Ponovno odkrijte sebe!

[Pikaeva]

Pozdravljeni,
po dolgem času sem spet zašla na vaš forum. Naj povem, da se z anksioznostjo srečujem že dolgo, nekje od 18 leta, torej 24 let pa če dobro pomislim, je bila prisotna že prej. Vmes imam daljša obdobja brez težav, menim, da mi jo je bilo najlaže premagati pri 18 letih, ko nisem imela pojma, kaj mi je. Nekako v tem času sem imela prometno nesrečo in sem težave (zdaj vem, da je šlo za derealizacijo) pripisala pač udarcu v glavo. Rečeno mi je bilo, da se bo stanje popravilo nekje v letu dni in dejansko je bilo tako. Prišlo in minilo. Pred 6 leti se mi je zadeva ponovila-čez noč. Doživela sem hudo tesnobo, ki me je zbudila, posledično sem se bala it spat. Poiskala sem psihiatrinjo, uvedli sva Mirzaten, polovičko, ki je praktično takoj prijel, po 2 letih jemanja sem ga opustila in bila 3 leta brez vsega, odlično sem se počutila.
Potem se je pa začelo v jeseni počasi nabirati, v službi, doma...potem je prišla še korona in jaz sem se konec aprila v službi dobesedno sesula s tako vrtoglavico, kot je v življenju še nisem občutila, seveda so me peljali na urgenco, kjer seveda niso ugotovili nič. Na ORL sem opravila vestibularni test, z ravnotežjem organom ni nič narobe. Ponovno sem poklicala psihiatrinjo, dogovorili sva četrtinko Mirzatena, toliko da mi pomaga spati. Pa je nekak šlo. Po 2 mesecih,na dopustu, ko smo se imeli super, pa se mi je napad šibkosti in vrtoglavice, občutka, da bom padla v nezavest, ponovil, prav tako se mi je ponovil pred kratkim v službi in zdaj me je strah ponovitev.
Torej poznam teorijo, vem, da si hranim strah s strahom, da so vse le moji občutki in nerealen strah, ki si ga povzročam čisto sama, vendar ne zmorem več stalnega pregovarjanja same s seboj. Utrujena sem in počasi se mi zdi da izgubljam boj, da ne bo nikoli boljše, bojim se občutka "padanja skupaj" in bojim se tega, da se mi bo to zgodilo ponovno v službi, kamor trenutno hodim ampak z veliko muko, ker vem da moram, da ne bo vse še slabše.
Čeprav imam že toliko izkušenj in znanja ter zavedanja v čem je finta, se nekak ne morem skulirati in se sprostiti ter pustiti občutkom, da so in minejo.

Zelo sem se razpisala, se opravičujem, prebrala tudi večino odgovorov na forumu in vas prosim še enkrat za potrditev da mine, ko sprejmeš. Strah me je teh občutkov, ki so vmes.
Hvala.

[Nevenka]

Pozdravljeni,

pravite, da se že dolgo srečujete z anksioznostjo, zadnje čase pa tudi z močno vrtoglavico in strahom, da boste padli skupaj. Omotica, vrtoglavica in občutek šibkosti je trdoživ simptom anksioznosti, ki ga je težko sprejeti. Povezan je s strahom pred izgubo kontrole, pa tudi strahom pred tem, da se bomo v družbi osramotili, če bi slučajno padli skupaj.
Prav gotovo ne boste padli skupaj, ti znaki omotice so navadno povsem drugačni kot takrat, ko zaradi nekih drugih razlogov dejansko izgubimo zavest. Takrat gre vse zelo hitro brez kakšnih pretiranih opozoril, in tudi sploh nas ni strah, samo zmanjka nas. Pri anksiozni obliki omotice pa bi lahko rekli nekako takole: "tresla se je gora, rodil se je pa miš" Skratka mnogo hrupa za nič, vrti se in premika v vse smeri, včasih se dvigujejo tla, pa navidezno se majemo in zanaša nas (v resnici nas navadno ne), strah nas je za umret, zgodi se pa nič. samo utrujeni ste od neprestanega boja s tem.
Prav nič si ne povzročate sami, pač pa je odgovoren vaš avtonomni živčni sistem, na katerega nimate vpliva. Pomaga umirjanje, meditacija vsak dan (včasih je tudi ne prenašamo, ker se nam vrti, ko zapremo oči), vsakodnevna rekreacija, sprejemanje, zdravila..., predvsem pa psihoterapija, da se vidi, kje so vzroki. Velikokrat ugotovimo, da je npr. slabše, kadar smo v službi ali med ljudmi, kjer bi nam bilo težko, če bi opazili, da se z nami nekaj dogaja. Nekaterim pa je slabše tudi takrat, ko so sami.

Dobro bi bilo preveriti tudi ščitnico, saj je tudi ta lahko vzrok za takšne težave.

Drugače pa kar mirno, stvar je sila nadležna, ampak popolnoma nenevarna.

Vse dobro vam želim
Nevenka