Ponovno odkrijte sebe!

[nina29]

Pozdravljeni!
Imam problem, nad katerim sem zadnje čase zelo presenečena. Odprl se mi je, ko sem razmišljala o svoji poklicni karieri, ki je- kljub moji visoki izobrazbi- ni. Sprva sem krivdo valila na gospodarsko- politične razmere, toda ob pregledu mojih delovnih izkušenj sem ugotovila, da sem imela veliko priložnosti za uspeh- uspeh se mi je dobesedno ponujal- pa jih nisem izkoristila. Kot da bi se bala uspeha oziroma kot bi mislila, da si ga ne zaslužim. Zato sem začela razmišljati o svojem življenju.
Danes se mi zdi moje otroštvo kot bi sanjala te dogodke- mogoče tudi zaradi mame, ki je veliko poudarjala, kako srečna družina smo in kako se razumemo. Moj oče je bil zelo nasilen in je brata tako tepel, da bi lahko govorili o zlorabi- dostikrat brez razloga. Kljub temu, da so to vedeli tudi sorodniki, ni nihče nič ukrenil. Spomnim se, ko so bili nekoč sorodniki pri nas na obisku- njihovi otroci so bili takrat stari prbližno toliko kot midva za bratom (jaz sem bila 4-5, brat 7-8) in ne spomnem se, kaj se je zgodilo, ko sem začela jokati. Oče je pritekel v sobo in začel brata brez vprašanja »mlatiti kot bika«. Stekla sem v kuhinjo in kričeča padla na kolena in zavpila: »Pomagite!«. Nihče se ni niti zdrznil. Sedeli so kot neki kipi kot neke hladnokrvne pošasti. In spomnem se samo, da je neki ženski glas brez čustev rekel: »Kaj se zdej dereš? Sej si sama kriva, ko vpiješ za vsako figo.« Ta odnos me je od takrat naprej vedno spremljal. Oče je tepel (zlorabljal) brata, jaz sem bila pa kriva za to. Mene je sicer tepla mama- bolj zato, da je uravnotežila krivico, ki se je godila bratu. Ampak ne tako močno kot oče brata.
Z leti je brat postajal vse težavnejši. Jaz pa sem se v šoli zelo trudila in dosegala lepe, tudi nadpovprečne uspehe. Dostikrat si je mama zasluge za moj uspeh pripisala sebi, v večini primerov pa je po pohvali potegnila na plan zgodbice o tem, kako je oče vedno tepel brata in kako je bilo meni vedno prizanešeno. To, da »se brata tepe, meni pa vse v rit porine« je postal že mit v družini in sorodstvu. In vsakemu mojemu uspehu so sledili občutki krivde, kako sem brezobzirna, da jaz prejemam pohvale, medtem, ko moj brat trpi. Ta odnos se je nadaljeval do pred dveh let (danes sem stara 29). Skuhala sem kosilo in mojemu očetu je bilo zelo všeč, kar je tudi jasno pokazal. Mama je postala tako ljubosumna, da je tekla k sosedi in potegnila na plan vse tiste zgodbice, ko je »oče brata tepel, meni pa vse v rit porinil«. Tako, da ko sem tudi sama prišla tja, sta me obe grdo pogledali. Zanalašč, ker sem skuhala dobro kosilo.
Zanimivo je, da sem do tistega dne tudi sama verjela v ta »mit«, tisti dan pa se mi je odprlo, da nikoli nisem bila kriva. Okrog mene so bili odrasli, ki so bili odgovorni, ki bi lahko preprečili nasilje, pa so krivdo zvalili na punčko, ki si ni mogla pomagati. Vse sem zmetala mami v obraz, ob priložnosti pa tudi sorodnikom.
Očetovo nasilje se je umirilo, ko sem bila jaz najstnica. Kot sem že omenila, je brat postajal vse bolj problematičen, pristal je tudi na trdih drogah. Takoj ko sem izvedela, da ima težave, sem najprej obvestila sorodnike, da bi mi pomagali pri reševanju. Ko sem o tem govorila mami, je zopet reagirala, kot da hočem bratu slabo in mi je metala v obraz, da tudi jaz pijem, kadim in hodim okrog (to, kar so počeli mnogi najstniki). Sorodniki so sicer prišli na nek intervencijski obisk a naredili niso nič. Odrasli so me tako zopet pustili na cedilu pri reševanju brata. Brat je bil na heroinu pet let, v teh letih sta starša gledala mimo njega kot da teh problemov ne vidita (kljub temu, da je med kosilom v đankijevskem kinkanju skoraj padel v krožnik in kjub temu, da so v naše stanovanje neprestano hodili čudni tipi, med katerimi je nekdo nekoč celo začel streljati). Kasneje sta mu sicer pomagala pri odvajanju a je zaradi prevelikega odmerka umrl. Za njegovo smrt se nikol nista čutila odgovorna- mogoče oče, ki je očitno v teh letih predelal občutke jeze. Mama pa nikoli. Kadarkoli je kazalo kaj na to, da je česa kriva, je zaigrala žrtev- češ, da je imela težko življenje (čeprav ne tako kot ga je naredila nama z bratom).
Verjetno ste opazili, da gojim občutke jeze do svoje mame. Dostikrat me je pustila na cedilu in skoraj vedno izkoristila moje zaupanje. V vsakdanu se normalno pogovarjava, tudi smejiva in šaliva a občutka, da ji lahko zaupam, nimam. Ljubosumje, ki ga čuti do mene je tako nenavadno, da bi ga lahko primerjala z ljubosumjem, ki ga teenagerske prijateljice čutijo ena do druge. Gre predvsem za očeta, s katerim se nikoli ne pogovarjam, saj mama vedno posreduje med nama. Tako jaz očeta npr. nekaj vprašam, on je tiho namesto njega pa odgovori mama. Tudi ko gre za kakšne večje dogovore, mama posreduje tako, da midva z očetom »sodelujeva« v kakšni stvari ne da bi sploh spregovorila eno besedo. Vedno je obtoževala očeta, da se noče počutiti kot del družine a obenem ga je iz družine vedno izključevala in nama ga z bratom opravljala, kljub temu, da sem ji rekla naj tega ne počne, saj je imel brat velike težave pri oproščanju tega, kar mu je oče v otroštvu delal.
Sicer sem želela samo vprašati, če je moj poklicni neuspeh povezan z dogodki v mojem otroštvu pa sem nekako zašla še v druge smeri. Moj obrambni mehanizem je očitno zelo močan, saj ko gledam nazaj, se čudim, kako sem lahko to preživela, ampak sedaj se mi zdi, da me ti dogodki »lovijo«. Ne samo v poklicni karieri, ampak tudi v zasebnem življenju, saj težko ohranjam lepe in pozitivne odnose z ljudmi. Moja sumničavost, občutljivost in nihanje razpoloženja odženejo dobesedno vsakega moškega, prijateljice, o delodajalcih pa bolje, da ne govorim. Mislite, da bi mi psihoterapija pomagala, da si povrnem samozaupanje, samozavest in občutek vrednosti?

