slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Moj čustveni dnevnik • Čustva, čustvena zrelost, čustvena inteligenca • Psihoterapija forum

Moj čustveni dnevnik

Čustva, čutenje, empatija, sočutje, obvladovanje jeze ... čustvena in socialna inteligenca.

Re: Moj čustveni dnevnik

Odgovor venerinsin sob. 29.jun.2013 10.27

tule bi mi pa prisel prav kak dolgorocni komentar, nasvet, namig....

zvestoba, nezvestoba:

zadnjic me je herr flick zbodel na eno boleco tocko:
pred nekaj meseci sva s punco stanovala v nekem stanovanju, kjer nobenemu od naju ni bilo prijetno. potem se je ona odlocila in naslednji dan odsla. pred tem je namigovala na to, da bi mogoce sla. ostal sem sam, zelel sem stvari premisliti pri sebi, kam bi sel, kaksen je odnos z njo... nisma se zmenila, da greva narazen kot par, rekla sva, da bova videla: njen stavek zadnji dan je bil: vse ob svojem casu... potem se nisva slisala kaksen teden, potem pa sva bila spet v kontaktu. vcasih mi je govorila, da me pogresa, ampak da ne bi bila skupaj z menoj kot partnerka. potem drugic ni tega nic omenila, me je zelela samo slisati. ob tem sem dozivljal veliko strahu, trpljenja, nisem vedel kaj je zdaj, mislil sem si, da ne ve tocno kaj govori. in sem cakal, vedel sem da "paseva skupaj" in da se zdalec najina vez ni zakljucena... scasoma sma se vedno vec pogovarjala po telefonu in ko sva prisla skupaj, je bilo kot bi bil prvic zaljubljen in tudi njej je bilo lepo. mogoce sem v tem casu spregledal to, da bi moral veckrat vprasati in POSLUSATI kako je njej zares, kako naju vidi... mogoce si imel prav, herr flick, da me ima za neko rezervo, za neko stalno oporo...
mislim pa, da je njen odnos do mene popolnoma fer, ce pomislim na to, kaksno zmedo imam jaz v sebi, ko jaz ne morem vsak trenutek natancno definirati, kje sva, kam greva, kaj cutim do nje (razen pogresanja)... in najvecja fora je, da ne morem to kar cez noc pri sebi razresiti.
poleg tega sem v preteklosti zveze z zenskami koncal tako, da me je zenska pustila, in ker po vec takih razhodih z razlicnimi zenskmi nisem vec zdrzal te bolecine razhoda, pogresanja, sem zacel iz glave brisati vse spomine, zacel sem se koncentrirati na tukaj in zdaj, nisem hotel vec hoditi po poteh, krajih, ki bi me fizicno spominjali nanjo. Najhuje je bilo, ko me je zapustilo dekle, za katerega sem cel cas odnosa (1 leto partnerski in pred tem 1 leto globoko prijateljski) cutil, da je to zenska mojega zivljenja. To dekle je bilo noseco, oba sva se neizmerno veselila otroka (mislim, da sem tudi pri tej punci precej spregledal to, kaj ona cuti, kaj si ona zeli), potem je odsla in mi prepovedala kakrsnokoli priblizevanje otroku ali njej. To me je tako zelo prestrasilo, da si nisem upal niti pomisliti vec nanjo. Zato sem ob vsaki misli, ki je prisla o njej, zacel misliti na kaj drugega, vecinoma na to kaj trenutno fizicno pocnem ali pa sem poslusal pticke, dez....................
posledice tega mojega izmikanja preteklosti so bile katastrofalne, saj sem vedno bolj bezal od vseh stvari, ki so me spominjale nanjo ali katerokoli preteklo dekle. to je prislo tako dalec, da si nisem upal obleci nobene obleke, ki bi me spominjala, pometal sem vse vredne in nevredne stvari s spomini v smeti, ce sem se po nakljucju kljub vsemu dotaknil kaksne stvari, sem imel obcutek, da so roke umazane, in sem si jih vcasih umil. nisem upal misliti na seks, 4 leta sem se izogibal zenskam, ker so se mi zdele "nevarne, umazane".
potem je v moje zivljenje po velikem nakljucju vstopila sedanja punca... tu se je pa zacelo dogajati in nastopile so bolecine, velika zmeda in obcutki nezaupanja. najprej sem se nekako zaljubil ali navezal nanjo. povedal sem ji vse iz svoje preteklosti, da imam sina, da sem udaril zensko, da sem bezal pred preteklostjo, da globoko se vedno cakam na zadnjo punco z otrokom, da bova prisla skupaj, ceprav mi je prepovedala priblizevanje. Povedal sem ji, da si ne upam biti z njo (s to, s katero sem sedaj), ker me je strah, da s tem preteklo (samohranilko) varam...
vse to sva si povedala...
povedala mi je tudi 3 stvari, ki se me se po dveh letih drzijo: da je 1.prevarala fanta, in mu 4 leta tega ni povedala, ker se ji je zdelo nepomembno, ceprav je danes spoznala, da ji je bilo ocitno zelo pomembno, ker jo je spremljala slaba vest, 2. da je njena mama skocila cez plot in skupaj z mojo punco 20 let skrivala skrivnost pred mozem (ocetom) in obe sta njega obsojali zakaj je tako ljubosumen (kera norost), 3. spala je z ogromno fanti za eno noc.

zdaj se v meni tepe, koliko imam jaz pravice zahtevati od odnosa, ce imam sam veliko stvari neposlihtanih. velikokrat nekako cutim, da iz mene govori preteklost, da to, da jo pogresam sploh ni nujno, da pogresam njo, temvec celo paleto potlacenih custev do vseh zensk, da vcasih sam ne vem, kaj bi, da nisem odgovoren, da si ne upam povsem navezati se, da kadar ona rece, da se ne more navezati povsem ponorim in si jo neizmerno zelim.....
me pa moti kot cloveka z napakami, nerazciscenostjo, da me je po tem, ko je odsla iz stanovanja enkrat poklicala, in ko sem vrtal, je rekla: rada bi se odprla zivljenju, in to pomeni, da ce kaksen fant, ki mi bo bolj vsec ko ti, vstopi v zivljenje, bom pac sla z njim in ti to povedala...... tako njeno razmisljanje me zelo plasi, ceprav mislim, da nimam pravice karkoli reci nazaj glede na moje nerazcisceno stanje, je pa vsekakor bolece...
je bolece zato, ker se mogoce sam globoko v sebi zavedam, da zadene na tocko, kjer jaz v mislih in custvih se zivim s preteklimi puncami, ne da bi to sploh vedel?? ne zelim biti rezerva... sem nacelen clovek in ce se odlocim biti z nekom, in mi na pot stopi dekle, ki mi je zanimivo, privlacno, se ustavim in premislim, kaj to pomeni, zakaj me ta toliko privlaci, kaj pogresam pri svoji, in svoji potem povem kaj pogresam... ne bom zdej kr skocu k drugi... pri njej se pa tega bojim...

