Ponovno odkrijte sebe!

[hannah]

Pozdravljeni,
Začelo se je septembra, ko sem po daljšem času šla na zabavo s prijatelji in popila nekaj vina. Naslednji dan me je babica, ki živi z nami prosila, če bi ji lahko uredila nohte. Ko sem na mizi zagledala škarje so se mi začele potiti roke in komaj sem dihala in se tresla. (Verjetno sem se ustrašila, da bom babici kaj naredila, ker sem na mizi zagledala škarje). Nato sem šla v svojo sobo in počakala da je minil panični napad. V naslednjem tednu sem na delovnem mestu spet zagledala škarje in stvar se je popolnoma ponovila in morala sem iti domov. Potem so se za nekaj časa zadeve umirile. Imela sem obdobje, ko sem bila malce bolj pod stresom in takrat so se misli vrnile. Tokrat malce drugačne. Ko sem šla v kuhinjo in na pultu zagledala nože me je poprijel čuden občutek strahu- bala sem se, da bom zaradi grozljivih predstav o poškodovanju koga komu kaj naredila. Tresle so se mi roke in šibila kolena. Nato sem začela impulzivno skrivati nože in se prepričevati, da so to samo misli. Oktobra se je začel faks. Na začetku nisem čutila veliko stresa. Odlagala sem stvari do zadnjega in ko je prišel izpitni čas sem se zavedala, da imam za naredit še veliko stvari. Sedaj, ko je izpitnega obdobja konec so vsi občutki in stres prišli za mano. Misli in predstave se mi pojavljajo zelo pogosto in veliko časa porabim za razmišljanje o tem kaj se mi dogaja. Pred spanjem velikokrat vidim krvave scene in si ne upam zaspati, ker se bojim da bom v snu koga poškodovala (zato imam večkrat nastavljeno budilko da preverim ali je vse OK).
Moje otroštvo in puberteta je bilo polno fizičnega in psihičnega nasilja. Staršem sem vedno povedala takoj vse ven, kar se je zgodilo v šoli. In če se je le dalo so takoj ukrepali in je bilo potem bolje. Žalost sem vedno izražala z jokom, tako da s tem nimam problemov. Problem je bil v tem, da nisem bila nikoli jezna. Vedno sem pustila, da drugi lahko počnejo z mano karkoli in bila vedno tiho. Nikoli si nobenemu nisem upala povedati ven kar mu gre, ker sem se bala da je kaj narobe s tem. Z leti sem jezo izražala na pasivno- agresivni način in tega se tudi sedaj poskušam odvaditi. (umik, ignoriranje, maščevanje tako da drugo osebo opravljaš,...).
Moram povedati tudi to, da sem bila od vrtca naprej zelo anksiozna in sem vsak dan bruhala in odhajala domov. Tudi sedaj se bojim vsake stvari - bodisi je to bolezen (pogosto sem pri zdravniku), bodisi so to ljudje, dogodki,...skratka ni da ni stvari, ki se je nebi bala.

Moje vprašanje je, zakaj se te misli pojavljajo?. Kako naj si pomagam, ko pridejo take misli v glavo oz kako naj začnem vse skupaj reševati? So mogoče odraz zavrte agresivnosti? Bojim se, da bi lepega dne izbruhnilo to ven v obliki besa in da bi bilo potem kaj narobe.

[Nevenka]

Pozdravljena, Hannah,

pomembna stvar, ki si jo napisala je, da nikoli nisi izražala jeze. Prisilne misli, ki jih omenjaš, so navadno posledica ravno tega, potlačene jeze. Same po sebi niso škodljive, ne boj se, ničesar od tega, kar se bojiš, ne boš naredila. Prisilne misli so namreč vedno o tem, česar se najbolj bojimo, in v resnici tega nikoli ne uresničimo. Bolj kot se jih bojimo in jih odganjamo, pogostejše so. Najbolj pomaga, če se nekako pomirimo z njimi, jih sprejmemo, čeprav se to zdi v prvem trenutku nemogoče. Prav nič se ti ne bo zgodilo, ne tebi in ne drugim.

Napisala si, da je anksioznost del tvojega življenja že iz otroštva, in velikokrat so obsesivne misli tudi del anksioznosti.
Pri tebi pa je najbrž veliko povezanega z jezo. Če bi si dovolila čutiti in izraziti jezo, bi bilo to verjetno zate veliko olajšanje. Vem pa, da si verjetno tega zaenkrat še ne upaš dovoliti, saj si verjetno enkrat v otroštvu sprejela sporočilo, da je jeza nekaj slabega. Jeza je samo eno izmed čustev, ki pove, da smo ljudje, da smo živi in čutimo, tako kot čutimo strah, veselje in žalost. Nič ni narobe, če to kdaj izrazimo. In včasih pomaga tudi kričanje nekje na samem, tolčenje blazin, boksanje in še marsikaj.

Želim ti lep večer
Nevenka