Po dolgem času in po tem ko sem dolgo časa poskušala težave rešiti sama sem se končno odločila da prosim za pomoč.
Stara sem 18 let in pred tremi leti mi je umrla mati - storila je samomor za kar sem dolgo krivila sebe. Ko sem obiskovala psihologa mi to ni veliko pomagalo saj so me vsi samo skušali prepričati da ne smem narediti samomora - na kar takrat nisem nikoli pomislila. Kasneje so se začele kopičiti različne frustracije in posledično so začele moje ocene padati - zadnji dve leti sem imela obakrat popravni izpit iz matematike čeprav prej nisem imela nobenih težav. Začelo se je ko sem se preselila k starim staršem - Moja babica je zelo zaščitniška in hoče da je vse po njenem - ko sem šla v srednjo šolo sem sama želela iti na gimnazijo ona pa je želela da dobim službo torej da grem na poklicno šolo in čimprej dobim delo - ker takrat še nisem vedela kaj želim početi v življenju sem se sprla z njo in končno šla na gimnazijo - že takrat mi je ves čas govorila da ne bom naredila letnika in šole ker sem "preneumna" - Mami me je vedno podpirala in mi govorila da lahko naredim - Ko sem dobila prvo enko v prvem letniku je bila mami tista ki mi je govorila da se to zgodi vsakemu in da ni nič hudega - bom pač popravila medtem ko se je babica začela jokati in govoriti kako ne bo nič iz mene. Stvari so postajale slabše iz leta v leto - v drugem letniku je mami ponovno zapadla v odvisnost od alkohola in na koncu tudi obupala
Ko sem se preselila sem pomagala kolikor sem lahko medtem ko je mama vsem govorila kako nič ne pomagam pri hiši in kako se nič ne učim. Ko je prišel zadnji letnik sem povsem izgubila motivacijo - želela sem se naučiti igrati kitaro ampak ker so vsi doma govorili da mi ne bo uspelo nisem niti poskusila, želela sem pisati romane ampak so mi vsi govorili da ne bom dobila nič denarja od pisanja. Nato je prišel čas za odločitev kam na faks- odločila sem se da grem na angleščino in zgodovino - babica se je takoj začela smejati, kakor se smeje med vsakim resnim pogovorom in govoriti da mi tako in tako ne bo uspelo ker sem preneumna - in da ne bom dobila službe - ona je želela da bi šla na šolo za računalništvo - vendar pa je tam poudarek predvsem na matematiki. Torej ko je prišla odločitev za faks sem se vpisala tam kot sem sama hotela vendar mi v prvem roku ni uspelo ker sem imela ponovno popravni izpit iz matematike, saj sem čez leto povsem popustila. Šla sem na drugi rok mature za kar sem se pripravljala večino poletja - poslala nisem niti nobene prošnje za delo ker sem hotela ves čas posvetiti maturi. Niti v drugem roku mi ni uspelo. Babica mi je ves čas govorila da se nisem dovolj učila in da naj se prijavim na naslednji rok ker tako ali tako nisem naredila. Hkrati sem se začela tudi zatekati k računalniku - slaba navada vem - ampak na nekaterih straneh včasih najdeš tujce ki ti pomagajo bolj kot lastna družina - Ko sem žalovala za mami - kar se dogaja še sedaj so bili oni tisti ki so mi govorili da je v redu in da bo še vse dobro - oni so bili tisti ki so me podpirali medtem ko mi je moja družina govorila da naj grem naprej in da mami ne bo nazaj. Danes je eden tistih dni ko ne morem več - Poskušala sem se resno pogovriti z družino nazaj pa sem dobila samo smeh in "da so oni tisti ki skrbijo zame jaz pa sem samo "gost" v tej hiši torej nimam pravice govoriti kaj želim" - Šli smo do šolske psihologinje ki mi je povedala da se bom morala sama učiti in da bi bilo dobro iti na kašen tečaj - takoj ko smo prišli ven iz šole se je začelo - solze in babičino govorjenje da sem zguba, da vsi govorijo da mi ne bo uspelo potem pa je začela ukazovati na kateri tečaj moram iti in kdaj in kako se moram učiti (vsako dopoldne od sedmih zjutraj do opoldne) ko pa smo prišli domov je začela govoriti da tako in tako ne delam nič na računalniku in da ga bodo izklopili ker sem preveč časa na internetu. Potem je začela s tem da če nisem naredila v tem roku potem tudi v naslednjem ne bom - kar me je močno potrlo ker začnem tudi sama verjeti da mi ne bo uspelo če mi nekdo ves čas govori da mi ne bo uspelo. Zadnje čase se mi dogaja da se moja čustva hitro spreminjajo - od veselja do jeze in žalosti - ko pa se želim pogovoriti s komerkoli v družini babica ponavadi začne vpiti name brez razloga kar na koncu pomeni da začnem tudi jaz kričati, saj me drugače sploh ne posluša- potem se vmeša dedek ali kdorkoli drug v družini in začne se prepir - češ da samo iščem pozornost in da tako in tako ne morem imeti nobenih problemov. Imate mogoče kakšen nasvet kako naj najdem skupni jezik z družino in kako naj začnem pogovor brez da bi vmes izgubila potrpljenje in začela vpiti? Postalo je že tako težko da sem se želela poškodovati ali celo umreti samo zato ker imam zadnje čase občutek da sem vsem samo v napoto in da sem res samo nekakšen gost v tej družini =( Moja babica me prav tako ves čas primerja z ostalimi - recimo z različnimi sorodniki ali prijatelji kar mi gre zelo na živce - recimo ko je rekla da gre neki moj sorodnik na kovinarsko šolo zato ker se zaveda da bo samo tako dobil