 mesec odkar tega ne počnem več, odkar sem se tudi zredila za 5 kg, ker sedaj jem preveč in se mi zdi da se prenajedam, rada pojem vsak dan veliko sladkega, vendar nimam občutka sitosti, oblačila pa so premajhna,odpadel mi je tudi del zoba zadaj...) ...no takrat so me tudi začeli boleti jajčniki, nisem mogla niti vstati, samo jokala sem...fant me je vprašal kaj je narobe in odgovorila sem mu z "nič"...potem sem nekako shodila, vendar sem nadeljevala z dietami in občasnim bruhanjem(naslednji dan je bil mučen...poležavala sem na kavču, se počutila grozno), vem pa da sem začela hrano tlačiti vase, ko me je nekaj naredilo živčno. to sem počela 3x na teden....začenjalo pa se mi je zdeti tudi to čudno da že preveč dolgo traja ta moja slaba volja in izguba energije. prej sem bila energična, živahna... potem sem imela tudi prometno nesrečo... nato sem čedalje huje tonila in padla v težko depresijo. občutki so bili naravnost grozni, sama sebi sem se zdela ničvredna, da ne zmorem nič, da sem grda, totalno nesamozvestna, brez energije, dobila sem apetit. sprva sem hotela sama rešiti to in sem bila tiho. ker pa ni hotelo minit, sem šla do fanta in zbrala pogum ter mu povedala, da imam čudne misli in če je opazil da sem se kaj spremenila,da sem veliko slabe volje? pa je rekel, da je z mano popolnoma vse v redu in, da je imel on veliko hujše težave (sedaj vem, da je tudi sam bil v težki depresiji), no letnik sem dokončala, vendar sem na izpite hodila z groznim izrazom na obrazu, z strahom, pa sem vse opravila...fanta sem začela odrivati stran od sebe, postala sem apatična, cele dneve sem bila doma, babici pa sem zaupala kaj imam v glavi,kakšne so moje misli... postalo me je tudi strah prihodnosti?! kako bo z mano, kaj bom v življenju, če bom sploh pršila na željeni faks,.....mami je bila takrat na potovanju mesec dni,vendar ni vedela...tudi očetu (ki ne žvimo skupaj) sem povedala. ker pozna fanta in ga je imel rad, se je bolj kot ne takrat osredotočil na to, da midva ostaneva skupaj in naj se jaz skuliram rajši.... ko se je mami vrnila in je videla v kakšnem stanju sem, po svetu sem hodila kot zombi, tako me je spravila k zdravniku, ta pa mi je predpisal zdravilo asentra. sprva sem čutila malo stranskih učnikov, vendar me je spravilo ven iz tistih groznih občutkov... od domačih dobivam popolno podporo, vendar se vsi zelo sekirajo zaradi mene!!!!!!!(živim z prababico,babico,mami,dedijem)....fanta pa sem še nekajkrat odrinila stran od sebe, pa sem zopet začela razmišljati o njem, tako da je prišel nazaj, pa ga zopet odrinila...tako da se je počutil grozno, vendar ni vedel da sem v depresiji in da sem kdaj sploh imela probleme s prehrano(to ne ve nihče,razen najboljša prijateljica,vejo samo za beljakovinsko prhrano). dobil je dopust in šel v tujino za 14 dni, preden je odšel sva se objela, poljubila in ostala v stikih...pogovarjala sva se na internetu in od tam mi je povedal, kaj ga je zmotilo in da bova vse rešila, da je to kar se je zgodilo zapravilo samo mesec dni skupnega življenja in da se da vse popravit...potem pa je malo se začel izogibati in dobila sem čuden občutek. čeprav so me seveda cel čas občutki v depresiji varali, oziroma se vsakih 5 minut spreminjali, z mojimi spreminjajočimi grdimi mislimi,je bil ta občutek da je spoznal drugo bil realen;) ko je prišel nazaj, sva se dobila, in prišla sva do tega da se pogovoriva kaj bo z nama...rekel je da bi bil rad še naprej z mano, vendar da še malo počakava,...rekla sem da ne vem kaj se je zgodilo nazadnje, da se je nekako izmikal ko je bil na dopustu in prišla sem na to ,da sem bila pri zdravniku, takrat pa se je izkazalo, da ni vedel da sem padla v depresijo...povedal je,da je bil tudi on in da me razume...naslednje dni me je vabil na kosilo, sladoled, imela sva se lepo...potem pa sem odkrila drugo punco iz tujine...danes je bil zadnji dan mature.ne vem kaj naj pričakujem.na prvih dveh izpitih sem bila čisto brez vsekakršne konceentracije, pa čeprav ta dva predmeta drugače znam in jih imam rada,nisem mogla popolnoma nič, sedaj že pol leta in več ne žuram, že 3 mesece ne grem nikamor, ležim doma na kavču, utrujena sem, samo jem, zredila sem, ne paše se mi družit z nikomer od prijeteljev (pa vem,da imam zares dobre ljudi okoli sebe),ne da se mi v službo,čeprav nimam nič težkega za počet, pogrešam tega fanta, sekiram vse domače, ne da se mi zrihtat kot včasih(le za silo) ,skratka ne vidim več smisla da živim...NE VEM KAJ BO Z MANOOOOO:(

