Pozdravljeni
Vedno sem bila bolj anksiozna oseba, me je zelo skrbelo če je kdo varno prispel, večkrat sem preverjala če so luči pogasnjene..., bila sem nesamozavestna, počutila sem se nesposobno in zelo sem želela ugajati drugim, ne glede na to koliko sem šla čez sebe. A problema se niti nisem zavedala.
Vedno sem se imela pod kontrolo in sem skrivala svoja čustva.
Pred nekaj meseci pa sem rodila, in vse skupaj se je grozno potenciralo. Tesnobni občutek je postajal vedno močnejši, sploh če sem bila sama doma z dojenčkom. Strah me je bilo da ne bom zmogla, kdo sem jaz, da bom skrbela za živo bitje, rabila sem odklop, pavzo, a sem bila cele dneve čisto sama z otrokom, saj je neko obdobje partner moral biti veliko odsoten. Pojavljati so se začele vsiljive misli.
Da bi se bolje počutila, sva se s partnerjem po nekaj mesecih dogovorila, da grem vsak dan v naravo in on prevzame skrb za otroka, z gibanjem sem se počutila bolje.
A vseeno, začela sem se bati, da bom zbolela, in sem razvila nek strah pred simptomi, kaj vse me boli, guglala sem simptome, hodila na samoplačniške preglede... a nekako sem ok prišla čez dan. Tesnobno, a se je dalo.
Vse je pa ratalo nevzdržno, ko sem postala za nekaj par mesecev imobilizirana zaradi poškodbe (trenutno stanje). Med štirimi zidovi in pomankanjem stika z zunanjim svetom so se moji strahovi pred raznimi boleznimi potencirala, ko me je kaj zabolelo sem doživela panični napad. Ko sem ovrgla eno bolezen, se je pojavila druga... in najhuje... trenutno me je zelo strah, da se mi bo zmešalo. Opazila sem, da ne maram biti sama in sem doživela pravi napad tesnobe, ko je družinski člsn zapustil sobo. To je povzročilo grozen strah pred tem, da se mi bo zmešalo, saj te hude reakcije na nekaj takega nisem razumela. Ko sem ok se mi zdi, da sem pač strah pred fizičnimi boleznimi zamenjala z strahom pred kako hudo duševno motnjo...a takrat ko me popade ta strah, si ne morem dopovedati, da se mi ne bo zmešalo. Zgodi se kar naenkrat, vse je ok... funkcioniram normalno, tudi ko sem sama. Potem pa kar neankrat nekdo ustane in oddide iz sobe, in bum...panika. in temu seveda sledi strah pred norostjo.
Tolažim se s tem, da je strah pred izgubu kontrole običajen pri tesnobi... kako naj se pomirim? Kako naj vem, da se mi ne meša? (V družini nimamo zgodovine duševnih motenj) Kak nasvet, izkušnja?
Hvala in lep pozdrav.