Dragi dnevnik,
Po desetkrat na dan se tehtam, po vsaki jedi in telovadbi, že čisto nora sem. Zadnjič sem gledala diapozitive z morja. Kar nisem mogla verjeti, da sem suha prekla na sliki jaz. Moj oče pravi, da sem suha, bleda in imam grdo starikavo kožo. Pravi, da izgledam stara 20 let, pa mi jih je šele 16. Hudo mi je to poslušati, a pomagati si ne morem. Kolikor sem bila dovolj močna, da sem shujšala, sem prešibka, da bi se zredila. Ne , tega ne zmorem, v meni je nekaj, kar me sili v to brezglavo hujšanje, ki mi je že zastrupilo kri in možgane. Tako čudna sem postala zadnje čase. Zdi se mi, da življenje ni več tako pomembno zame kot prej. Prej sem rada živela, uživala sem, zdaj je vse tako pusto in dolgočasno.
Zatekam se v učenje, da ne mislim toliko, a vseeno kljuje v meni neko samoobžalovanje, pomilovanje same sebe. Da, slabič sem, suženj, suženj svojega telesa.

Dragi dnevnik
Ničesar ti še nisem povedala o svoji izginuli menstruaciji. Nimam je že pet mesecev. Vedno bolj me je strah. Zadnji mesec živim pod hudimi pritiski in stresi. Tresem se pred kilogrami in kalorijami, od katerih sem že blazna. Mami pravi, da zaradi hujšanja nimam menstruacije in da se moram zrediti. Psihično tega nisem sposobna, saj se sekiram zaradi vsakega grižljaja. Ničesar si ne privoščim, niti enega dneva miru, samo trim, telovadba…, in čim manj jesti. To življenje ni vredno truda, saj sploh ne vem, zakaj živim. Nikar ne misli, da vidim smisel tega hujšanja. Nasprotno, vem, da to ne pelje nikamor, morda v umobolnico, a jaz še kar nadaljujem. Kaj se je zgodilo z mano, ljubi dnevnik? Konec me bo od tega.

Danes sem npr vstala ob 6.30 in pojedla eno jabolko. Potem sem se stehtala in ugotovila, da imam pol kg preveč. Bila sem jezna in šla telovadit, a učinka ni bilo. Za kosilo nisem hotela ničesar jesti kljub grožnjam in prošnjam staršev. Spet sem se tehtala. Še vedno sem imela pol kg preveč. Mislila sem, da me bo konec. Ob 15.00 sem tekla na trim in uspela shujšati za pol kg. Z občutkom krivde in olajšanja sem pojedla jogurt in solato, potem pa me je nekaj prijelo in lotila sem se peciva, ki ga je danes spekla mama. Kar goltala sem ga. Grozno sem se počutila. Zdaj imam 1 kg preveč in obupno se počutim. Pomagaj mi iz te more, reci, da so sanje, da ta blazen, nor človek nisem jaz. Pomagaj…

Dragi dnevnik
Res sem se spremenila. Vse me dolgočasi, vse se mi zdi brez smisla. Nima pravega cilja pred seboj. Sploh ne vem, kaj me veseli. Starši mislijo, da me veseli gibanje, trim, šport. Mogoče res dajem tak vtis, vendar se motijo. Trim mi je prav muka. Vse te dejavnosti bi lahko primerjala s tlako. Tako se mučim samo zato, ker si želim biti lepa. Pa se mi včasih zazdi, da sem vedno grša. Suha koščena prekla. Ne vem več, kaj naj delam. Če bom več jedla, se bom zredila- in tega se bojim. Če bom še naprej stradala in se mučila s športom, bom grda, suha prekla. Včasih me prime, da bi se na vse požvižgala, saj tako ali tako ne vem, za koga se tako mučim. Res sem pravi, tipični mazohist.

Po enem letu terapije:
Dragi dnevnik
Življenje je spet dobilo smisel. Po skoraj enem letu životarjenja, duševnih stisk in depresij sem spet zaživela. Včeraj sem bila na salsi. Nekdo mi je rekel, da je čakal name in me pogrešal. Tako toplo mi je bilo pri srcu.
Zredila sem se za 2,5 kg, pa mi je čisto ok s tem. V šoli mi ne gre več tako dobro kot lansko leto, imam že tudi en cvek pri fiziki, pa se ne sekiram preveč. Pomembno je, da ima življenje spet smisel.
Dragi dnevnik, jutri pišem test iz francoščine in mogoče bom vprašana angleščino. Drži prosim pesti, da dobim dobro oceno :-)