slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
ali bo tega kdaj konec • Anksioznost - tesnoba, anksiozne motnje • Psihoterapija forum

ali bo tega kdaj konec

Stanje živčne napetosti: tesnobnost, trema, napetost, živčnost, strah, zaskrbljenost ...
generalizirana anksiozna motnja, socialna anksioznost, posttravmatska stresna motnja (PTSM), obsesivno kompulzivna motnja (OKM) ...

ali bo tega kdaj konec

Odgovor gaia tor. 20.apr.2010 21.07

Pozdravljeni, vesela sem novega foruma, še posebej danes, ko mi gre zares slabo. Preprosto ne zmorem več... :( Boli me glava, vrti se mi, občasno megleno vidim in ves čas se mi zdi, da bom omedlela. Ta zadnji simptom je zame najhujši... nenadoma se mi zdi, da me noge ne držijo več, pojavi se pritisk v glavi, v prsih, moje roke se potijo...
To se mi s presledki ponavlja že nekaj let. Vse se je začelo po smrti mojega očeta... takrat se je moje življenje zrušilo, pojavil se je hud strah pred boleznijo...prvič sem ugotovila, da življenje ni varno, da se lahko tudi meni zgodi kaj hudega... Začelo se mi je vrteti, omedlevice, panični napadi, strahovi, žalost, utrujenost... Nisem vedela, kaj se mi dogaja. Ostala sem na bolniški z veliko krivde in strahu, da me bodo odpustili. Opravila sem ogromno število raznih preiskav, vse b.p., mene pa vedno bolj strah... kaj je narobe...? Še najbolj verjetna diagnoza se mi je zdela hipoglikemija, zato sem začela kar naprej jesti, da mi ne bi slučajno padel sladkor in bi se počutila slabo. Jedla sem vakih 15 minut...sicer po malo, vendar sem morala... Spet preiskave, strah in spet vse b.p. Ali je res vse samo psihično?
Kar naprej novi simptomi, kar naprej novi strahovi... Kdaj se bom prebila ven iz tega...vsega imam dovolj... ves čas se vrtim v istem krogu...
Zdaj sem sicer spet v službi, vendar me neprestano preganja strah, kako bom vse zmogla... Služba, družina...strahovi...
Zanima me, če ima kdo podobne izkušnje? Ali je res vse samo psiha?
Najbrž bi potrebovala kakšno terapijo, pa me je preveč strah to razlagati... :( sem v fazi, ko preprosto ne znam naprej...
gaia
 
Prispevkov: 14
Član od: tor. 20.apr.2010 20.42

Re: ali bo tega kdaj konec

Odgovor Calla sr. 21.apr.2010 6.55

Lepo pozdravljena, gaia (kako lep nick!)

Po opisu sodeč te mučijo panični napadi.. Sama žal nimam izkušenj s tem, tako da ti lahko bolj malo pomagam, sem si pa zapomnila, da ljudem s paničnimi napadi ponavadi najbolj pomaga to, da preprosto sprejmejo take napade in neprijetne občutke, ki jih spremljajo ("Aha, bom pač omedlela, vredu, nekdo me bo že pobral." "Bom zdaj pač malo živčna, čist ok.") Nekaj v tem smislu ;)

Sicer je to res "samo psiha", ampak vzroki ponavadi tičijo veliko globlje in nas telo opozarja, da delujemo proti sebi. Terapija nam pomaga odkriti vzroke za takšno počutje ter nas nauči novih, boljših korakov v vsakdanjem življenju. Za dobro terapijo je potreben dober stik med tabo in terapevtom, tako da brez strahu, da ne boš zmogla terapevtu nič povedat o sebi. Ko boš začutila, da si pri njemu varna in mu lahko zaupaš, se boš tudi lažje odprla (sama sem za to rabila veliko časa..).

Drži se, pa še kaj napiši o sebi
Uporabniški avatar
Calla
 
Prispevkov: 17
Član od: sr. 21.apr.2010 6.32

Re: ali bo tega kdaj konec

Odgovor Nevenka sr. 21.apr.2010 8.21

Draga Gaia, žal mi je, da te toliko časa mučijo simptomi anksioznosti. Ti simptomi bodo postali blažji takoj, ko se jih boš naučila sprejeti in živeti z njimi. Praviloma nas simptomi v neki blažji obliki spremljajo celo življenje in so prvi znak, da se v našem življenju nekaj dogaja, da postaja za nas prenaporno, da se moramo upočasniti. Ponavadi smo k anksioznosti bolj nagnjeni tisti, ki smo do sebe bolj zahtevni, kar naprej hitimo in želimo, da je vse popolno opravljeno. Zato je psihoterapija pri teh težavah navadno usmerjena na spreminjanje teh naših vzorcev.
Vsekakor bi ti svetovala, da se vključiš v našo skupino za anksiozno depresivne motnje, ki poteka vsak drugi torek ob 18.00 na OŠ Miška Kranjca. Tam boš spoznala veliko oseb s podobnimi problemi in videla, kako se da take težave odpraviti.