po tistem telefonskem pogovoru, mi je naslednji dan obljubila, da mi bo ostala zvesta vsaj eno leto... sej to je zdej meni smesno. jaz pa sem obljubil, da se bom potrudil in nama zagotovil v redu financno prihodnost. in sem se res trudil, ceprav mi se zaradi mnogih zavrnitev to ni uspelo.

bojim se za vsako ko gre na pijaco s fantom, da bo zdej ta zanjo bolj zanimiv kot jaz in bo odsla. ce priznam, sem ta strah imel ze kmalu po zacetku odnosa, ko se je veliko druzila z nekim fantom, za katerega mi je kasneje priznala, da je bila vanj zaljubljena, kljub temu, da je bil on porocen, ona pa v vezi s svojim fantom...
potem sem se bal vsakega njenega stika s fanti... zdaj po tistem stavku, da je odprta za druge fante, me je pa se bolj strah...


kako torej DOLGOROCNO njo razumeti, sebe sprejeti, kako peljati naprej odnos, ki bo temeljil na varnosti, na zaupanju, ce sva oba zmedena ko 100 mater? kaj zahtevati od odnosa, kaj zahtevati od sebe, kako s tem hendlati, glede na to, da se zavedam, da za vse te zadeve rabim cas?

((herr flick, vidis, zato sem verjetno, preobcutljiv, ker sem vsaj 15 let bezal iz vseh custvenih odtisov ki so ostali po zlomljeni vezi, danes pa sem ponosen, da so custva sploh prisla nazaj v moje zivljenje, ceprav nimam nobenega nadzora nad njimi... pravzaprav se bojim imeti nadzor, da ne bi stvari spet potlacil v neke predale svoje psihe))

zacenjam slutiti, spoznavati, da najbolj potrebujem samo enega cloveka v svojem zivljenju:
in to sem jaz............
s seboj se imam lepo, znam poskrbeti da mi je dokaj prijetno, ne vedno... da uzivam v zivljenju.....
bojim se, da bom zdej, ko sem to napisal dobil udarec zivljenja, da me recimo punca pusti,
da bom videl, koliko resnice je v tem spoznanju...
kako naj bom sam, ko sem z drugimi ljudmi, kako naj poskrbim zase, ko sem v druzbi????? hmmmmm...........


hvala za kakrsenkoli dogovor
venerinsin
 
Prispevkov: 111
Član od: ned. 23.jun.2013 10.38

Re: Moj čustveni dnevnik

Odgovor venerinsin pon. 1.jul.2013 10.17

spet nova zadeva:
vceraj zvecer sem gledal film, kjer je bila prisotna prevara. vedno se izogibam takim filmom, takim temam. boli me, prevara mi je nekaj najhujsega kar se mi lahk v zivljenju zgodi. punci pa to ni tako grozno.
in spomnil sem se na stavek, ki mi ga je punca rekla: ves kaj, rada bi bila odprta zivljenju. kar pomeni? kar pomeni, da ne iscem novih fantov, vendar ce pridejo v moj lajf, ti bom povedala, ce se v koga zaljubim, takoj ko bi bilo vec kot prijateljstvo..........
in ta stavek mene boli..............
zakaj bi sploh gledala drugam?
si bila tako nezadovoljna z menoj?
zakaj mi nisi rekla adijo in je to to........... sej mogoce je jaz ne bo spustil........... zakaj sem tak?????
vse to je grozno....................
vso noc po filmu sem slabo spal,........ pustil sem si strah, se bolj sem pritiskal vanj, ledvice so me bolele, hotel sem, da vse pride na dan, pritiskal sem nase, spravljal sem se v pozicijo otroka v trebuhu, pa ni slo nikamor..... boli me, strah me je........
vem, da je velik del mene prizadet iz preteklosti, in da punca in njen stavek nimata toliko veze....
kako naj dam ta strah iz sebe???? nocem, da povzrocam se vec trpljenja v razmerju..... ali pac???
strah me je, strah me je prevare, zapuscenosti......... punci ne zaupam......... ceprav mi je zvesta, imam filing kot da se mi noce in ne more predati, kot da skos caka na kaj boljsega........
sem jaz isti????
cakam na kaj boljsega kot je ona???? se jaz ne predam????
kaj ce sploh nima veze s tem kar je rekla, kaj ce samo pritiska na gumbe, ki so ze v meni????
na gumb ko se bojim biti zapuscen?
na gumb ko nocem biti primerjan?
na gumb kjer ne maram konkurence?
na gumb, kjer me ljubljeni clovek (starsi) nonstop primerjajo z nekom in me ne morejo ljubiti zato ker sem?
zakaj ste me primerjali z bratooooom??????? zakaj sem moral biti odlicen v soli, zakaj ste me kaznovali ce nisem bil odlicen???????
kupili ste mi knjigo janeza jalena za rojstni dan, ko ste vedeli, da sovrazim branje, zato, da bi bil boljsi pri slovenscini, pa sem bil samo pravdober??????? zakaj sem dobil 2 kepici sladoleda, mlajsi brat pa tri, samo zato ker je bil odlicen??????
besen sem na vaju, zakaj sta me silila, da se ucim kot brat????? ce mi ni slo?????? zakaj sta me primerjala???? zakaj?????
on je imel pospravljeno sobo, jaz ne..... zakaj sta me silila da sem isti?????
zakaj se nisem smel pred blokom igrati z ostalimi otroci, ki so bili juznjaki?????? kaj je to tako slabega????? zakaj me nihce ne mara??? zakaj ne smem poceti kar me veseli?????? zakaj vaju moram poslusat?????
zakaj spustim cloveka tako blizu in me potem prizadeva???
zakaj sta govorila samo slabo o mojih prijateljih???
ce so meni vsec, pac to je to......... zakaj niso smeli prihajati k meni domov???? in ko sem sel jaz k njim, sta me kaznovala ali pa solala kaki so, da bi se moral uciti, da sem zabusant........

