Pozdravljeni,
sem zaposlena, samska, živim pri starših, sem edinka in zaradi tega sem nase prevzela vso družinsko težo in odgovornost. Ne vem kdaj. Sproti ... Pred kratkim je mama doživela nekaj srčnih napadov in jaz seveda takoj pomislim na najslabše. Od takrat naprej ne zmorem več nekega mirnega življenja. Na meni je strašna teža. Zmoti me vsak šum, sem v nenehnem pričakovanju, da se bo napad ponovil. Skozi glavo mi švigajo same težke misli o prihodnosti, kako bo, če bo. Kaj če umre, kako bo prenesel oče itd. Nimam obstanka. Težko se skoncentriram. Stvari, ki so me prej veselile, me zdaj mogoče kvečjemu malo razvedrijo. Ali pa nič. Po značaju sem vesela in nasmejana, vendar zdaj ne več. Živim res v stalnem strahu. Enkrat se mi je zgodilo tudi, da sem jasno slišala, da je mama v sosednjem prostoru vzkliknila, da ji ni dobro. Stekla sem tja, ona pa je mirno reševala križanke. Tudi nekajdnevni oddih zunaj doma mi ni koristil, saj sem vse nesla s seboj. Zavedam se, da taka paranoja ni normalna, vendar res ne vem, kaj naj ... saj mi nobeno prepričevanje ne koristi.
Polona