Vse dobro ti želim
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 614
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: ali bo tega kdaj konec

Odgovor Hator čet. 22.apr.2010 10.55

Dobrodošla Gaia!

Tudi sama sem doživljala panične napade in imela podobne simptome kot ti, zato te resnično razumem in priznam da je to resnično grozen občutek. Tako kot pa so ti že moji predhodniki napisali, na tem se da delati in simptome odpraviti :) to je vesela novica mar ne? Sama sem se vključila v skupino kjer sem spoznala ljudi, ki so sami doživljali podobno. Že sam občutek, da nisem nora, da se to ne dogaja samo meni me je pomiril. Priporočam tudi, da si najdeš pomoč psihoterapevta. Iz lastnih izkušenj ti lahko povem da je to resnično tisto, kar potrebuješ in ti bo pomagalo rešiti težave. Vedi, da v tem nisi sama!!!!
Če te karkoli muči ali zanima piši!!!

Želim ti lep in miren dan!

Hator
Uporabniški avatar
Hator
 
Prispevkov: 15
Član od: tor. 13.apr.2010 19.26

Re: ali bo tega kdaj konec

Odgovor gaia ned. 2.maj.2010 16.44

Hvala, Hator za spodbudne misli, mi pomaga, ko vem, da nisem sama..., ampak me je še vedno zelo strah... Saj si govorim, da ni nič, ampak ko se mi začne vrteti, mi pa nič več ne pomaga... prava panika me zajame...
Bila sem pri psihiatru, ki mi je predpisal Cipralex, ampak se ga bojim jemati... na splošno ne maram zdravil, nekako imam občutek, da bo še slabše...
Mogoče se res pridužim skupini v torek, če se bom le dobro počutila...
gaia
 
Prispevkov: 14
Član od: tor. 20.apr.2010 20.42

Re: ali bo tega kdaj konec

Odgovor SunshineGirl čet. 17.jun.2010 19.36

Pozdravljena.

Tudi sama sem imela takšne sipmtome, ko sem imela anksioznost, socialno fobijo, depresijo. Vse od mrazenja, občutka vročinskih valov, tresenje, stiskanje pesti, občutek da bom padla po tleh, vtroglavica, meglen vid, razbijanje srca, neprestana utrujenost ipd...
Vem, da ti je hudo, ampak vedi, da se vse da poštimat, tud mene je neprestano bolela glava in sem se bala, da sem hudo zbolela, ker me je res vse bolelo od zapesij, kolen, vratu, jajčnikov ipd..
zdaj po priblizno 2 letih komaj vem, da sem bila v takem zosu... Uspelo mi je prilesti iz tega, seveda z veliko volje in truda. Verjemi mi, tudi sama nisem verjela vase, niti pod razno si nisem predstavljala, da bom kdaj tu, kjer sem zdaj. Spremenmila sem način razmišljanja in še vedno ga pridno spreiminjam.
Ja in tudi sama sem govorila, nikoli psihiatra, nikoli AD-jev.. in ja, takrat bi jedla tudi "drek" če bi blo treba.. ker sem si tako močno želela, da bi bilo bolje... vse skupaj ni prišlo čez noč, ampak se je vleklo kar nekaj let in se niti zavedala nisem, da je to psihi. izvora.. Tudi sama sem s strahom vzela Cipralex. Jemala sem ga pa dobro leto, toliko kot nej bi blo potrebno najmanj da se postavi vse skupaj v ravnovesje.. in vztrajala z delom na sebi ter se posvetila sebi. in verjemi, prezivela sem :) vse je ok, zdaj bo eno leto odkar ga ne jemlem.
Vsaka pomoč, terapija, nasvet ti bo prišel prav. Sama namreč nisem bila sposobna slišati pozitivnih spodbud in vrjeti v njih..mislila sem si.. "Nikol ne bo bolje.. jaz sem itak zguba, tole ne pelje nikamor, najbolje da kar grem in se ne vrnem več.." :jao
Vse je v tebi, na tebi in verjemi mi, v tebi je ogromno moči, da to prebrodiš in uspeš- čeprav se ti zdaj morda zdi da si kot ožeta cunja.
Jaz vrjamem da ti bo uspelo, korak za korakom in vrjemi strahovi ki zivvijo v tebi, se lahko izselijo, dovoli jim oditi in sprejmi se, imej se rada. een veliiik objem :) --<--@
Uporabniški avatar
SunshineGirl
 
