Pozdravljeni!
Sem 22 letna študentka. Težave so se pričele pred prb. enim letom. V tistem obdobju sem doživela zame kar nekaj stresnih situacij: bolezen v družini, prepiri s sorodniki, novica o teti - izgubila je nadzor nad seboj, ni vedela kje se nahaja, ko je odšla v trgovino, obremenjevala sem se z 8 let starejšo sestro, ker sem izvedela, da kadi travo. To sem povedala tudi staršem ampak mislim, da ne morejo kaj dosti narediti glede tega, ker se sestra o tem noče pogovarjati in vse zanika. Malo se počutim krivo, da sem še njih obremenila s tem, dosegla pa nisem nič. Torej je večina teh stresnih situacij takšnih na katere nisem imela/nimam vpliva oz. ne morem kaj dosti narediti, ker nekako to niso moji osebni problemi me pa zelo obremenjujejo, ni mi vseeno. Potem so se postopoma začele pojavljati moje težave: najprej omotičnost, slabost, tresenje rok, velikokrat me je strah, da se mi bo zmešalo, strah pred nekaterimi dogodki, ki sem jih včasih imela zelo rada (potovanja, druženja s prijatelji, koncerti, kosilo v kakšni restavraciji...). Lansko leto sem obiskala tudi osebnega zdravnika, imela različne preglede in preiskave, vsi izvidi so bili brez problemov. Imam zelo dober odnos s starši, mami sem zaupala moje težave. Zdi se mi, da je tudi ona bolj panična v nekaterih situacijah, ni pa nikoli imela takšnih simptomov kot jaz (vrtoglavic itd.). Velikokrat, ko se o tem pogovarjava mi reče naj obiščem zdravnika, ker je mnenja, da imam kakšne zdravstvene probleme.Veliko o anksioznosti sem si že prebrala in o tem dosti vem, res pa je da sem mogoče premalo disciplinirana/vztrajna pri udejanjenju tega kar preberem. Delam na tem, da to popravim. Včasih se kakšen dan počutim v redu, naslednji dan pa je spet žalosten in preživet v strahu, brez kakšnega posebnega razloga. Nekako uspevam brez tablet. Moja želja pa je, da sedaj, dokler (vsaj mislim) še nisem globoko v tem, se nekako dvignem in živim vsaj prb. takšno življenje kot pred enim letom. Anksioznost mi nekako krade lepa leta mojega življenja, nimam volje do veliko stvari, niti ne upam razmišljati o tem, da bi s tem strahom živela celo življenjem, imela ob tem še kakšno vsakodnevno obveznost kot je služba, kjer bi bila 8h ali družino (ki si jo zelo želim) v takšnem stanju. Vse to me žalosti.
Zanima me, če je mogoče opisane težave premagati brez zdravil, zopet zaživeti življenje brez nepotrebnega strahu in seveda prosim za nasvet, na kakšen način se naj lotim reševati nastalo situacijo.
Za Vaš odgovor se vam najlepše zahvaljujem. Lp