slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Ne vem kaj mi je • Anksioznost - tesnoba, anksiozne motnje • Psihoterapija forum

Ne vem kaj mi je

Stanje živčne napetosti: tesnobnost, trema, napetost, živčnost, strah, zaskrbljenost ...
generalizirana anksiozna motnja, socialna anksioznost, posttravmatska stresna motnja (PTSM), obsesivno kompulzivna motnja (OKM) ...

Ne vem kaj mi je

Odgovor Obupana sr. 16.apr.2014 16.13

Pozdravljeni!

Ne vem v katero od skupin bi uvrstila moj problem, ker še sama ne vem točno kaj me tare. Bom poskusila čim bolj nazorno opisati svoje občutke in upam, da mi boste lahko kaj svetovali.
Sem študentka prvega letnika in bivam v študentskem domu v Ljubljani. V tem domu bivam že tretje leto, ker tudi študiram že toliko časa, ampak sem imela probleme z izbiro fakultete, tako da sem letos začela zopet znova. Ko sem se vselila v dom nism imela nikakršnih problemov – niti s spanjem, okolico, cimro, sosedi. Skratka nič me ni motilo. Težave so se mi začele pojavljati v letošnjem šolskem letu. Postopoma. Ker je spanje v domu občasno oteženo, zaradi toliko različnih ljudi, ki delajo kar vsakemu paše, me je začelo to zelo ovirati pri spanju. Sama rada hodim spat v normalnih urah, to je pred polnočjo, ker sem rada naslednji dan naspana. Tukaj pa so se kakšen dan sosedi odločili imeti glasbo ali pa druženje tudi ob kasnejših urah in seveda mene je to oviralo. S tem se na začetku sploh nisem obremenjevala (res ne vem kako mi je to uspevalo) in ne vem kaj je pripeljalo do tega, da sedaj že čez dan razmišljam o tem ali bom lahko sploh normalno spala, zato da se bom naslednji dan lahko spočita šla na faks itd. Naj omenim, da sem velikokrat prespala tudi pri fantu (na začetku je bilo to recimo 2x na teden, za vikende pa sem odhajala domov). Pri fantu seveda nism mogla biti vsak dan, ker se je imel tudi on za učiti in sem morala ostati v domu. Jaz pa sem se v tej študentski sobi počutila vedno bolj utesnjeno, žalostno, napeto, razdraženo, srce mi je hitro razbijalo in vedno so me prepljavljale negativne. Vsi so mi začeli iti na živce. Čez dan sem se vedno sekirala kaj bo zvečer, ali bom imela tisti svoj mir ali ne. Če pa sem bila v sobi še sama, recimo da cimre ni bilo, sem se počutila še toliko slabše, osamljeno, ker sem imela občutek da sem sama na celem svetu in mi nihče ne more »pomagati«. Vem, da sem prvo leto zelo rada hodila v Ljubljano, sedaj pa še za vikend, ko grem domov razmišljam o tem da se moram kmalu vrniti in mi to lahko pokvari cel dan. Vem, da se vse skupaj sliši zelo čudno, ker še sama točno nevem kaj hočem, niti kaj mi je. Sedaj je pripeljalo že do tega, da fanta včasih tudi »silim« če sva zvečer lahko pri njemu (čeprav se ima on za učiti), samo zato, da mi ni treba biti tukaj v domu. Vsi ti opisani občutki, ki jih v študentskem domu doživljam, se mi pri fantu ne pojavljalo. Vedno se pri njem počutim sproščeno, zaspim v sekundi, ker vem da me pri tem ne bo nič oviralo in bom lahko brez problema spala do jutra. Ko pa spim v domu mi srce vedno razbija, živčna sem, sem v strahu da ne bom mogla zaspati in potem zaradi tega res ne morem zaspati … vsi ti občutki so se začeli pojavljati tudi, če sem imela normalne pogoje za spanje. Včasih se mi začnejo ti občutki že zelo zgodaj čez dan in potem me to cel dan spremlja, sploh se ne morem na nič skoncentrirati, sem nekako živčna, kot tista »trema«, ki jo občutiš preden pišeš kakšen test, pa srce mi po navadi razbija, rese je grozno. Naj omenim še, da nimam ravno prijateljic. Eno, s katero sva se včasih družili, se je preselila, tako da sem ostala bolj kot ne sama. Čez dan, ko sem v sobi in vem da bova lahko zvečer skupaj pri fantu mi dan hitro mine in brez večjih psihičnih težav. Če pa vem, da ostanem sama tukaj, se bojim vseh tistih občutkov, ki vem da se mi po navadi pojavljajo in to mi tako oteži kakršnokoli razmišljanje. Po navadi se samo uležem na posteljo in jočem in čakam da bo prišel tisti dan, da bom lahko odšla domov. Pa naj še pripomnim, da doma sem zvečer tudi sama oz. večino časa preživim v sobi, ker se učim ali sem na računalniku. Grem tudi na sprehode ali podobno, ampak se ne družim po navadi z nobenim. No želim reči, da doma se mi ti občutki ne pojavljajo, tudi če zvečer sama spim v sobi. Ker se počutim nekako »varno«.. ne znam opisati. Če se že počutim slabo in žalostno je to zato, ker razmišljam o tem, da moram zopet kmalu oditi v Lj.
To sem se odločila opisati danes, ker sem že celo popoldne v sobi in vem, da bom še cel dan tukaj in so me zopet začeli preplavljali ti občutki. Ne vem več sploh kaj naj naredim. Občutek imam, da fanta včasih izkoriščam, da sva zvečer skupaj samo zato, da se ne bi tako počutila. Res mi je grozno, sploh ne vem več kaj naj naredim. Včasih sem doma tako slabe volje da jočem po eno uro preden se umirim. Pa se mi zdi da vse skupaj preveč napihujem, da sploh ni tako slabo, ampak mene je vse to že tako zajelo, da sploh ne morem več iz tega.
Upam, da sem Vam vsaj delno objasnila, kaj me muči, da mi lahko poveste kaj sploh je z mano »narobe« oz. da mi boste lahko kaj koristnega svetovali.
Najlepša hvala.