Prispevkov: 7
Član od: sob. 17.apr.2010 22.36

Re: ali bo tega kdaj konec

Odgovor vrtnica čet. 31.jan.2013 14.23

...Zadnje leto se mi dogajajo zelo čudne stvari... Začelo se je ko sem zaključila študij in začela s pisanjem diplome, ki sem jo seveda uspešno opravila. Vedno sem imela vse pod kontrolo, urejenost, vsako pomembno stvar sem si zapisala saj sem se bala da bi jo pozabila. V OŠ nikoli nisem marala matematike, saj me je učiteljica v 4 razredu zlasala pred celim razredom ker sem hotela računati na prste, na višji stopnji sem morala pred celim razredom odštevati na številski premici ker drugače ni šlo, posledično si danes ne upam delati v gostinskem lokalu ker se bojim delati z denarjem saj mislim da ne bi znala pravilno vrniti ostanka. Hodila sem na inštrukcije matematike, ki so mi pomagale toliko da sem nekako spacala za 2, vse skupaj. V oš smo bili tisti ki smo bili slabši učenci vedno nekako potlačeni navzdol, medtem ko v srednji šoli to ni več imelo pomena, bila sem vedno med boljšimi, vsem sem posojala zvezke ker sem imela vedno urejene za lažje učenje... Na faxu je bilo vse lepo in prav. Čeprav me je vedno skrbelo kaj če mi ne uspe. Končano imam srednjo kuharsko šolo, vendar se bojim samostojno kuhati v neki večji gostilni, ker imam strah pred neuspehom, razočaranjem nadrejenih, sicer doma kuham ZELO rada. Nikoli ne bom pozabila kako je med prakso v nekem podjetju šef kuhinje znorel ker nisem pravilno spanirala sira, od takrat naprej sem si rekla da praga kuhinje ne prestopim več, pa sem ga, ko sem lani nekaj časa delala v šolski kuhinji kot pomočnik kjer sem uživala kljub temu, da se s sodelavci nismo najbolj razumeli, bilo mi je v veselje delati. Kasneje so me od tu odslovili brez razloga. Imam fanta, ki je zelo dober do mene, imava se rada, čeprav se kdaj pa kdaj skregava,vendar potem tudi pogovoriva. Vendar zadnje čase niti ne sexava več tako pogosto kot včasih, zaradi mene, ker mislim da me ni vreden, ker jaz mislim da potrebuje punco ki nima strahov in je bolj pogumna in si upa. Med pisanjem diplome sem iskala tudi službo žal neuspešno, vsi me sprašujejo ali že kje delam in mi pametujejo to in ono, najbolj pa me boli ker ne morem ustreči svoji mami ki si ravnotako želi da jaz dobim službo. Vsako vprašanje glede tega me čisto razdraži. Ona mi plačuje tistih nekaj položnic in občasno da nekaj malega žepnine ki jo zelo težko zapravim saj to ni moj prislužen denar. Najbolj me boli to ker ne dobim zaposlitve, naj povem da sem opravila kar nekaj razgovorov, imam strah da ne zmorem opravljati nekega odgovornega dela, ker mislim da ne zmorem, imam nizko samopodobo. Strah me je globoke vode, težko se vsedem za volan, ker se bojim hitrosti, kot otrok sem se rada sankala sedaj se tega bojim ker se bojim da se mi bo kaj zgodilo. Včeraj ko bi morala na neko poskusno delo, sem iz same živčnosti spregledala avtobus in imela manjšo nezgodo zaradi katere sem ostala doma saj nisem upala naprej ker sem čisto izgubila živce in prejokala cel dan. Kaj bo sedaj ne vem, o vsem tem se veliko pogovarjam s fantom vendar po pogovoru še vedno čutim tesnobo, neolajšanje občutek da vse to kardelam, delam podzavestno. Sama si ne morem pomagati, veliko berem o anksioznosti in fobijah, mislim pa tudi da bom šla na posvet k psihologu, saj mislim da se vrtim v začaranem krogu. Doma se tudi ati in mami ne razumeta najbolje, nič se ne pogovarjata, hecata,.. ati je sicer tudi nekaj bolan in uživa tablete proti depresiji, brat pa je sedaj ko ima svojo družbo postal zelo odrezav do mene.

