Tu je opisana moja zgodba, opravičujem se, ker je malo dolga...Sem v zgodnjih 30-ih letih, in še do predkratkim sem imela dobro službo , bila sem ambiciozna in imela sem visoke cilje. Imela sem tudi partnerja, s katerim sva pred nekaj meseci po dolgih letih skupnega življenja vezo prekinila. Službo sem sicer sovražila, ampak ker sem sebe še bolj, sem se gnala kot stroj in poleg napornega dela zraven še pozno v noč študirala za strokovne izpite. Potem sem se zlomila in padla v globoko depresijo. Stanje je bilo tako hudo, da sem celo začela razmišljati o tem da bi se hospatilizirala, ker si nisem več zaupala in sem se resnično bala, da bi si kaj naredila. Misli o samomoru so bile vedno bolj pogoste. Vendar sem si s časom našla odlično terpavetko in po dolgem času sem se počutila bolje. Takoj, ko se je stanje izboljšalo, sem zašla v stare navade. Naj povem, da do sebe nisem prizanesljiva, to šele zdaj vidim. Za vsako napako ali polom sem se sama pri sebi ozmerjala ter vedno iskala dokaze, da sem ničvredna, neumna, slaba oseba, nesposobna, nepriljubljena, itd.
Že kot otrok sem imela obsesivno motnjo (če ne prižgem in ugasnem luči trikrat, se bo nekaj hudega zgodilo, obsesivne misli v obliki slik), kar je v bistvu sedaj v veliko manjšem zamahu kot je bilo takrat, a še vedno prisotno. Ko sem bila najstnica, sem se tudi rezala. Doma so me še kot majhnega otroka učili, da nisi dobra oseba, dokler tega ne dokažeš. Sproti so me opominjali, da se dokazala še zdaleč nisem, in moram biti boljši človek. Sicer sta bila dobra starša, saj se vsi trudimo po najboljših močeh in delamo napake.
Trpim za anksioznostjo, in to več ali manj kar 24 na dan. Non stop premišljujem o tem kaj se dogaja z ljudmi ki so mi blizu. Skrb za bližnje, kot so na primer ali so varno prispeli domov, so normalne, a pri meni gre to v tako skrajnost, da imam pred očmi slike prometnih nesreč in drugih groznih scenarijev. Če me oseba ne pokliče ob dogovorjenem času se mi po glavi podijo grozne zgodbe in slike, doživim napad panike, kar vključuje histeričen jok, vrtoglavico, pospešeno bitje srce, in čuden občutek v glavi da mi bo počil film in se mi bo zmešalo, da bom izgubila stik z realnostjo. Potem opazim da zadržujem dih in začnem hiperventilirati. Moje telo je zaradi napetosti cel dan v stanju “beg ali boj”. Ne mine niti ura, ko ne premišljujem o tem, da se nekomu nekaj groznega dogaja prav v trenutku.
Poleg tega me še muči občutek krivde. Če sem bila kdaj osorna do staršev si tisti trenutek kot film ponavljam v mislih, četudi je deset let star dogodek, si ne morem oprostiti.
Pretirane skrbi in premišljevanje o najhujših scenarijih imam že od malih let. Ko sem bila stara 6 let se še vedno spomnim ko sem se igrala z neko punčko (prijateljev sicer do tam nekje desetega leta nisem imela), in ko je odšla domov, sem celo noč prebedela, ker me je tako skrbelo, ali je varno prispela do doma. Menim, da sem to navado pobrala od mame, ker je ona ista, vedno črnogleda in ob najmanjši prepreki je konec sveta. Še zdaj, ko še zdaleč nisem več otrok, ko naredim napako hodi za mano in mi opisuje vse možne posledice, četudi gre samo za ponesreči razbit krožnik.
Strašansko se bojim konfliktov, in se jim na veliko izogibam. Zato mnogokrat potegnem kratko, plačam za izdelek ki ga nisem naročila, v restavraciiji dobim mrzel ali zanič obrok, ki ga bom tiho pojedla, itd.
Pred kratkim sem zbolela za krvno boleznijo, od katere sem skoraj umrla, vendar je z zdravljenjem zdaj boljše. Čas, ki sem ga preživela v bolnici je bil najbolj miren čas v mojem življenju. Vse ljudi je tako strah bolnic, jaz pa sem prvič v življenju zadihala. Prvič, da nisem imela napadov panike, da me ni skrbelo za ljudi ampak zase, zunanji svet umorov, vojn in nasilja tam sploh ni obstajal. Bolezen mi je nekako dala “pravico”, da si spočijem od odgovornosti in drugim ljudem sporočim da nisem lena, ampak bolna, in da si zdaj zaslužim počitek. “Prisilila” me je, da sem končno nehala živeti kot robot na avtopilotu, in da sem začela sploh čutiti. Prej sem bila otopela. Zato imam zdaj na nek način to bolezen rada. Ker mi da pravico do “time out”.