[Nevenka]

Pozdravljena, Nina, tvoja zgodba me je precej pretresla. Res si imela precej težavno če že ne travmatično otroštvo in verjamem ti, da se tvoja preteklost pozna na odnosih, ki jih gradiš v odraslem obdobju. Težko rečem, kaj se pravzaprav dogaja s tabo oz. zakaj ne uspeš v poklicu. Včasih kdo v otroštvu sklene, da v življenju ne bo uspešen, razlogi so različni, lahko se tudi na nek način kaznuje. Seveda so to precej nezavedni mehanizmi. Ravno tako kot sprejmemo t.i. prepovedi kot so "ne zaupaj", " ne bodi čustveno ali telesno blizu v odnosih"... in še marsikaj. Psihoterapija nam omogoči, da ugotovimo, kako je naša preteklost vplivala na našo sedanjost in zakaj se v določenih trenutkih obnašamo neprizanesljivo in celo škodljivo do sebe. Te vzorce ozavestimo, potem pa počasi spreminjamo in jih zamenjujemo z načini vedenja, mišljenja in čustvovanja, ki so za nas koristni in prispevajo k rešiti naših problemov. Seveda ta proces zahteva precej dela na sebi in tudi časa, prinese pa veliko olajšanje. Pravimo, da se na nek način najdemo in na novo zadihamo.
Toliko na kratko, za kaj več bi te pa morala veliko bolj poznati, ker si pravzaprav zelo malo napisala o tem, na kakšen način te preteklost ovira v zdajšnjem življenju.