Obupana.
Obupana
 
Prispevkov: 3
Član od: sr. 16.apr.2014 16.11

Re: Ne vem kaj mi je

Odgovor Nevenka sr. 16.apr.2014 19.56

Pozdravljena, "obupana", na našem forumu. Ko sem brala tvoje sporočilo, mi je najprej prišlo na misel, kako natančna si glede spanja. Zdi se, da ti veliko pomeni, da dovolj spiš in zjutraj nisi utrujena. Glede na to, da si študentka, si predstavljam, da hodiš tudi na zabave (ali se motim?), da veliko žuraš, in ti spanje ni ravno glavna skrb. Vsaj ne bi smela biti. V bistvu razmišljaš kot nekdo v srednjih ali še starejših letih, ki mu je urejeno spanje in prehranjevanje glavna stvar v njegovem življenju. Nekako si se zataknila v teh mislih.

Praviš, da praktično nimaš prijateljev. To pomeni, da si verjetno, razen tega, da imaš fanta, zelo sama. Ti je težko v družbi, kako s počutiš v svoji koži, ko si v skupini ali z nekom, ki ga ne poznaš dobro, koliko ti je mar, kaj si drugi mislijo o tebi? Mislim, da je vse to nekako povezano s tvojim spanjem. Če bi se več družila, bi se večerov veselila, in zadnje, kar bi ti prišlo na misel, je urejen režim spanja. Zakaj te tako moti, če ne spiš dovolj, saj se nam od tega ne more nič zgoditi. Če smo pozorni na nekaj, kar nas zmoti, to doživljamo vedno bolj moteče in dramatično, dokler ne razmišljamo samo še o tem. Zaradi tega se včasih pojavijo tudi telesni znaki anksioznosti in nekako smo v začaranem krogu.

Glej, tvoja težava ni nerešljiva, včasih se lahko take stvari zelo hitro odpravi, navadno s pomočjo psihoterapije. Zato te vabim, če le imaš možnost, da se oglasiš pri meni na razgovoru. Lahko me pokličeš na tel: 041 635 530, da se dogovoriva za termin.

Želim ti mirno noč in veliko lepih misli:-)
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 703
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: Ne vem kaj mi je

Odgovor Obupana sr. 16.apr.2014 21.13

Pozdravljeni!

Hvala Vam za odgovor. Naj odgovorim na Vaša vprašanja. Res je, da imam mogoče malo drugačen pogled na življenje oz. vse skupaj od nekaterih vrstnikov, ki so še vedno malo »divji«. Mogoče malo bolj zrelo razmišljam. Kot ste opisali značilen tip študenta (da žura in hodi ven) – pri meni je to obdobje že minilo. Pa nikoli nism bila pretirano žurerski tip, ampak če sem že hodila ven, potem je to bilo nekje tam v srednji šoli. Pač enostavno se mi ne da več. Nekako razmišljam tako, da sem raje dobro naspana in naslednji dan lahko spočito delam kar želim, ker vem da rabim vsaj sedem ur spanca, čene sem tečna in grem sama sebi na živce.