pocutim se kot zrtev, kot da je situacija brezizhodna, kot da nimam nic za narediti, kot da mam zavezane roke...........
zakaj?????? zakaj nisem takrat razmisljal s svojo glavo?????? zakaj sem padel na foro kazni????? zakaj sem padel na foro primerjanja.......?????? nisem zdrzal tega pritiska, da sem sam svoj, ker sta me skos spreminjala pra**ca, ..........
cesa me je strah??? nocem bit vec prizadet..... nocem bit vec prizadet..... prosim, kaj naj storim, da ne bom prizadet, kako mi lahko najblizji to delajo???????? sej vem, da se komu godi se neprimerno neprimerno slabse, pa vseeno trpim.....
kaj pa delam sebi?????? pustimo preteklost kaj delam sebi????
pustimo nedavno preteklost, kaj delam sebi???????
kako se mucim???????? s cim se mucim??????? se kaznujem s slabimi obcutki, zato, ker so mi stari nabili obcutek krivde, da nisem "pravi" s primerjanjem????
kje je moja svoboda prav zdaj?????? kje je moja svoboda prav zdaj???????????????????? :ideja!:
kot da si ne bi sam pustil, da bi bil svoboden, kot da morm na silo mislit slabo o tistih ki so me prizadeli, kot da me je nekdo izsolal, leta in leta izsolal, da morm mislit slabo o tistih ki so me prizadeli, kot da morm kovati nacrt kaj zdej narediti?????? mislis, da se ljudje ne spreminjajo????? mislis, da komu ni zal za krivice, ceprav si ne uopa priznati?????
boli me ko pr**ca punca reces, js vem da nisem nc slabega nardila, ne bom se krivila........ p**da ti materna, zakaj pa ne bi priznala, da ni bilo najlepse, brez da bi se krivila, saj obstoja tudi pot brez krivde, brez tega da kazemo s prstom, ampak zavedanje, da naredis napako, da ni prav, da tudi zate to ni prav... tebi pase ziveti na polovicnem stolu in cakati da se kak boljsi mimo pripelje?????????? je to res fajn obcutek, je to res obcutek svobode????? men se zdi da je to obcutek nadzora:::: mene opazujes ce bom nardil kako napako, in ce jo naredim imas potem alibi, da gres skakat drugam.......
pa zakj se tolk obremenjujem s tabo, ko vem, da ne prispevas bistvenega deleza za mojo bolecino, zakaj kr vrjamem, da se v tebi skriva odresitev, da ce bos ti taka in taka, bo vse ok????????????
zakaj ne bi odpustil???? cesa me je tako strah pri odpuscanju??????? da bom znova prizadet........
ampak potem sem pes do sebe in punce, ne dopuscam napak, prezim na vsako najmanjso napako....... zdi se mi velika kot svet............ pusti ljudi, pusti jih da delajo napake, cetudi tebi najbolj bolece, kaj imam od tega da jih obsojam sovrazim????????????? kaj imam od tega zares?????????? prezim nanje, nadzorujem jih s tem!!!!! :gledam:
zakaj , cemu je namenjen nadzor?????? da ne bi bil spet prizadet:: uf uf uf uf............... jao jao............ pa pomaga ta nadzor????? si kej manj prizadet????????? NE NE glih obratno je, bolj ko nadzorujem bolj me prizadevajo......... pusti jih.... let go......... nadzorujem: sem napet, zoprn, kdo bi ljubil takega???????? moram povedati kaj me boli, ne bom pa pritiskal, ker je brezveze: vsak trenutek imam svobodo, vsak trenutek lahk recem adijo, adijo, adijo!!!!!!!!!! :tek:

zdej mam slabo vest, ker punci kako uro in pol nisem odgovoril na sms, ker sem hotu bit iskren, iskreno sem bil pa jezen nanjo, razocaran, in kaj naj to pisem....... zdej me je strah, da se mi bo mascevala, ze tri dni deluje tako vesela, js sm pa precej u pi**di........ strah me je tega, da ko je ona u p**di, tut pise take hladne sms-e kot sem js zdej.......
sh**t pa sem spet u strahu......... spet panika, pa to ja nima konca, hud**ca :žleht: ......... iz ene stiske v drugo..... kje je izhod???????? kk naj zdej iz tega???? mogoce naslednic ko bo ona v stiski, pac bom razumel, da je razocarana, prizadeta..... tk ko js....... ceprav so neprijetni filngi, sej ce pomislim, kk se js pocutim, sej bi se raje bolje pocutil, pa se pac ne, nimam kontrole......... tk je tudi z njo, gotovo........ pac pride bed in nimas kontrole......... ze vem, lahk neki dobrega naredim zanjo............ zdej..........
vse zivljenje se mi ponavlja ena in ista stvar: neki nardim, ob cimer cutim da ni cist ok, da to delam, ceprav je to "ukvarjanje" s custvi, in pol ko naredim, mi je zal..............................
sem v osmem razredu, imam rojstni dan, starci bulijo v tv ves dan, sit sem tega, lusta se mi ven, poklicem prijatelja, da grema na tenis, stari so uzaljeni, ker vedno praznujemo skupaj, sem s prijateljem cel dan, mi je fajn, uzivam, hkrati pa mam mal slabega filinga, mogoce slaba vest, ki so mi jo nabili..........
pridem domov, se mama sploh ne pogovarja z mano, rece da sem jo prizadel........... globoko se spominjam tega dogodka, ko sem sel v svojo sobo, se naslonil na zid, in v sebi jokal.......... nisem vedel kaj naj naredim, zakaj se zdej mama muha, sem naredil nekaj slabega??????? potem sem sklenil, da sem naredil nekaj slabega, rekel sem si , da se bom poboljsal, in sem se opravicil mami naslednji dan...... vedno so me silili, da se opravicim za vsako jezo, ki sem jo naredil proti njima, za vsako napako, ki je bila napaka zanje.......... izgovor je pa bil: ves kaj vse naredima zate..... in poglej brata, kako je on priden...............
zdej se bojim puncine slabe volje......... kaj se mi bo zgodilo, se bo mascevala, bo hladna do mene??????????? ker sem naredil napako, napaka je, da sem gojil slabe obcutke do nje in nisem takoj odgovoril na sms..............
bom zdej dozivel mascevanje, se bo zdej zaljubila v koga drugega?????????????????? me bo tepla s tisino, s tem da bo ves dan pocela stvari in mi ne bo nudila nobene pozornosti.............
kot da noce biti konec tega neskoncnega kroga trpljenja................ brezveznega trpljenja...................
koga rabim v zivljenju, kdo je zares pomemben zame??????
kaj bom, ce bom sebi delal slabo?????
res rabim samoobtozbe? si res moram misliti, da se mi bo punca mascevala??? ne verjamem v njeno svobodo: mislis da je njej fajn mascevati se??? mislis, da je to njena iskrena zelja???? mislis, da je to njena svoboda??? mislis, da se ne trudi imeti se rada????? mislis, da ji je fajn, kar iskati okoli tipe, ker bo boljsi kot js?????
mislis, da bi to delala iz lastnega veselja do lajfa??????
:ne pa ne:
ji ne privoscim, da bi bila svobodna brez mascevanja, jo moram usmerjati v svojih mislih, dej prosim, mascuj se mi, tk sem slab, bodi moj mucitelj, ker to je tako lepa vloga, ki ti jo pripisujem, prosim muci me, jaz bom zrtev svojih napak, dajma igrati to igrico, tk je fajn................................


