DEPRESIJA

Psihološki vidik

Na podlagi Mednarodne klasifikacije bolezni sodi depresija med razpoloženjske (afektivne) motnje (F30-F39). To pomeni motnje, kjer je temeljna motnja sprememba afekta ali razpoloženja v depresijo.

Sem spadajo tudi:

  • manična epizoda

  • bipolarna motnja

  • depresivna epizoda

  • ponavljajoča se depresivna motnja

  • trajne razpoloženjske motnje (ciklotimija, distimija)

Vzroki za nastanek depresije so različni: genetski, fiziološki, psihološki.

Zagovorniki genetskih dejavnikov zagovarjajo tezo, da se v nekaterih družinah depresija prenaša iz generacije v generacijo. Fiziološke teorije pravijo, da je vzrok v neravnotežju nevrotransmiterjev (serotonin, dopamin), novejše raziskave pa omenjajo spremembe v hipokampusu, ki je zadolžen za razpoloženje in spomin.

Psihološke teorije iščejo vzroke v slabi samopodobi in neustreznih adaptacijskih in obrambnih mehanizmih, ki se oblikujejo kot posledica pomanjkanja ustreznih čustvenih in razvojnih spodbud v otroštvu (permisivna ali avtoritativna vzgoja, travmatični dogodki, zlorabe).

Sprožilci so lahko travmatični življenjski dogodki (smrt, izguba službe, ločitev …)

Najbolj tipični simptomi depresije so:

  • depresivno razpoloženje

  • odsotnost ali zmanjšane motivacije za delo, interese in zadovoljstvo

  • nespečnost ali pretirana želja po spanju

  • psihomotorična vznemirjenost ali zavrtost

  • utrujenost, izguba življenjske energije

  • občutki nevrednosti in krivde

  • zmanjšana sposobnost mišljenja oziroma osredotočenja misli

  • misli o smrti oziroma razmišljanja o samomoru

Logoterapevtski vidik

Depresijo razvrščamo na štiri nivoje:

  • Endogena depresija —– biološki/telesni nivo

  • Reaktivna depresija –—- psihološki nivo

  • Nevrotična depresija —– psihološki nivo

  • Noogena depresija —– duhovni nivo

Endogena depresija

Pri diagnosticiranju je potrebno upoštevati:

Dednost ( potrebno je narediti anamnezo primarne družine)

Življenjska zgodba (faze izmenjave depresija – manija, raziskovanje prejšnjih morebitnih obdobij žalosti ali pretiranega veselja)

Dnevna nihanja – jutranja depresija:

Osebe mislijo, da nikoli več ne bo ničesar dobrega v življenju, da je svet popolnoma zatemnjen. Nikoli več ne bo nobene priložnosti. Zjutraj tudi komaj govorijo. Če se nekdo zjutraj ne pogovarja, popoldan pa, je to dokaj jasen znak. Imajo tudi okamnelo mimiko. Težko je navezati čustveni stik z njimi. Popoldan pa so spet sposobni pogovora.

Samoobtoževanje:

Samoobtožbe so iracionalne, blodnjave. Mislijo, da nikoli niso ničesar zmogli in da tudi v prihodnje ne bodo. Počutijo se krive za vse mogoče. Pogosto je to čisto blodnjavo: počutijo se krive za propad sveta, počutij, za vse kar se dogaja v družini. Zgubljajo stik z realnostjo. Takšen človek ne more opravljati osnovnih gospodinjskih del, kar le povečuje občutek krivde. Pri endogeni depresiji izginja religioznost. Duhovna dimenzija je za obzidjem. Oni ne morejo več moliti. Glasbeniki ne prenašajo več glasbe. Narava jim ničesar več ne predstavlja. Vse vrednote so se zgubile.

Prazni strahovi:

Gre za strahove brez vsebine, za razliko od nevroz. Ne morejo reči, česa jih je strah. Gre preprosto za prazen občutek strahu.

Telesne težave:

Nespečnost, brezvoljnost, nemir

Eksogena depresija nastane zaradi žalosti, trpljenja oziroma neke izgube (smrt, ločitev, služba …).

Noogena depresija se lahko pojavi v vsakem življenjskem obdobju:

Mladostniki: odraža se s prikrito ali odkrito agresivnostjo: rizični športi, življenje itak ni nič vredno, destruktivno vedenje, nasilje na ulicah …

Srednja generacija: razočaranje: a je to življenje? Saj to ne more biti vse; občutek prevaranosti

Starejši: resignacija (prenehati si prizadevati za kaj zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč, občutek življenjskega poraza pred boleznijo), zožitev interesov, jeza na celi svet …

Noogeno depresiven:

1. Ni slep za vrednote

2. Ni izgubil vrednote

3. Ne trpi zaradi nizke samopodobe

Oseba sprašuje po smislu, a ga ne najde, izgublja smer, utruja se, izgublja moč in motivacijo.

Kako razlikovati noogeno depresijo od endogene depresije, od reaktivne, ali od nevrotične?

Pri vseh gre za neke vrste slepoto za vrednote:

Endogena depresija: oseba ne išče vrednot, ker je njegova duhovna dimenzija blokirana – ni sposoben iskati, vrednote za njega ne obstajajo, jih ne more videti…

Reaktivna depresija: trpljenje zaradi izgubljene vrednote, edine ki si jo želi – ne želi iskati

Nevrotična depresija: gre za usmerjenost k sebi, egocentrizem, nikoli dovolj pozornosti, nizka samopodoba – išče v napačno smer .

Noogena depresija: Ne najde vrednot čeprav si jih želi najti in zato trpi: išče ampak ne najde.

Kako pomagamo?

Pri noogeni depresiji posameznik ne najde vrednot, čeprav si jih želi najti. In zato trpi, izgublja moč. Osebo moramo pripeljati v stanje pred nastankom depresije, zato v pogovoru ustvarjamo pogoje za stimulacijo. Potrebno je stimulirati

  • začetek iskanja (cilj),

  • razširjeno iskanje (spodbuda, da bo našel cilj)

  • zaupanje (iščiva skupaj), kjer logoterapevt sporoča, da je klient dragocen in da mu lahko zaupa pri iskanju cilja.

V terapiji govorimo o vrednotah, ciljih, življenju, dragocenih osebah.

Lahko mu damo tudi neko smiselno nalogo, s katero raziskuje naprej, razmišlja o sebi in materializira misli. Pomembno je zapolniti vakuum z iskanjem smiselne naloge.

Pri endogeni depresiji oseba ne išče vrednot, saj je duhovna dimenzija blokirana. Vrednote zanj ne obstajajo, jih ni zmožen videti. Zato moramo raziskati zgodovino njegove primarne družine oziroma življenjsko zgodbo. Klienta moramo vzeti resno, imeti z njim potrpljenje, mu razložiti dinamiko bolezni in odsotnost vrednot kot simptom bolezni.

Potrebno je:

  • klienta vzeti resno

  • ne apeliramo na njegov razum

  • mu ne govorimo, naj se zbere, ampak se mu posvetimo s potrpežljivostjo

  • pomanjkanje oziroma odsotnost vrednot sodi k bolezni, zato pogovori o smislu življenja niso učinkoviti.

Pri reaktivni depresiji je nujna sprememba stališča, namreč vse ima svoj začetek in konec, zato je potrebno stvari pustiti in zaključiti.