Vem, da sem oseba, ki ima zelo urejeno življenje (vse imam popredalčkano - glede faksa, časa, nasplošno urejenega okolja v katerem živim). Mogoče se tudi zaradi tega tako obremenjujem in mislim, da se mi bo vse podrlo, če temu ne bom sledila, ampak vem da sem taka že od nekdaj. Čeprav ne vem zakaj bi bil to razlog, da se v študentskem domu počutim tako utesnjeno. Predvsem zato, ker vem, da se na začetku nisem, sedaj pa sem že tako živčna, da se težko sploh umirim in skoncentriram na učenje. Pa že tako imam na splošno probleme s koncentracijo.
Zakaj se ne družim z nikomer… nikoli nisem bila ravno pretirano družabna oz že od malega nisem imela veliko prijateljev. Kot sem rekla se je moja prijateljica iz Ljubljane odselila in se praktično skoraj več ne vidiva, ostalih, s katerimi bi se lahko družila pa nimam. Vedno, ko sem bila v družbi, nisem hotela pozno ostajati z njimi oz preveč časa porabiti.. nevem, vedno sem imela občutek, da imam še veliko za narediti za faks ali pa je bila že pozna ura in sem hotela iti domov. Pa tudi vem, da če bi imela nevem koliko prijateljev ne bi situacije nič spremenilo, verjetno bi še vedno hotela zvečer ob zmeri uri domov.

Nevem sploh kje v meni tiči problem. Imam občutek, da bi se mi nekdo smejal, če bi mu to situacijo opisala, ker včasih je moje stanje res grozno. Mogoče sem samo preveč »picajzljasta« oseba in imam rada vse do potankosti »preračunano«.
Glede razgovora pa.. vem, da te stvari niso poceni, sploh ker sm študiram izredno, sem malce finančno omejena.
Se pa Vam zahvaljujem za Vaše odgovore.

Lp
Obupana
 
Prispevkov: 3
Član od: sr. 16.apr.2014 16.11

Re: Ne vem kaj mi je

Odgovor Nevenka čet. 17.apr.2014 13.28

Praviš, da ne veš, kje v tebi tiči problem. Problem je prav v tem, kar opisuješ, "popredalčkanost", ko imamo občutek, da moramo živeti urejeno, tako, da je vse prav in da je v našem življenju čim manj motenj, da je vse pod kontrolo. S tem se na nek način zapremo v svoj svet, kjer je večina zunanjih impulzov moteča, sploh če gre za kakšno nenadno spremembo. Ni več spontanosti, veselja, ustvarjalnosti. In ko se pojavi sprememba oz. moteč dejavnik, začnemo doživljati znake anksioznosti oz. strahu, tesnobe, fizične simptome, skratka težko nam je in nimamo pojma, kaj se dogaja. Značilno je, da se nam v tem primeru zdi, da življenje mora biti pod kontrolo in urejeno, da je to normalno in se čudimo, kako lahko drugi živijo drugače. Ne bi rada dajala diagnoz, vendar je tvoj problem zelo blizu OKM -obcesivno kompulzivni motnji, s katero se ne rodimo, ampak se pojavi kasneje.
Če želiš, se lahko kdaj oglasiš na naši brezplačni skupini za pomoč pri anksioznosti in depresiji, ker te težave dejansko spadajo med vrsto anksioznosti.

Želim ti vse dobro
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 703
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: Ne vem kaj mi je

Odgovor Obupana čet. 17.apr.2014 14.04

Hvala za odgovor. Zanima me kako pa potekajo te brezplačne skupine za pomoč pri anksioznosti in depresiji? Hvala
Lp
Obupana
 
Prispevkov: 3
Član od: sr. 16.apr.2014 16.11

Re: Ne vem kaj mi je

Odgovor Nevenka tor. 29.apr.2014 10.53

Pozdravljena, urnik srečanj skupin najdeš na naši spletni strani v rubriki "aktualno". Skupine potekajo vsakih 14 dni v Gasilskem domu Brdo. Trenutno skupino obiskuje okoli 15 udeležencev. Srečanja potekajo v obliki individualnega dela s terapevtko v skupini ob sodelovanju in feedbacki udeležencev, veliko je vaj in igranja vlog, kjer ozaveščamo vzorce mišljenja, vedenja in čustvovanja, ki smo jih prinesli iz preteklosti in nas zdaj ovirajo v našem življenju. Te vzorce se učimo spreminjati in jih zamenjevati z drugimi, ki nam pomagajo pri premagovanju življenjskih problemov in vsakdanjih izzivov. Obenem poznavamo, da nismo sami s svojimi težavami, da se marsikaj podobnega dogaja tudi drugim, naučimo se sprejemati njihove izkušnje, občutke, in seveda dobimo veliko medsebojne podpore.

Lep pozdrav
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 703
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana


Vrni se na Anksioznost - tesnoba, anksiozne motnje

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 2 gostov

cron