tole je pa ful lep smiley :poljubček: vsem nam ga zelim............ vsi smo borci za svobodo......... za ljubezen, ki nima vzroka, razloga, opravicila, zagovora, nic........................


hvala forumu, da lahko pisem......................
venerinsin
 
Prispevkov: 111
Član od: ned. 23.jun.2013 10.38

Re: Moj čustveni dnevnik

Odgovor venerinsin pon. 1.jul.2013 16.16

pogovor s punco:
vidim da prav obsesivno opazujem ali me ima rada, ali me se ima rada ali ne.......
ker potem ko bom vedel, jo bom jaz imel......
zakaj mi ni dovolj, da bi jo jaz imel.........
zakaj mi ni dovolj, da se vprasam kaj jaz cutim do nje, jo imam zares rad???
zakaj tolk obsesivno cakam????
zakaj toliko oprezam kdo me ima rad ali ne????????
sej vem, da je to pomembno, sam tolk pa spet ne..........
izcrpan sem od tega, da cakam, da opazujem, oprezam......
daj, bog, daj mi moc, da bom opazoval sebe, da bom cutil kaj jaz dajem sebi in drugim,
da bom imel moc, da mi bo to kaj mi drugi pocnejo bolj drugotnega pomena......
prosim, prosim, naj mi to postane drugotnega pomena..............
ker sem ujetnik......
ujetnik CAKANJA in OPREZANJA......
imam pogum, da se obrnem k sebi, da se oprem nase?????
da neham misliti, kaj mi drugi pocnejo, in zacnem misliti na to, kako si sam
izpolniti dan, kako se imeti rad in druge........imam pogum??
zakaj se toliko sramujem ce sem slabe volje???? kot da si ne zasluzim ljubezni v takem stanju???
to je bedarija......... ce ne napadam drugih v slabi volji........
ce pa napadam, potem pa ja.............................................................................
bog daj mi moc, da dopustim drugim, da delajo napake, cetudi me bolijo,
ker je manj bolece to, kot stalno oprezati in biti jezen na to ko jo naredijo..........
daj mi moc za odpuscanje....... pravo odpuscanje, pozabljanje preteklosti, da jo spustim.........
ker me dusi danes..............................................

ciao, dragi forum.
venerinsin
 
Prispevkov: 111
Član od: ned. 23.jun.2013 10.38

Re: Moj čustveni dnevnik

Odgovor venerinsin pet. 5.jul.2013 11.13

jutro!

zbudim se, punca se je zbudila pred mano. zelo me je strah srečati se z njo. bojim se je. ne vem kaj mi bo naredila. včeraj sva imela majhen fajt. že nekaj dni ji pomagam pri nekem delu in cel čas je živčna in me obsoja če ji ne pomagam ves čas. bojim se, da bi jo izgubil. ne vem zakaj mi toliko pomeni, zakaj ne morem čutiti svobode, da sem sam, da sem lahko sam. zakaj mi toliko pomeniš? zakaj me je tako strah tebe?
ves se tresem, dobesedno.
strah me je njenih tihih obsodb, nikoli ne reče nič na glas, mislim, da sem ta filing povlekel od naše družine...... ko so me skos obsojali, da nisem v redu tak kot sem: prepozno vstajam, premalo se trudim v šoli. in potem mam bed filing, mislim si da si je ne zaslužim.

razpizdi me, ko delama skupaj, in ona dela same neke vzorčke in vse more bit pošlihtano, kot so ženske ponavadi v kuhni, vse mora bit lepo in natančno in čisto............... in pol nardim js eno stvar, in reče joj, me kr boli, ko so moji izdelki taki mrtvi, ubiti, tvoje je pa tako živo, glih tk ko narava... in pol skušam to vnest v njene in je cel halo in brani kok more bit po njeno... bla bla.....
venerinsin
 
Prispevkov: 111
Član od: ned. 23.jun.2013 10.38

Re: Moj čustveni dnevnik

Odgovor venerinsin tor. 9.jul.2013 22.35

večer

punco v priču mene kliče en frend. ni nič takega, ampak v men ful panika in strah. dobesedno se mi v mislih dogaja to: sh**t, kaj če se bosta kej dotikala ko se bosta vidla, kaj če bo pomankljivo oblečena, ker pravi, da se poznata iz otroštva in jo je videl že v vseh mogočih pozah in oblekah. v meni vre: pa pi**a, kaj mene briga če sta se včasih tako gledala, mene zanima zdaj, zakaj morš bit zdaj pomanjkljivo oblečena, sej ni tvoj fant hud***a......
čist nerazumno sem besen in prestrašen........
v meni še vrejo te filingi: pa dej nehi se mu nastavlat, kaj je zdej to, zakaj morš njemu vse to kazat......
in ful panike pred prihodnostjo:
zdej par dni ne boma skupaj in sem ful prestrašen: kaj bosta kej počela ko bosta skupaj, prežim na vsak dokaz, kako ima njega raje kot mene........
grozi me tudi občutek, da se to že dve leti vleče, ta strah pred tem, da je pomanjkljivo oblečena, da bi jo gledali druge fantje..........
prebral sem nešteto knjig, probal nešteto metod bv takem trenutku od opazovanja čustev, dopuščanja da je kakor je....... je boljše, korenina pa ni izpuljena, nisem pomirjen, ko se to dogaja.
mogoče se nočem odločiti za svojo srečo v tem trenutku in čakam namesto tega, da se bo ona spremenila....... me je kr strah da bom nekaj dni ko bom sam čist v paniki cel cajt......
najhuje kar se lahko zgodi: da seksata in da punca ful uživa, ful vzdihuje......... to je najhujši strah.
kako naj fizično rešim situacijo, če nimam nobene resne osnove, če ne vem kaj naj rečem v izgovor, ne vem kako se naj pogovrim s punco, kaj lahko pravzaprav ona naredi in kaj lahk js naredim...............................
strah pred prihodnostjo, nezaupanje.....................

