Resnična zgodba anonimne osebe
Zgodovina moje tesnobe in anksioznosti sega še v osnovnošolsko obdobje. Spominjam se, da sem se velikokrat zbudila z nekim nedoločenim občutkom tesnobe. Včasih mi je uspelo ugotoviti, od kje izvira, večinoma pa sem čez dan na to pozabila.
Kasneje me tesnoba ni preveč skrbela dokler mi ni zaradi raka umrl oče. Ob njegovi smrti sem bila precej mirna, še po pogrebu sem šla praktično takoj v službo, zdelo se mi da je najbolje, da se zamotim z delom.
Po približno dveh mesecih pa se je začelo. Najprej neke čudne bolečine v predelu mehurja. Zdravnik ni ugotovil nič. Nato tesnoba v prsih. Ker je bilo takrat v službi precej stresno, jaz pa sem se nepravilno hranila, sem najprej pomislila, da je stres lahko nevaren za moje srce. Kardiolog ni ugotovil nič, pa mu nisem verjela, čez mesec dni sem bila ponovno pri njem, in potem še enkrat. Ko sem mi je že začel malo hudomušno nasmihati, sem se pomirila in potem so se tesnobe za nekaj časa umirile. Potem pa je sledila omotica, zdelo se mi je, da ne morem več naravnost hoditi, da se tla čudno dvigujejo in da bom izgubila zavest. Še posebej težko je bilo v službi in kadar sem se s kom pogovarjala. Sram me je bilo in nisem si upala niti pomisliti na to, da bi lahko padla skupaj pred drugimi. To se je stopnjevalo v hude panične napade, ki so se počasi razširili na cel dan, pa še ponoči nisem imela miru.
Bilo je tako hudo, da sem ostala na bolniški. Doma pa je bilo še huje. Nisem si upala biti sama, saj me je bilo neprestano strah, da bom umrla. Obiskala sem vse zdravnike, ki sem se jih spomnila, brskala po internetu… Vse bp.
Ena izmed zdravnic, ki sem jih obiskala, mi je predlagala obisk pri psihiatru, zdelo se mi je grozno. Pa saj nisem nora! Pa sem vseeno šla. Prijazna psihiatrinja mi je takrat diagnosticirala panično motnjo in generalizirano anksioznost. Ni mi ponudila zdravil, temveč psihoterapijo, individualno in skupinsko. Najprej je bilo težko. Imela sem tako omotico, da je celo sedenje predstavljalo strašanski napor.
Počasi sem dojemala, da se mi nič ne more zgoditi in se postopoma vračala v vsakdanje življenje. Najprej sem začela hoditi na sprehode in sprehode podaljševala. Na začetku je bilo že 10 min hoje prava mora, saj se mi je zdelo, da se bom onesvestila. Trajalo je dobrih 6 mesecev, da se je moje življenje vrnilo nazaj. Medtem sem redno hodila na psihoterapijo in ugotavljala, da ni cilj, da simptomi izginejo, temveč da kljub simptomom ohranjam normalno življenje. No in s tem, ko je izginjal moj strah, so postopoma izginili tudi simptomi. Danes se hvaležna za to obdobje, veliko sem spremenila na sebi, postala bolj samozavestna in odločna oseba in se kdaj naučila reči tudi ne.