[mishka]

naj dodam še, da vem, da nisem najbolj boga na svetu in se zavedam, da so ljudje, ki imajo in so imeli veliko hujše težave v življenju. vem da bom zmogla, samo ne vem še kako? ironija je tudi, da so vedno prijatelji hodili k meni po nasvete in sem bila vedno na voljo, ko je imel kdo težave in bla pripravljena pomagati, saj sem veljala za tisto ta močno, ki zna razločit KAO kaj je prav in kaj je narobe, zakaj se bomo sekiral in za katere stvari se ne bomo sekiral...tud preteklost, glede staršev (obstajajo stvari, ki sem jih zvedela veliko prekmalu, pri 13 letih) sem se sama naučila sprejeti in sicer na tak razumljiv način, da ne smem obsojati nikogar saj ne vem kaj je za tem, oziroma kako se je takrat počutil in zakaj je naredil to kar je,skratka da vsak dela napake. razumem se odlično z domačimi (bolje se res ne bi mogla) tudi mama je najboljša na svetu, le 18 let starejša od mene:) ...že od nekdaj sem res rada pomagala drugim, odločila sem se da bi študirala socialno delo in bi delala v kakšnem zavodu ali psihoterapijo... potem pa se je začelo dogajat vse to...zdej lahko študiram na sebi, jst si res želim nazaj, tisto nasmejano, energično, zagnano, pozitivno punco, ki uresničuje svoje sanje, ne pa pesimista, brez energije, brez volje do življenja, nedružabno... SKRATKA EN KUP TEŽAV SEM SI NAVLEKLA :/

[mishka]

vsak dan je hujše.vsak dan je bol brezvoljen in nič se mi ne da več in ni mi več za živet.

[Darja]

mishka, živjo.

Kljub vsem težavam, s katerimi se soočaš, sem vesela tvojega poguma, da si z nami delila svojo zgodbo, predvsem pa tvojih razmišljanj in samospraševanj. To je velik korak naprej k iskanju rešitev in odgovorov na tvoja vprašanja.

Kolikor sem razbrala, se velik del tvojega življenja vrti okoli hrane, kilogramov, diet. Ukvarjanje s hrano je velikokrat eden izmed načinov, s katerim rešujemo svojo čustveno stisko. Vse naše potrebe, želje, čustva, ki jih nismo znali/upali/zmogli izraziti ali zadovoljiti. In vsakič, ko se osredotočimo na hrano, se nam ni potrebno ukvarjati s seboj, z našo bolečino, s težavami. In začarani krog je sklenjen.
Ali gre v tvojem primeru za motnjo hranjenja, ne bi ugibala. Za diagnosticiranje je potrebna poglobljena anamneza, ki je mogoča samo preko osebnega stika. Predlagam, da se oglasiš v Svetovalnici za motnje hranjenja MUZA, kjer so specializirani ravno za tovrstne težave.

Ko se znajdemo v stiski, se velikokrat pojavijo depresivne misli, smo brez volje, energije, se oddaljimo od prijateljev, nekako ne znamo več osmisliti svojega življenja. Sebe, druge, svet okoli nas vidimo črno – belo, izkrivljeno, predvsem pa ne znamo realno oceniti pomen dogajanj v nas ali okoli sebe. Vpeti smo v neka prepričanja, ki so za nas povsem samoumevna, a včasih tudi nerealna. Napisala si, da si rada pomagala drugim … morda je prišel čas, da si tudi ti dovoliš, da nekdo pomaga tebi. Predlagam, da si poiščeš strokovno pomoč in skupaj s terapevtom poiščeta rešitve oziroma ustrezno pot iz začaranega kroga, v katerem se vrtiš. Moje izkušnje kažejo, da je mogoče okrevati, zaživeti bolje in znova postati tisto, kar si želiš; energična, pozitivna punca. Pot do cilja morda ni enostavna, zahteva veliko truda in vztrajnosti, ampak se je vredno potruditi!

Če imaš še morda kakšno vprašanje, mi lahko kadarkoli pošlješ ZS.

Želim ti vse dobro.
Darja