lahko noc
Zadnjič spremenil venerinsin, dne čet. 11.jul.2013 21.21, skupaj popravljeno 1 krat.
venerinsin
 
Prispevkov: 111
Član od: ned. 23.jun.2013 10.38

Re: Moj čustveni dnevnik

Odgovor Nevenka sr. 10.jul.2013 7.57

Živijo, "venerinsin", malo spremljam tvoj dnevnik, no, odgovorila bom samo na tvoje zadnje sporočilo. Verjetno ti je res težko s temi neprestanimi scenariji, kaj bo naredila tvoja punca, čeprav se ona ne obnaša prav nič nenavadno. Zdi se, da se tvoje misli in tvoje življenje ves čas vrti okoli sumničenja in črnega predvidevanja. Kje pa si ti v tej zgodbi? Jaz te, glede na to sporočilo, nekako vidim samo v povezavi z njo. Kje je tvoje delo, ustvarjanje, prijatelji, hobiji? Vidim, da praktično vse gradiš samo na vajinem odnosu in se tudi ves čas ukvarjaš s tem. Kot bi bila tvoja vrednost odvisna samo od tega. Pa sem prepričana, da imaš mnogo talentov, že pisanje je verjetno eden izmed njih.
Zdi se tudi, da se ves čas samo analiziraš, od otroštva do sedanjosti, za vsako čustvo, vsak gib iščeš nekje razlog. Medtem, ko si pozoren na vse, kar začutiš, si verjetno pozabil živeti, dihati, se smejati, vriskati... Kadar preveč analiziramo, se namreč večina stvari zdi veliko bolj zapletenih in tragičnih kot v resnici so. Zato je metoda pisanja pozitivnih stvari, ki so se nam vsak dan zgodile, še vedno zelo dobra in koristna, saj nam življenje pokaže z malo drugačne plati, kot smo ga morda navajeni gledati.

Želim ti lep poletni dan
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 656
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: Moj čustveni dnevnik

Odgovor venerinsin ned. 4.avg.2013 10.27

Želim še tega mal osvetlit, da ne bo tk temen kotiček.
Ker se mi je zgodil nek težji dogodek, ki sicer zelo osvobaja,
ker sem spoznal, da se lahko tudi jaz oprem na koga drugega, ker si lahko to dovolim,
ker ni nič slabega v tem, kvečjem doživljam kot širjenje samega sebe in nič več,
pač čakam, da bi me kdo objel, pobožal, mi rekel, da bo vse v redu.
A ker se mi ne ljubi predolgo čakati, se bom objel kar sam. :meditiram:
rad se imam, naredil sem kar je bilo v moji moči in bilo jo je veliko. Bil sem močan, da sem se začel
odpovedovati veliki stvari v življenju, da bi bil svoboden.
Rad se imam, tu sem zase. Ne potrebujem ljudi, da bi bil srečen in potešen. Kdo pa mislim, oziroma zaradi koga se mi je vse dogajalo, kakor se mi je: misliš, da zaradi drugih, ali ker sem bil jaz toliko odprt?
Začenjam se zavedati, da sem sam začel klicati ljubezen v svoje življenje, da me imajo ljudje radi, da so dobri do mene.
Lahko si želim, da me kdo objame, dovoljeno je, tudi ljudje so lahko dobri do mene.
Sicer je pa vsak trenutek tu zame sonce, veter, rastline, ki se jih lahko dotaknem, jih objamem.
In jaz sem tu, ki se lahko objamem, si rečem lepo besedo, se pobožam in si naredim dober zajtrk. Jaz sem tu, ki se lahko osrečim. Lahko si želim, da bi me kdo objel, samo čakati mi ni treba, ker se bo zgodilo....
:iii2
tale kosmatinko je luškan. LOL
Me bo res tako zelo osrečilo, če me kdo drug objame?
Ni to samo misel, čakanje, medtem ko sem že ta čas sam tu zase?
Rad se imam. Rad se imam. Rad se imam. Rad se imam. :srčka: Izvoli, to je zame. In tudi tale je zame --<--@
Cel sem, ves sem. :sonček:
Imam občutek, da če me nekdo ne ljubi ali jaz nkoga, potem ne morem izkušati resnične ljubezni? Ja.
Lahko spustim to prepričanje, da bi spoznal, da je mogoče še kaj drugega? Ja.
Imam v sebi, kakšno prepričanje, ki mi preprečuje, da bi verjel, da me lahko imajo drugi radi? Ja.
To, da se moram blazno truditi, da bi si to zaslužil. Ljubezen od drugih si moram zaslužiti.
Je to res? Ja.
Lahko spustim to prepričanje, da bi doživel kaj novega?
Da bi doživel kaj za kar sem prepričan, da ni mogoče?
Ja. Ja. Ja.
Sem globoko prepričan, da bi moral biti tak in tak in tak, da bi bil vreden ljubezni?
Ja.
Dober, brezmadežen v preteklosti, priden, marljiv, nelen?
Ja.
Je ljubezen torej pogojena?
Ja.
Sem pripravljen vse to spustiti?
Si prepričan, da gre ljubezen samo tja, kjer so idealni pogoji,
torej sama zase ne more obstajati?
Sem torej pripravljen vse to spustiti, da bi imel možnost doživeti resnico teh idej?
Ja.
Če bi jaz torej postal idealni jaz, bi si šele takrat dovolil, da sem ljubljen?
Ja.
Torej ne pustim ljubezni, da se sama odloči?
Ne.
Sem pripravljen vse te nsemisle odvreči?
Ja. Kdaj? Zdaj. Odvržem jih.