poklic pa čeprav ga študij ne zanima - torej bi jaz morala narediti enako. Vseeno kolikokrat sem ji povedala da ne maram primerjanja - ne posluša in še vedno dela enako. Ko ji povem da tega pač ne maram se dela da je pozabila na najin "resen pogovor" in začne govoriti da lažem. Ko sem izvedela da nisem naredila mature sem jo prosila da tega ne govori naokrog vendar je kljub vsemu to takoj povedala nekim sorodnikom češ da so jo vprašali in ni mogla reči ne. Vsem govori da ne delam nič drugega kot "visim na računalniku" - pa čeprav sem večino poletja prek računalnika iskala počitniško delo in študij ki bi me zanimal in mi hkrati pomagal najti delo. Zavedam se da veliko frustracij najbrž izvira tudi iz otroštva. Oče naju je z mamo zapustil skoraj takoj po mojem rojstvu in si ustvaril novo družino od takrat pa sem z njim govorila samo dvakrat. Moja mami si je našla novega partnerja, ki je sicer dober človek vendar pa je njegova slaba stran da pije. Kadar ni pijan zna biti odličen oče in nanj sem se vedno lahko zanesla če sem potrebovala kakršnokoli pomoč. Vendar pa so težave nastopile vsakič ko je pil - takrat je moralo vedno biti vse po njegovem - kar se je zapičil to je dobil - Če se je odločil da moram pomagati pri kakšnem opravilu (pa čeprav je bilo že narejeno je moralo biti še enkrat) pa čeprav je bil naslednji dan pomemben test sem morala pomagati - če nisem me je začel zmerjati da sem debela in grda (kar me na srečo ni nikoli posebej prizadelo). Spomnim se tudi da je včasih ko je bil pijan dobil glavobol in če je kdo takrat v bližini njega karkoli glasno rekel ga je nadrl in če je imel na mizi hrano jo je z veseljem zmetal po tleh - kar s posodo seveda. Spomnim se tudi da mi je redno izklapljal internet medtem ko sem delala za šolo - mami pa je jemal ključe od avtomobila za vsako malenkost - za katero je bil ponavadi kriv sam in nihče drug. Včasih se je opravičil, vendar je bilo to redko. Posledično je začela piti tudi moja mami - sicer jo je podpiral pri odvajanju vendar se sam za to ni nikoli odločil ker ni priznal da ima težave. Včasih sem se ga celo bala ko je bil pijan - najbolj se spomnim nekega dogodka - imeli smo kosilo in po kosilu me je mami prosila da naj stepem smetano za sladico - ker smo imeli mizo v kuhinji sem začela delati ko je začel vpiti da sem preglasna nato pa je vzel lonček v katerem so bile vilice in vse skupaj vrgel proti meni - takrat bi se lahko močno poškodovala vendar me je na srečo zgrešil. Ponoči je imel včasih epileptične napade za katere pa nisem vedela saj mu je večinokrat pomagala mami. Nato pa je tudi mami začela dobivati napade in takrat sem se naučila hitro reagirati- poklicati reševalce nato pa teči po sosede ki so nam pomagali - spomnim se celo da je mami enkrat padla z balkona v prvem nadstropju - zato ker je pila in ni bila sposobna presoditi razdalje - na srečo se je končalo samo z rahlo modrico na čelu vendar me je bilo od takrat vedno strah da si bo kaj naredila - ves čas je govorila da "enkrat kmalu ne bom več imela mami" - vendar je nisem resno jemala. Vendar me je bilo strah njenih napadov in še sedaj po njeni smrti se ustrašim vsakič ko slišim da kaj poči da je imel kdo kakšen napad ali karkoli podobnega. Od takrat sem imela tudi nekajkrat težave s spanjem saj se včasih zbudim in mislim da moram iti pogledat če je vse v redu - pa čeprav po tem ni nobene potrebe.
Nikoli nisem izvedela kako je umrla ker mi nihče ni hotel povedati ker "sem premlada" - kadarkoli sem kogarkoli vprašala se je obrnil stran in ni rekel nič - še to da je storila samomor sem izvedela tako da sem poslušala pogovor z duhovnikom ki je vprašal kako je umrla in je babica rekla da je naredila samomor. Na dan ko je umrla sva se ponovno sprli ker je bila pijana in je nisem mogla gledati take - stari starši so to ignorirali in kadarkoli sem jih v solzah klicala da je mami "nalita" in da ji je vseeno za vse (ko je bila pijana je večkrat skoraj zažgala hišo ker je puščala štedilnik odprt in večkrat je kam padla in se poškodovala - zaradi alkohola je posledično tudi izgubila službo ..) mojim starim staršem je bilo vseeno oziroma so to preprosto ignorirali in se obrnili stran ko sem jih potrebovala- ker to pač ni bila njihova skrb. Prepovedali so mi celo da jih kličem in da jih motim ker sem takrat živela pri starših pri starih starših pa naj bi preživljala samo vikende in počitnice. Takrat sem močno pogrešala stare starše saj so mi v osnovni šoli ko sem stanovala pri njih vedno pomagali in me podpirali - po mamini smrti pa so se začeli prepiri in različna obtoževanja tako da je mogoče da je njena smrt kriva za to. Glede obtoževanja za mamino smrt- potem ko sva se sprli sem zbežala k starim staršem (šla sem na avtobus in domov saj se z mami nisem bila zmožna pogovoriti ker me je povsem ignorirala) - nisem se niti poslovila niti ničesar - zvečer sem jo klicala vendar se mi ni oglasila niti po vsaj desetih klicih - šele kasneje sem izvedela da je bila takrat že mrtva. Še vedno me preganja to da bi se ji lahko vsaj opravičila in se od nje poslovila