Od vsega tega me pogosto boli glava, sem utrujena, težave s prebavo, vrtoglavica, napetost, nihanje teže, nenadno hitro bitje srca. Naj pa povem da imam še vedno hobije, ki mi pomagajo da pozabim na vse to vsaj za nekaj časa in imam takrat čisto prazno glavo. Rabim samo nekoga ki bi mi znal pravilno svetovati.
vrtnica
 
Prispevkov: 1
Član od: čet. 31.jan.2013 13.36

Re: ali bo tega kdaj konec

Odgovor Nevenka čet. 31.jan.2013 21.18

Pozdravljena, Vrtnica, ko sem brala tvoje sporočilo, sem najprej pomislila, kako je možno, da pri nas še vedno obstojajo učitelji, ki se fizično znašajo nad učenci. In pri tem si bila samo tako iznajdljiva, da si si pri računanju pomagala s prsti. Ne zavedajo se, kakšno škodo lahko s tem učencu povzročijo za vse življenje. Verjetno si čisto normalno nadarjena za matematiko, morda bi jo imela celo zelo rada, če ne bi imela te smole z učitelji. To dokazuje tudi dejstvo, da si bila v srednji šoli med boljšimi in tudi diplomirala na faksu. Res mi je žal, da se vidiš v tako slabi luči in da so ti vse te grenke izkušnje prinesle toliko ran in strahov. Veš, strahove imamo pravzaprav vsi, bojimo se najrazličnejših stvari, enih bolj, drugih manj, ker smo samo ljudje. Večina nas je v določenih situacijah negotovih, čeprav morda to skrivamo za različnimi maskami samozavesti in odločnosti. Pravijo, da pogum ne pomeni odsotnost strahov, ampak moč, da pokažemo svojo ranljivost in stojimo za svojo nemočjo. Telesni znaki, ki se ti pojavljajo, samo nakazujejo tvojo notranjo borbo med tem, kar si želiš in tvojimi strahovi v zvezi s tem. Nikar se jih ne boj, nič se ti ne bo zgodilo. Vsekakor pa ti resnično svetujem, da se oglasiš pri psihologinji, pravzaprav predvsem zato, da se zaveš, kako sposoben in dragocen človek si. In še nekaj: morda bi tvoj fant lahko našel punco, ki bi imela manj strahov, ampak on je s tabo, ker ima rad tebe, takšno kot si. Gleda te popolnoma drugače, kot se vidiš ti sama, in vidi dekle, ki je topla, luštna in inteligentna, verjemi, govorim ti na osnovi izkušenj dela z dekleti, ki o sebi razmišljajo podobno kot ti.
Če imaš možnost, se oglasi na naši brezplačni skupini za pomoč pri anksioznosti in depresiji, da se v živo še kaj več pogovoriva.

Želim ti veliko lepih misli in optimizma za prihodnost --<--@
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 614
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: ali bo tega kdaj konec

Odgovor tesnoba čet. 25.jan.2018 14.19

tudi sama imam podivne tezave, od bolecin v vratu nogah, slabega pocutja, utrujenosti, vrroglavice, celo suhih oci, tresenja, slabosti... zares se poskusam zamotiti pac preprosto sprijaznit s tezavami. te pridejo predvsem v stresnih obdobjih zavedam pa se kaj je moja najvecja napaka brskanje po internetu za raznimu boleznimi. tako se si postavljala ze vse mogoce diagnoze od raka na crevesju, tumorja mozganov do multipleskleroze... skratka obup :(
tesnoba
 
Prispevkov: 3
Član od: tor. 23.jan.2018 12.59

Re: ali bo tega kdaj konec

Odgovor Suzi tor. 22.jan.2019 19.41

Enako jaz za multiplosklerozo imam pa vse simptome ker sem brala forume bojim se da sem res dobila bolezen od vsega straha pred njo.panicnih napadov nisem nikoli imela.
Suzi
 
Prispevkov: 3
Član od: tor. 22.jan.2019 19.15

Naslednja

Vrni se na Anksioznost - tesnoba, anksiozne motnje

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 1 gost