Počutim se božansko. Hvala mi. Hvala, da si znam zastaviti tako dobra vprašanja.
Se počutim, da se ne bi smel tako hvaliti?
Ja.
Je to kaj slabega, grešnega?
Ja, lahko se mi maščuje.
Si prepričan?
Ja.
Zakaj?
Ne vem, ker pravijo, da je to slabo, da se slabo konča.
Si pripravljen pogledati kaj drugega in odvreči to prepričanje, ki ga gojiš v sebi?
Ja. Odvrzi. Ja.
Kaj je še drugega možno? Da se imam rad, da delam napake pa se imam kljub temu rad, da se pohvalim kadarkoli mi zapaše, pa ne bom s tem slab človek, da lahko hvalim sebe od jutra do večera, pa ne bom delal škode nikomur.
Je to res?
Ja.
Je še kaka megla vmes da bi blo to čist res?
Ja. Ta, da ne vem tega, ker še nisem doživel.
Si pripravljen verjeti, kljub temu, da ne veš če je res?
Jaaaaaaaaaa.
Želim si biti v neznanem, prosim, naj bom v neznanem, naj izkusim, kar še nisem..........
Imam občutek, da pišem bedarije, da se mi bodo smejali?
Ja.
Sem ga pripravljen odvreči, da bi bil svoboden?
Ja.
Je fejst pomembno v tem trenutku, kaj si bodo drugi mislili o meni?
Ja.
Je to res? Ja. Je to absolutno res? Mogoče pa tudi ne.
Bi lahko bilo še kako drugače, na kar sploh nsem pomislil: ? Ja.
Lahko je ljudem všeč, kar pišem, lahko me imajo radi zaradi tega kar pišem, lahko me imajo radi kljub temu, da pišem neumnosti.
Mi kaj preprečuje, da bi temu z vsem srcem verjel?
Ja, veliko stvari, mislim si, da sem tak neznosen butelj, da nimam pojma in da se stalno smešim. Da sem čudak in neumnež.
Je to res? Želiš to verjeti, ne želiš pogledati kakšbne drugačne resnice?
Se spomniš, kako si bil presenečen, ko so ti na delavnici rekli, da se ob tebi počutijo prijetno, kako so ti čestitali, zakaj sam nočem temu verjeti?
Zakaj sem tak do sebe, ko sem v stiku z drugimi ljudmi? Zakaj se tako ponižujem, zakaj imam tako slabo podobo o sebi?
Sem pripravljen odvreči misli, da sem butelj, neumnež, da se smešim zato, da bi lahko izkusil kaj več?
Jaaaaaaaaa. Hvala, hvala.
Zakaj ne bi smel biti ljubljen če sem butelj?
Sem pripravljen odvreči misel, da ne smem biti ljubljen, če se smešim?
Jaaa.
Hvala mi za tale pogovor, prou presenečen sem, da znam sam sebi zastavljat taka vprašanja, ki me odpirajo, da ne rabim gurujev in učiteljev..........
Uau, prav presenečen sem, hvala mi.
In da tako teče občutek miru, svobode, izpolnjenosti od mene do mene.
Kaj takega še nikoli nisem doživel, vsaj tako zavestno ne.
Ta forum ima neko čudežno moč v sebi.............. HEHEHEHEHe.
In jaz imam pogum zgleda.......... Ja, to je.............. Hahaha.
Hvala mi, ej hvala vsemu.......................
Še ostajajo koščki samopretepanja zaradi hvale?
Ja.
si jih pripravljen tudi te odvreči?
Ja.
Kaj pa je v resnici prav, tisto kar se sme?
Škodim komu s tem pisanjem?
Ne.
Zakaj se pretepam? se rad mučim, mi je to prešlo v navado?
Ja.
Zakaj je to tak užitek?
Imam s tem kontrolo nad seboj? Zakaj, si bom drugače ušel iz vajeti in kaj bo potem?
Ne zaupam si, ko imam odnos z drugimi ljudmi...... Zdaj se razumem, zdaj razumem kaj to pomeni, zdaj razumem kaj pomeni vzgoja, zdaj razumem kakšen človek postaneš....................... in kako isto nosiš povsod v vsakem družbenem okolju.
Zato sem se tako dobro počutil vsaj en čas v samoti v hribih.
ker nisem ponavljal tega. Hvala mi, da sem zbral pogum za tako pot.
In hvala mi in neki ženski, da sem se vrnil nazaj v okolico ljudi, da izkusim, zakaj sem pravzapral trpel in sploh ne vedel, da trpim. iskal uteho v užitkih, planiranju užitkov.
Nekdo je zadnjič dobro rekel: meditacija je vertikalna povezanost, in je super pripomoček.......
toda v otroštvu smo trpeli v horizontalni ravni, v družbi. In je treba zaceliti horizontalno bolečino. Lahko si pomagamo z vertikalo, da smo bolj osredinjeni, a bolečine so v horizontalni ravni. tam jih je treba spoznati in zaceliti. dobro se počutiti med ljudmi. varno.
kako zelo drži to zame. kako je držalo za to pot, ko sem šel živet v hribe. na začetku je bilo super. večurna meditacija vsak dan. več let. potem pa sem začel videti, da se kljub meditaciji ne počutim več dobro. da kljub samoti nekaj ni v redu. zdaj vsaj malo vem, kaj ni bilo v redu.
ni bilo v redu to, da sem moral iti naprej, da sem moral spoznavati širjave in prvotno bolečino, ki sem jo moral izkusiti z ljudmi,.
ko sem se v tem času srečeval z njimi, kar je bilo le enkrat na mesec, sem silno trpel in komaj čakal da se vrnem v hribe v svoj mir. a vedno bolj sem se sproščal med ljudmi in vedno več mi je v hribih manjkalo.
kak paradoks in kakšna razdvojenost?!! v knjigah piše, kako lahko ljubezen izkušam povsod, da smo mi ljubezen, ampak, ko se tega res skorajda, mogoče v današnjem svetu, ne da izkusiti v samoti. ne vem zakaj ne. pojma nimam, bom pustil, da mi življenje odgovori ko bo čas zato.
ampak trenutno čutim, da če se mi v odnosih z ljudmi odpira, predvsem, da si upam biti vedno bolj sam svoj, kljub napakam, se vse drugo tudi "pošlihta", tudi narav dobiva večji čar, večjo moč, večjo čarobnost.
mogoče je to tisto celjenje prvotne rane. z ljudmi. ob njih se počutiti dobro.
globoko v sebi verjamem, da je treba to rano zaceliti, potem pa lahko greš kamor želiš, ker je vseeno.
najbolj boleča rana, vsaj zame, so moji starši.
zadnjič sem gledal fotografije, stare, in sem videl s kakim občudovanjem me je mama gledala, pa tudi oče.... koliko neke pozornosti je bilo v njima. zakaj se mi je vse to dogajalo? sem bil preveč razvajen? sem dobival pozornost, namesto iskrene ljubezni in prave vzgoje, ki bi me naučila imeti se rad ne glede na težke situacije?
Predvsem pa vem, da sem sam odgovoren za svojo srečo. In če si sam nisem znal dati ljubezni, si jo lahko zdaj. Ne bom se več zanašal na druge, ne bom več krivil drugih, ker sem s tem samo žrtev. In žrtev čaka, da bodo drugi kaj naredili, to pa lahko traja neskončno dolgo. Medtem sem pa tuki jaz, ki pa lahko ogromno naredim.
torej, dragi moj, igranje žrtve odpade. sori, ne bo šlo. čao, čao, filmi o lovcih in srnah so že dolgocajtni in naporni.
se je treba kej novega spomnit. npr. sajenje rožic na pognojen vrt. haha.
ne?
sem pripravljen spustiti vlogo žrtve in nehati kriviti druge za svojo usodo?
Jaaaaaaaa.
Sem pripravljen postati gospodar svoje sreče?
Jaaaaaaaaa.
Jaaaaaaaaaaaaaaaaa.
Jaaaaaaaaa.
Jaaaaaaaaaaaaa.
:sonček:
:dežnik:
:zvezdica:

Srečno vsem, dragi moji.
Uživajte na morju al kjer koli že ste. Zaslužili ste si.
vsi se trudimo po najboljših močeh.
Vsi delamo napake.
Lahko se jih zavedamo, jih priznamo, se opravičimo tistemu, ki smo mu povzročili bolečino,
prosimo za odpuščanje.......
in takoj zatem, odpustimo sebi, predvsem sebi, delali smo po najboljših močeh.
Rad vas imam.
In hvala.

:sonček:

p.s.:še zadnje vprašanje meni.
se zdej slabo počutim, ker sem dal neke spodbudne misli na koncu in celo pametoval?
ja.
Je to slabo?
Ja, ker nisem tu jaz tisti ki bi pametoval.
Ok, no.
Se opravičujem.
venerinsin
 
Prispevkov: 111
Član od: ned. 23.jun.2013 10.38

Re: Moj čustveni dnevnik

Odgovor venerinsin sob. 10.avg.2013 10.11

bom kr tule pisal, ker je še kaka majhna osedlinica bolečine.
hvaležen sem očetu, ampak zares očetu, da je zmetal toliko obtožb vame včeraj.
hvala res, ker tako vem, zakaj sem včasih v kakih neprijetnih razpoloženjih.
hvala za tvoj pogum.

in spet bi se rad zahvalil sebi, da sem se boril zase, da sem se potrudil potegniti se zase,
se zavarovati......... in potem iti na sprehod, in se zavedati kaj se je zgodilo.........
hvala mi, da sem se znal res nasmejati vsemu, pravzaprav se kar smejati.......
da sem znal gledati krasno nebo polno oblakov, oboževati
čisto nove oblike, takšne ki jih še res v življenju nisem videl, čeprav sem pet let skoraj vsak
dan gledal v nebo, ko sem živel v naravi.
bili so takšni kot ene kepice, ampak hkrati skoraj čisto prosojni.
potem ne daleč stran je prosevala skozi druge oblake tista sončna svetloba, kjer so samo mehki žarki,
ki spominjajo na kakšno vneboveztje..............
spet na nasprotni strani neba, pa so bili prav divji, gosti beli oblaki, kot pire, ki bi ga divje našprical naokoli..........
hehehe........... zabavno, ampak tako čudovito, da kar sapo jemlje.......................
zraven je pa po veliko dneh vročine zapihal prijeten, osvežilen veter, hvala narava, božansko.......

današnji dan je skoraj kot da nič ni bilo.......
z očetom je prav kul odnos, sem ga malo potrepljal po ramenih zjutraj in je rekel, včeri je bilo malo hudo, ne, danes je pa bolje. sem reku, ma, ja, sej more bit kdaj hudo................ ker sem vedel, da smo se s tem zbližali...........
intelektualni pogovori so mašilo, da bi boleča resnica občutkov prišla na dan...........

ciao, bao, bodite fajn, dragi forumaši :srčka:
venerinsin
 
Prispevkov: 111
Član od: ned. 23.jun.2013 10.38

Re: Moj čustveni dnevnik

Odgovor venerinsin pet. 16.avg.2013 21.18

Za hec bom poskusil pogledat kaj se mi je kej čustveno dobrega danes zgodilo.
Velikrat čez dan sem bil prav prijazno objet od moje punce.
Dobil sem kar nekaj poljubov, v bistvu točno toliko kolikor bi si jih želel ali pa še kakega več.
Ker se ne spomnim nič drugega razen tega, da mislim, da vedno kadar sem v naravi dobivam veliko podpore.
No, ko sma bila s punco na eni jasi, sem v sebi občutil velik občutek miru in močan občutek varnosti. Hvala ti. Gorska travica, sveže pokošena, tišina, mir, tu in tam kak borovec, nekaj hrastov. Ja, tam sem se počutil varnega. In kasneje, ko sem gledal sončni zahod za hribovjem sem čutil veselje in takšno brezčasje, kot da vse skupaj nima ne začetka ne konca.
To se mi vedno zgodi ko gledam sončne zahode. Kot da ne bi bil nikoli rojen in kot da nikoli ne bom umrl.

