Zakaj se vse skupaj začne?

Navadno je anksioznost posledica dlje trajajočega stresnega stanja, ki napravi naše telo bolj občutljivo za vse občutke v telesu in izven njega. Teh občutkov se človek ustraši in se začne opazovati. S tem ustvarja še intenzivnejše telesne občutke. Anksioznost se lahko začne tudi z nekim težko rešljivim problemom, konfliktom, žalostjo, krivdo ali dolgotrajno zaskrbljenostjo.

Ampak kaj se torej dogaja in zakaj?

Na delu je avtonomni živčni sistem, ki je sestavljen iz simpatičnega in parasimpatičnega dela. Simpatični je zadolžen za obrambo pred različnimi nevarnostmi, npr. pred napadi živali ali sovražnikov, pred temperaturnimi skrajnostmi, pomanjkanjem vode…Simpatični del živčnega sistema nas pripravi na boj ali beg. Strah se začne kot dražljaj v možganih, ki vzburi simpatično živčevje, to pa naše organe spodbudi k oddajanjem različnih telesnih znakov, kot so potenje rok, pospešeno dihanje, suha usta… Vse to se dogaja ob sodelovanju hormona adrenalina. Kadar smo prestrašeni, začnemo torej čutiti različne simptome anksioznosti. V normalnem stanju deluje tudi parasimpatični del živčevja, ki pa v nasprotju s simpatičnim telo pomirja.

kako si lahko pomagamo pri anksioznosti

Kako si lahko pomagamo?

Naše običajno početje ob simptomih anksioznosti ali paničnem napadu:

  • Poskušamo pobegniti, namesto, da bi se soočili
  • Borimo se, namesto, da bi sprejeli
  • Prisluškujemo in opazujemo simptome, namesto, da bi jih ignorirali in plavali mimo
  • Nestrpni smo namesto, da bi se prepustili času
Namesto da bi kot običajno vsi napeti ob opazovanju občutkov sedeli pred računalnikom ali na kavču, se poskusite namestiti kar se da udobno. Sprostite se, kolikor je mogoče. Nato posvetite pozornost občutkom, ki vas vznemirjajo.

Vzemimo za primer npr. tesnobo v prsih. Prepustite se ji, opazujte jo kot zunanji opazovalec in ugotavljajte, čemu je podobna, kakšne oblike je, barve… Počnite to nekaj minut. Kaj opazite? Ali je ta občutek res tako strašen? Saj ne boli neznosno, ne krvavimo, ne umiramo, nič od tega, samo malo nas tišči. Če bi nam povedali, da je to zaradi prehlada, se verjetno ne bi vznemirjali. Zakaj torej vidimo v tesnobi takšno grožnjo?
Navadno zato, ker ji pripisujemo poseben pomen. Morda se bojimo, da bomo doživeli srčni infarkt, morda, da se nam bo zmešalo, da ne bomo zmogli opravljati vsakodnevnih opravil.

NIČ OD TEGA NE DRŽI. TESNOBA IN DRUGI SIMPTOMI ANKSIOZNOSTI SO POPOLNOMA NENEVARNI!!!

sprostitev
Pot ven je torej tlakovana z naslednjimi načini:
1. SOOČITI SE
2. SPREJETI
3. PLAVATI
4. PUSTITI ČASU ČAS Vendar pa je to samo pot do sprejemanja in obvladovanja simptomov, moramo pa se zavedati, da ima vsaka anksiozost tudi svoje globlje vzroke, ki se navadno skrivajo v naših vzorcih vedenja, čutenja in mišljenja. Pri vsem tem pa seveda ne gre brez psihoterapije.
Nekaj odgovorov s foruma, ki so nam lahko v pomoč:
Od takrat naprej se je to samo še stopnjevalo…teh misli me je bilo strah in pojavljale so se še nove…kaj če kaj storim…kaj če se mi zmeša….. Zaradi tega se je tesnoba še stopnjevala, pojavila se je še nespečnost, ki je vse še poslabšala. Poizkušala sem stvari reševati sama. Jemala sem homeopatska zdravila, hodila na akupunkturo, začela še bolj telovaditi, hoditi na sprehod, teči, se sproščati…Kakšen dan je bilo res izboljšanje, kot da ni nič a tesnoba se je vrnila. Te misli so me čisto ohromile…
Zmešati se vam ne more. Zanimivo je, kako si ta pojem skoraj vsak predstavlja po svoje. Nekateri si predstavljajo, da bodo jezni, kričali na mimodoče in divjali naokoli, drugi spet, da bodo čepeli nepremično nekje v kotu. Nič od tega pa seveda ni podobno temu, da se nekomu zmeša oz. navadno mislimo s tem psihozo. Skratka vsiljive misli niso nevarne, se pa vedno tičejo tistega, česar ne najbolj bojimo.