Bojim se tudi, da sem fizično zbolela od hudega stresa. Zato me vsakič, ko me zopet zgrabi stres, začne močno skrbeti, da se mi bo takrat stanje zopet poslabšalo, in bom sama kriva za kakršnokoli poslabšanje krvne slike.
Zdaj sem v času nadaljnega zdravljenja pri starših, saj bolna ne morem delati in služiti za najemnino. Vendar se je stres vrnil v moje življenje. Da ne bo pomote, hvaležna sem da imam take starše, ki me brezpogojno vzamejo k sebi in zame tudi skrbijo. Vendar pa je vzdušje zaradi slabega odnosa med mamo in očetom tako napeto, da bi ga lahko rezal z nožem. Cel dan poslušam njuno dretje in očitke. Zapiram se v sobo in skrivam, kot majhen otrok. Berem in se izobražujem o tesnobi in kako se je ozdraviti, vendar istočasno mama name prenaša negativne misli, “kaj pa če” scenarije, negativnost. Počutim se kot da bi hotela splavati, pa me nekdo dol vleče za nogo. Ko se kaj slabega zgodi in začutim, da doživljam nov napad, začnem uporabljati naučene tehnike sproščanja, a medtem je mama istočasno prav tam poleg mene, in me prepričuje da je prav, da sem živčna, to je vendar katastrofa, …in ves moj trud je porušen, potem se nekako ne morem zbrati. Ne krivim jo za nič, ker se je trudila in bila dobra mama, in sva si zelo blizu. Smili se mi, ne vem kako ji naj pomagam. Pogosto ne spim, ker premišlujem, kako težko ji mora biti, ker ni srečna. Poleg tega me zraven muči še jeza do očeta, ker se mi zdi, da mu je vseeno do svojega zakona in živi v svojem svetu.
Rada bi si pomagala s športom, bila aktivna, ker vem, da to pomaga pri duševni stiski. Ampak sem v slabem fizičnem stanju in nekako “prikovana” s to boleznijo doma in lahko grem samo na krajše sprehode.Prej sem bila športnica. Ukvarjala sem se s prostovoljnimi deli, rada imam ljudi, čeprav me je strah iti mednje. Ko so mi zdravniki povedali, da bi skoraj umrla, sem si obljubila, da bom drugače živela. Da se bom imela rada, in da bom počela to, kar me veseli, in da ne bom pustila da me malenkosti razburijo. Vendar težko shajam v napetem ozračju doma, in ne vem kam naj se še skrijem. Žalostna sem, da je doma tako negativno vzdušje, in tudi mene hitro potegne dol z njima, čeprav se v prepire ne vtikam. Bojim se vsakega skupaj preživetega trenutnka, ker vem da bodo spet očitki in solze, in poskušam vsak začetek prepira, ki ga začutim, speljati v drugo smer, zamenjati temo pogovora, ju nekako zamotiti. Saj sta super človeka, samo pozabila sta, da je treba biti prijazen drug do drugega.
Včasih mi gre na jok od strahu, da me bo bolezen ubila, včasih si pa mislim, pa naj bo. Kako naj pričakujem od telesa, da se bori, ko se jaz sama nočem? Saj imam tudi dobre trenutke, da ne bo pomote. Ko sem optimist in si mislim: telo je treba še v red spravit, potem pa lahko začnem delati plane za prihodnost, ki se jih veselim.Naj povem, da kljub slabi samopodobi nisem bojezljivec. Vsega se lotim. Potem pa se zgodi nekaj negativnega, majhnega, ne življensko katastrofalnega, pa se kar sesedem, kot da je konec sveta. In takrat si želim, da bi tudi bilo.
Na splošno me je strah terapije, kljub temu, da sem imela v preteklosti dobro izkušnjo. Sram me je, ko gledam terapevtu v oči, in si mislim, da sem tu, ker mi ni uspelo sami. Trenutno pa tudi po navodilih zdravnice ne smem sama naokoli, da bi hodila na terapijo.
Nisem čisto prepirčana, kaj hočem od vas. Mogoče samo kakšen nasvet ali pa spodbudna beseda. Zelo si želim spremembe. Strah, jeza in občutek krivde ovirajo možnost lepega življenja, pa naj bo kratko ali dolgo, vsi si zaslužimo, da bi ga živeli brez teh negativnih občutkov ki nam toliko vzamejo a zelo malo dajo.
Hvala za branje.