Kaj pa jaz?
Sem sebi bil čustvena opora? Kje?
Vsedel sem se nekajkrat na sonce in v prijetno senčko in malo meditiral. Fajn sem se počutil v sebi. Zjutraj ko sem ležal v postelji in sem še bil miren, ja takrat sem bil s seboj, bil sem si prijatelj. Hvala.
venerinsin
 
Prispevkov: 111
Član od: ned. 23.jun.2013 10.38

Re: Moj čustveni dnevnik

Odgovor venerinsin pet. 23.avg.2013 10.37

Ne bom se obešal na negativno plat, vseeno bi pa rad govoril o svoji bolečini še malo.
Začenjam se zavedati, da sem poln strahu, občutkov krivde in manjvrednosti.
Vsaj 20 let mi je oče "vbijal" v glavo, da sem za vse kriv. Da sem uničil to in uničil ono. Da nisem sposoben tega, onega, čeprav sem končal sve fakulteti.
Posrkal sem vse kar me je učil. In do nedavnega vsemu verjel, čeprav sem živel pet let v čisti samoti. Z veliko meditacije. Z velkio prebranih knjig, dela na sebi, nikoli nisem zagledal, da še vedno živim kot on. Da sem mu podoben. In da nosim v sebi veliko teh občutkov.
Da imam problem v družbi zaradi odnosa, ki sem ga imel z njim.
Da po vsakem konfliktu vedno krivim sebe.
Ker me je vzgajal tako. Nikoli mu ni bilo žal za kar je storil. Vedno se je po konfliktu muhal name, se ni pogovarjal z menoj, in mi dal vedeti, da sem jaz kriv, zahteval da se opravičim, me kaznoval, priprl za več ur.
Velikokrat me je silil jesti stvari, čeprav mi niso bile všeč ali nisem bil lačen.
Potem sem imel jaz punco, in sem jo obsojal zato, ker je bila vegetarjanka, in ker ni naprimer vsega pojedla. Nisem mogel razumeti zakaj sem tak. In moj oče jo je zelo obsojal zaradi tega. Še danes jo, čerpav je od tega že veliko let. Takrat sem postal zelo besen nanj. Besen sem bil nase, da ima tak vpliv name.
Hotel sem v glavi nasprotovati načinu, v katerega me je vzgajal.
Takrat mi je govoril, naj bom "dec", naj me ženska ne vrti okoli prsta...
Nisem mu hotel verjeti, a ko sem se srečal punco, so mi besede odmevale v glavi...
Boril sem se sam s seboj, enrkat sem bil nežen, drugič je odmevalo v meni nekaj kar se nisem zavedal, in sem se začel ščiti pred punco, da me ne bi izkoristila, in preverjati ali me izkorišča.
Raje sem bil jaz tisti, ki bi prizadel, kot da bi čakal, da ona mene.
To je bil prav moj način.
Tudi s prijatelji je bilo podobno.
Veliko mojih prijateljev je obsojal.

Pišem zato, ker bi se končno rad zavedal njegovega vpliva nanj. Nikoli se nisem zares zavedal.
Preprosto sem živel v prepričanju, da sem za vse kriv jaz, za vse kar se slabega kjerkoli v mojem življenju zgodi.
Vedno sem ga nosil v precej lepi luči, misleč, da on ve kaj je prav, da moram slediti njegovi poti in naukom in bo potem vse v redu. Kako podzavestno sem vsemu sledil, kar verjeti ne morem. Npr. leta in leta je nabijal, kako je bil on bogi kot študent, da je živel v majhnih sobicah, jedel sladkor, ker drugega ni bilo...
In da moraš trdo živeti, potem kaj narediš v življenju. Ja, kaj narediš, a pa je to najpomembnejše? kakšen človek pa postaneš?
In jaz sem slepo sledil tem naukom, po tem, ko mi je on odtegnil kakršnokoli štipendijo, žepnino... da sem se moral sam znajti, na študiju, sem tudi sam postajal pasji do sebe. silil sem se v revne sobe, bolne, zakotne, smrdeče, ker sem verjel, da bom potem uspešem. Ja, bil sem uspešen, ampak obsojal sem vse, ki so lagodno živeli, imeli mehko življenje.
Meni ni bilo potrebno trdo živeti, ker je bilo doma dovolj denarja, a jaz nisem hotel prositi, hotel sem biti močan, tak kot oče. in evo, uspelo mi je vse dokončati, ampak sreče pa ni.

O mojih prijateljih je govoril, da so bodisi od slabih staršev, da me bojo zavedli v salbo družbo...
In o vseh ljudeh, ki niso bili on, je govoril, kaj k njim hodiš po nasvete, vselej staviš na napačnega konja.
jaz te imam najraje. mene vprašaj za nasvet. noben drug ti ne želi toliko dobrega kot jaz.
in ko sem bil enkrat res v hudi stiski, ko sem bil psihično čisto na rbou, na robu živčnega zloma, ko so mi solze lile pred njim, čeprav jih nisem hotel kazati, ko sem hlipal, mu skušal povedati kaj mi je, je za nekaj sekund poskušal biti ob meni, potem pa je rekel, spet hočeš pozornost povleči nase...ti hočeš biti v središču pozornosti.........
tako je bolelo, ampak tudi ta stavek sem popolnoma ponotranjil, in mu verjel.
in se sramoval tega, da sem tak.
mislil sem, da sem bolan, ker sem tak. da je nekaj z menoj narobe. iskal sem psihiatrične pomoči, psihološke pomoči...
na dolgi rok ni nič pomagalo, ker so me vsi samo spreminjali. ko se jeziš, delaj to, nehaj se jeziti itd. so bile besede psihologa...
po nekaj letih sem prekinil.
še najbolj mi je pomagala samota in meditacja. takrat sem spoznal žensko, ki me je zares globoko zagledala, tako da sem najprej zagledal, da imam res hude probleme, kasneje pa to, da tudi sebi počnem slabe stvari.
večkrat sem se spraševal, zakaj rečemo slabe stvari...
pa sem spoznal, da je pač občutek zelo neprijeten.
če nekdo nekoga udari, pač ni fajn. bla bla.

Nikoli, nikoli, nikoli nisem pomislil, da on nima prav. Čas je, da podvomim.
Knjige, ki govorijo o zlorabah, npr. Dave Pelzerjeve, so mi odprle oči, da je potrebno priznati obe plati, da ne kriviš ves čas samo sebe.
In da se zavedam bolečin, ki sem jih bil deležen, in da ne popravlam svojih napak vesčas brez zavedanja, kje sploh tiči vzrok.

Toliko zaenkrat.
venerinsin
 
Prispevkov: 111
Član od: ned. 23.jun.2013 10.38

PrejšnjaNaslednja

Vrni se na Čustva, čustvena zrelost, čustvena inteligenca

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 1 gost