Glede na napisano vidim, da ste strašen borec, problem intenzivno vzamete v svoje roke in iščete rešitve. To je v življenju sicer dobra in učinkovita lastnost, tu pa ravno ta vaša krčevitost in stres, ki si ga povzročate, pripomore, da simptomi vztrajajo. Pri anksioznosti je potrebno simptome sprejemat, tako rekoč plavati z njimi in se jih ne bati. Nič vam ne bo, ne boste umrli, ne bo se vam zmešalo, vam zagotavljam  Samo nekaj časa se boste takole neprijetno počutili, potem pa bo sčasoma vedno bolje in lažje.

Če ponazorim s primerom, je nekako takole. Predstavljajte si, da stojite ob steni in močno tiščite z rokami vanjo. Močneje kot tiščite, bolj se stena upira, večji je pritisk nazaj. In ko popustite, tudi stena ne pritiska več. Ravno tako je s simptomi, bolj ko se borite z njimi, močnejši so, bolj ko se umaknete in se prepustite življenju, manj jih je.

Takoj sem odšel na urgenco in seveda sledila je injekcija Apaurina, stanje se je takrat umirilo in prespal sem celo noč.
Naslednje jutro sem spet imel vrtoglavico, počutim se kot, da nisem priseben, kot da vse kar se dogaja gledam skozi ekran, vrti se mi, nimam ravnotežja, nimam moči v rokah…
Govoril sem z psihjatrinjo ki mi je dejala da je to panika in strah, ampak jaz sem mislil da to po določenem času popusti, jaz pa že cel dan imam vrtoglavico in sem brez moči, je to mogoče? Nimam tudi apetita ker me je skoz malo strah in občasno mi gre na jok pa sploh ne vem zakaj.
in občutki kot jih opisujete. Bistveno je, da se zavedate, da SE VAM PRAV NIČ NE BO ZGODILO!!! Vse to je samo telesni odziv strahu. Pravzaprav ste se ujeli v krog strahu pred strahom. Rešitev je v popolni ignoranci telesnih simptomov oz. njihovem sprejemanju, obenem pa delu na sebi in spreminjanju svojih vzorcev mišljenja, vedenja in čustvovanja. Omenjate hipohondrijo. Najbrž mislite, da ste zelo bolani, da se vam bo kar nekaj zgodilo, da boste umrl, se vam bo zmešalo…., in ker vas je tega strah, se ti telesni znaki še bolj okrepijo.
pri sebi pa opažam da jih še težje vzdržujem. Stalno niham med tem, da mi je tako “čisto v redu” in obdobji ko si družbe želim, pa si je seveda nisem sposobna najti.
Dneve preživim večinoma pred računalnikom ali pa peljem ven psa. Včasih se zdim sebi zelo čudna. Ko berem na internetu diagnoze, se v marsičem prepoznam.
Ne vem tudi zakaj bi se kdo res hotel družiti z mano, saj nisem dobra za bit v družbo, če imam depresijo, sploh pa se težko sprostim. Vseeno pa si želim, da bi imela kdaj prijateljico za iti ven.  
Osebe s to težavo navadno mislijo o sebi, da so slabe, neustrezne in neprimerne za druženje in si poglede, besede in gibe drugih razlagajo kot obsojanje in zasramovanje. To je večinoma posledica kakšnega dogodka v zgodnjih šolskih letih ali tega, da nas v teh nežnih letih prizadene ravnanje vrstnikov. Včasih pa svoje prispevajo tudi starši s pretiranim poudarjanjem pomena okolice in njenega gledanja na naša dejanja. Pogosto se socialni fobiji pridruži tudi depresija ali pa je obratno. Vsekakor gre za to, da sta tako depresija kot socialna fobija precej neprijetni motnji, vendar se jih da pozdraviti. Pri socialni fobiji se zelo dobro obnese kombinacija individualne in skupinske psihoterapije, kjer lahko v varnem okolju spoznavamo svoje vzorce vedenja, mišljenja in čustvovanja in svoje strahove.
Predvsem pa ti svetujem, da prenehaš z iskanjem diagnoz po internetu. Tam se namreč lahko najdemo praktično v vsaki še tako grozni diagnozi, ki pa je večinoma daleč od resnice. Zaupaj svoji psihiatrinji, povej ji za svoje občutke in misli, pa bo ona že znala oceniti, kaj je s tabo in kako naj ti pomaga. Seveda pa bi bila zate zelo koristna tudi vključitev v kakšno obliko psihoterapije.