Želim ti prijetno nedeljsko popoldne
Nevenka

[nina29]

Hvala za tako hiter odgovor. Težko pravzaprav povem, kako se moja zgodovina zrcali v vsakodnevnih odnosih, ker so v večini primerov ljudje tisti, ki odidejo stran. Očitno v njih zbujam čudne, neprijetne občutke… Skozi moje otroštvo in mladost mi je v veliki meri pomagalo sanjarjenje, kar pa je prineslo tudi nerealna pričakovanja od ljudi in življenja. Kaj ljudje občutijo ob meni lahko samo ugibam ob njihovem vedenju. Dozdeva se mi kot da sem z ljudmi vedno v nekem tekmovanju (česar ne delam nalašč) a da v igri vedno izgubim. Tudi delodajalca sprva vidim kot avtoriteto in se zelo trudim in vedem ustrežljivo, potem pa kot bi nekaj počilo v meni, se temu uprem in začnem z njimi na nek način tekmovati (v smislu besednega dvoboja, merjenja sposobnosti), česar pa delodajalec ne mara. Tega seveda ne delam nalašč. Na razmišljanje o mojem otroštvu me je predvsem napeljalo dejstvo, da kadarkoli sem na delovnem mestu dosegla kakšno pohvalo, sem se izpridila, je moja delovna storilnost upadla. Zato sem začela razmišljati, da je v otroštvu pohvala bila vedno pospremljena z občutki krivde, ki mi jih je vcepljala ljubosumna mama ob mojih uspehih.

V odnosih z ljudmi reagiram kot da nisem odrasla, pesimistično in pusto, v prijateljicah zbujam neko čudno sovraštvo, moški pa me verjetno dojemajo kot težko in kompleksno osebo. Zdi se mi, da nehote v ljudeh sprožam odklonilni odnos (tudi v ljudeh, ki so načeloma prijazni in ustrežljivi). Sicer se nameravam dogovoriti za obisk pri tukajšnji psihologinji.

[Nevenka]

Mislim, da si kar dobro analizirala svoje vedenje. Ljudi, ki so tekmovalni, uspešni in izgledajo močni, drugi obravnavajo kot nedostopne in vzvišene, se jih skoraj malo bojijo in se v njihovi družbi ne počutijo prijetno. Navadno je tako, da nas drugi lažje sprejmejo šele takrat, ko pokažemo svojo ranljivost in mehkobo. To pa je včasih težko, še posebno, če imamo težave z zaupanjem. Vem, da si v otroštvu osvojila neke vzorce vedenja in razvila svojo obrambo, da te ne bi kdo prizadel. Navzven si videti močna, navznoter pa se skriva zelo prestrašena in žalostna mala punčka, ki si želi, da bi jo imeli radi, obenem pa boji to pokazati, ker se boji zavrnitve. Tako ostaja zelo sama z veliko potrebo po bližini in toplini in še večjim strahom. Delo na sebi ti bo, upam, prineslo še večje zavedanje, kaj se dogaja, kaj potrebuješ in česa te je strah in ti globoko v sebi povečalo varnost in zaupanje vase.

Bodi lepo
Nevenka

[nina29]

Neverjetno, kako ste z vsakim stavkom zadeli žebljico na glavico. Še posebej del o osamljenosti, saj se s tem problemom zelo borim. Čez dan se nekako zamotim z delom in s svojimi sanjarijami, zgodaj zjutraj in zvečer pa me popade takšna žalost, da se mi zdi, da se mi para srce. Najlepša hvala za vaše prijazne in motivirajoče odgovore. Lep dan!