Zgodovina moje tesnobe in anksioznosti sega še v osnovnošolsko obdobje. Spominjam se, da sem se velikokrat zbudila z nekim nedoločenim občutkom tesnobe. Včasih mi je uspelo ugotoviti, od kje izvira, večinoma pa sem čez dan na to pozabila.

Kasneje se je to precej umirilo do takrat, ko sem izvedela, da je moj oče neozdravljivo bolan. Takrat sem že imela svojo družino in majhnega otroka. Neprestane slabe novice, ki mi jih je o očetu prinašala mama, ali pa obiski doma, so me navdale z velikim strahom, tesnobo in občutkom nemoči.

Bolezen se je vlekla dobri dve leti, ko je oče naposled umrl. Spominjam se, da sem na eni strani takrat čutila olajšanje, na drugi pa veliko žalost. Vendar si nisem dovolila žalovati. Treba je bilo hoditi v službo, ki sem jo takrat dobila po dolgem času brezposelnosti, in poskrbeti za družino.

Po približno enem mesecu me je začelo boleti v predelu mehurja. Ker se težave niso umirile, sem s strahom pomislila, da je tudi z mano kaj narobe. Opravila sem nekaj pregledov, pa je bilo vse v redu.

Mehur je čudežno nehal boleti, jaz sem pa pozabila na vse skupaj. Kakšen mesec kasneje sem imela v službi zelo stresno obdobje. Ob prireditvi, ki sem jo morala organizirati, me je nenadoma začelo stiskati v prsih. Moja prva misel je bila, da je nekaj narobe z mojim srcem in od nekje se je priplazila zločesta misel: »Najbrž se pripravlja infarkt, saj ni čudno, ko tako stresno živim in se nepravilno hranim …«. Ves dan sem bila tesnobna, zvečer pa sem se odpravila spat v upanju, da tesnobe naslednji dan ne bo več. Zjutraj je bilo vse v najlepšem redu, takoj pa, ko sem pomislila na težave prejšnjega dne, se je tesnoba spet pojavila. In tako dan za dnem. Odšla sem k svoji zdravnici, ki mi je dala napotnico za kardiologa. Tu sem izvedela, da je z mojim srcem vse ok. In spet se je zgodilo podobno kot prej z mehurjem, vse je skrivnostno izginilo. Težav pa še zdaleč ni bilo konec.

Nenadoma sem se začela počutiti neznansko utrujeno, zaspano in brezvoljno. Bilo je tako nenavadno, da me je spet postalo strah, kaj se dogaja. Močan strah je prinesel prvi panični napad. Bilo smo na našem vikendu na Štajerskem, ko sem nenadoma začutila mravljince po rokah. Postalo mi je slabo, začelo me je tiščati v prsih in komaj sem dihala. Tresla sem se in zdelo se mi je, da ne čutim več rok. Bila sem prepričana, da gre za infarkt. Mož me je v nedeljo popoldne odpeljal na najbližjo prvo pomoč, kjer some takoj priključili na EKG. Ta je zaznal malo drugačen ritem srca, vendar so me pomirili, da je vse ok. Na poti domov so se napadi ponavljali na nekaj minut, zato sem ponovno pristala na urgenci. Tudi tam so mi zagotovili, da je vse v redu, jaz pa nisem več verjela. Začela sem raziskovati po internetu in prišla do informacije, da je moje stanje lahko podobno hipoglikemiji, nenadnemu padcu sladkorja v krvi. Spet k zdravniku, na preiskave … Ker so mi dejansko odkrili nekoliko nižji sladkor po tem, ko sem spila sladkorno raztopino, mi je zdravnica rekla, da moram v bolnico, ker gre lahko za tumor. Ta njen stavek je še dodatno porušil mojo že tako šibko psihično stabilnost. V bolnici sem ostala štiri dni, od tega sem bila tri dni na popolnem postu, medtem ko so merili moj sladkor. Počutila sem se grozno, od strahu in paničnih napadov cele noči nisem zatisnila oči. Sladkor pa je bil ves čas v mejah normale. Spomnim se, da me je neko jutro zdravnica na viziti prezirljivo pogledala in rekla: »Tale je pa za k psihiatru … ». Bila sem jezna, ampak še vedno prepričana, da je z mano nekaj resno narobe. Izvidi so bili dobri, jaz pa sem se počutila vedno slabše. Ostala sem doma na bolniški in si praktično nisem upala iz postelje. Najhujši je bil občutek vrtoglavice, omotice in strah, da bom omedlela.

Moj svet se je skrčil na posteljo in televizijo, vse skupaj je bilo kot v najhujših morastih sanjah. Pa še v postelji se mi je zdelo, da se kar nekam pogrezam in da me bo zmanjkalo … Tavala sem od specialista do specialista, dokler mi ni endokrinologinja priporočila svoje kolegice, psihiatrinje. Obupana sem poskusila še zadnjo možnost. Psihiatrinja je takoj vedela, kaj se dogaja. Ko mi je povedala, da so moji problemi psihični, sem tako rekoč v minuti skoraj ozdravela. Psihične probleme namreč nisem jemala kot nekaj resnega. Moj stavek je bil: »A samo psihično!?? Ah, potem mi pa nič ni …« In ta stavek me je tako rekoč rešil. Vstala sem iz postelje in se po dolgem času malo sprehodila okoli. Bilo je veliko olajšanje, ampak do popolne ozdravitve je bilo še daleč. K sreči mi psihiatrinja ni dala antidepresivov, temveč me je napotila na psihoterapijo, individualno in skupinsko. Tam sem izvedela, da je moja zahtevnost do sebe, hitrost, s katero sem pridno opravljala vse svoje dolžnosti in še več, ter strah pred boleznijo, ki sem ga prevzela od mame še kot otrok, sprožil v meni težave, ki so dobile psihiatrično diagnozo anksioznost z depresijo. Bilo je težko, na začetku sem imela probleme s tem, kako naj sedim na terapiji, tako omotična sem bila. Postopoma sem osvajala nove vzorce in se počutila vedno bolje. Obiskala sem tudi bioenergetika, ki mi je pomagal, da sem se telesno počutila močnejšo. Po dveh mesecih sem že delala v službi za poln delovni čas, po pol leta pa sem bila spet jaz, polna energije …

Ni me bilo več strah, sem pa bila hvaležna za izkušnjo, ki me je popeljala tudi na pot do pomembnih osebnostnih sprememb.

N.

Več o paničnih napadih in panični motnji tudi na našem forumu: Panični napadi.